Igor Kononenko

Naropa (1016-1100)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Naropa se je rodil kot princ v mestu Dzam-bu v Sringaru na področju Bengala v Indiji. Oče je bil kralj Ži-ba go-cha (Santivarman), mama pa dPal-gyi blo-gros (Srimati), hči velikega kralja Srimakriti. Otroka sta imenovala Kun-tu bzan-po (Samantabhadra). Od zgodnjega otroštva je fant izkazoval veliko bistrost in modrost. Včasih je spontano pripovedoval dogodke iz prejšnjih življenj. Pri osmih letih je spontano spoznal minljivost posvetnega življenja. Želel je posvetiti življenje duhovnosti, čemur so bili starši sicer naklonjeni, vseeno pa so se bali, da bo njihova rodbina izumrla, ker je bil on njihov edini otrok.

Ko je bil Naropa star enajst let, se je na svojo željo začel učiti v Kašmirju.Tri leta se je učil umetnosti, medicine, gramatike, epistemologije in retorike, zatem pa še tri leta različnih duhovnih učenj. Na željo staršev se je pri sedemnajstih letih poročil, vendar se je po osmih letih sporazumno ločil, da bi se lahko posvetil duhovnemu življenju. Sprva je bil tri leta v samostanu dGa'-ba'i tshal (Anandarama), zatem pa je odšel za tri leta v samostan v Puno. Zatem je odšel za šest let v samostan v Pullahari, kjer je postal slaven zaradi svojega poznavanja in pojasnjevanja doktrine. Zatem je odšel na Univerzo v Nalandi, kjer so ga izbrali za starešino severnega oddelka. Osem let je širil budistično doktrino in slovel kot neprekosljiv razlagalec, dokler ni dobil vizije, v kateri mu je postalo jasno, da samo razumsko pozna doktrino, dejansko pa je ne živi. Pokazano mu je bilo, naj poišče učitelja Tilopo.

Jutro....in znova pričakovanje.....njegovega pogleda, nasmeha, dotika, ki te strese do najgloblje točke v telesu....ljuebezen-prepovedana!

Čeprav, samo bežni dotiki, pogledi, nasmehi, odkriti pogovori in občutja, ki jih nisva povedala drugim, ampak samo en drugemu, tiste skrite, globoke želje, misli, razmišljanja...in ravno to je bilo tisto, ki naju je privalačilo....privlačilo, da sva naredila naslednji korak-varanje, to prekleto varanje!

Skupaj sodiva, ujameva se kot ključ in ključavnica - samo en ključ sodi v to ključavnico - našla sem ga, ampak žal ne bo nikoli moj, noben ključ se ne bo tako prilegal, kot se je ta...zakaj ne moremo biti skupaj in premagati ovir. Miselnosti drugih ljudi. Je norost, če bi zapustil sedanjo "ljubezen"?

Jaka je bil res človek, ki si ga z veseljem sovražil. Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: "Če bi mi šlo bolje, bi imel dvojčka!"

Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen uslužbenec slab dan, mu je vedno pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luči. Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem šel nekega dne k njemu in ga vprašal: "Ne razumem. Ne moreš biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe?"

Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, Jaka, imaš dve možnosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje. Vsakič, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali bom žrtev, ali pa se nekaj naučim iz tega. Izberem, da se raje kaj naučim. Vsakič, ko se mi kdo potoži, imam možnost sprejeti njegovo tožbo, ali pa izluščim iz tega pozitivno stran življenja. Vedno izberem pozitivno stran življenja."

Zahtevati od nekoga,
da si zapomni vse,
kar je prebral,
bi bilo isto,
kot zahtevati od nekoga,
da bi vse,
kar je kadarkoli pojedel,
nosil v sebi.
Od tega je živel telesno,
a od onega duševno in
tako je postal to, kar je.

Arthur Schopenhauer

Moja dobra prijateljica inkovskega porekla F.O., mi je povedala, kar ji je nekoč povedala babica: "Na zemlji se je zlo začelo takrat, ko so ljudje besedo BITI zamenjali z besedo IMETI."
Biti in imeti sta kot kitajski jin/jan - to je princip in le uravnovešenje prinese srečo.

Ljudje smo slepi! Toliko lepih stvari je okrog nas, pa jih ne vidimo. Hudo! Hujše je, da smo enako slepi tudi za grde stvari, ki jih delamo.

