Kot mrtev ptič ležiš
na vzglavniku Velikega voza,
ujet v telo, ki ni moglo odleteti.

Ustavila sem se ob tvoji negibnosti,
te spodbujala k letu s svojimi strastmi.
Nad lističi srca so cvetele rose.
Prevedel si me v jezik spanja.

Me zaklenil. Zaprl oči.
Ko se je znočilo, si izginil.
Preživel si noč brez sanj.
Jaz sem tkala trave po jasah
in preštevala zvezde.

Bila sem raztresena vsepovsod.
Apnenec, ki se je opotekal.
Padal in vstajal.
Okusil jagode neba.

S krili mrtvega ptiča si se zganil.
Ves mravljinčast si jih v jutru razprl.
Iskal si moje sanje med perjem.
Ne morem povedati zgodbe noči,
kako sem vstopala in izstopala
kamor me je vleklo srce.
Ko je jutranje sonce utekočinilo kamen,
si se zdramil iz groteskne odsotnosti.

www.tatjana-malec.si