Igor Kononenko

Meher Baba (1894-1969)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rodil se je v Puni v Indiji kot drugi sin v zoroastrijski družini. Dali so mu ime Merwan Sheriar Irani. Hodil je v krščansko srednjo šolo in na Deccan College. Bil je odličen učenec, užival v igrah in športu ter se navduševal nad poezijo. Navdihnjen s Hafizom je pisal pesmi v perzijskem in angleškem jeziku. Leta 1914 je sufijska učiteljica Hazrat Babajan s poljubom na čelo inicirala njegovo duhovno prebujenje. Takrat je za devet mesecev padel v neke vrste transedentalno stanje zavesti. Bil je videti omamljen, nepriseben in v tem času je komaj kaj jedel. Odpeljali so ga k mojstru Shird Sai Babi, ki ga je poslal k svojemu učencu Upasani Maharaju. Ta je takoj, ko ga je zagledal, vrgel kamen v njegovo čelo.

To je bil začetek boleče, naporne večletne preobrazbe, v kateri je pridobil nazaj normalno zavest, hkrati pa zadržal božansko stanje. V tem času ga je poučevalo pet takratnih velikih mojstrov, hkrati pa je na željo svoje mame delal razna posvetna dela. V začetku leta 1922 je začel izvajati avatarske dolžnosti. Zbral in učil je ožji krog učencev, ustanovil je ašram Meherabad v bližini mesta Ahmednagar, kjer so zgradili šolo, bolnico, zatočišče za revne, invalide in duševno bolne ter izvajali druge dobrodelne projekte.

Vedno sem mislila, da je ljubezen neka vrsta prostovoljnega suženjstva.

To ni resnično.

Svoboda obstaja samo takrat, ko je navzoča ljubezen. Najbolj ljubi tisti, ki se v celoti preda, in takrat se počuti svobodnega.

V ljubezni nihče ne more nikogar prizadeti, saj je vsak sam odgovoren za tisto, kar čuti. Za svoja občutja ne moreš kriviti drugega.

To je pravo občutenje svobode: da imaš, kar ti največ pomeni, a si tega ne lastiš.

Če si ne lastiš nikogar, ne moreš nikogar izgubiti.

povzeto po knjigi Enajst minut (Paulo Coelho)

Deček je šel prvič v šolo,
dobil je barvice in risal.
Prebarval je list
z barvami, kot jih je videl.
Učiteljica vzklikne:
"Kaj pa počneš, mladi mož?"
"Rože slikam," ji reče.
In ona: "Zdaj ni čas za umetnost!
Sicer pa, rože so zelene in rdeče!
Dovolj časa imaš, mladi mož,
da narediš stvari takšne, kot morajo biti.
Misliti moraš tudi na druge,
saj nisi edini!"

In še to:
"Rože so rdeče, mladi mož!
In listi zeleni.
Ni treba, da vidiš rože drugačne,
kot so od nekdaj bile."

Čeprav vem, da je to del življenja,
ti želim, da bolečina nikoli
ne bi bila tvoj vladar.

*O*

Igor Kononenko

Jetsun Milarepa(1052-1135)
Tibetanski jogi, pesnik, mag, razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rojen na severu Tibeta v vasi Kya Ngatsa (Tsa) očetu Mila Sherab Gyaltsen (iz plemena Khyungpo – orlovo pleme) in mami Nyangtsa Kargyen (Beli dragulj). Dali so mu ime Thopaga (Dober Glas). Njegov prednik je bil tudi jogi in mag Josay Khyungpo. Ko je bil star štiri leta, se je rodila sestra Peta Gonkaj. Družina je bila premožna in sprva so živeli z ljubeznijo in v blaginji. Thopaga je lepo pel in vsi so se strinjali, da so mu dali pravo ime. Ko je Milarepa dopolnil sedem let, je oče zbolel in umrl. Posestvo sta si polastila Milarepina stric in teta in pahnila sta Milarepino družino v siromaštvo. Ko je bil star sedemnajst let, ga je mati nagovorila, da se izuči za maga in se maščuje zlobnim stricu in teti. Milarepa se je res izučil črne magije od Yungtona Trogyela in se maščeval stricu in teti, tako da jim je neurje zrušilo hišo, kjer je umrla večina njunih sorodnikov in prijateljev. Po tem je Milarepa začutil potrebo po duhovni rasti in je začel iskati učitelja.

Tako je prišel na jugu Tibeta v pokrajini Drowolung do velikega mojstra Marpe Lotsawe (Marpe Prevajalca). Marpa je večkral potoval v Indijo in se tam učil od mojstra Narope. Marpa je Milarepo postavljal pred težke preizkušnje (z namenom, da očisti njegovo karmo), ki so Milarepo izčrpavale, tako da je večkrat obupaval in celo razmišljal o samomoru. S podporo Marpine žene Dameme in Marpinih učencev je Milarepa vztrajal več let v nečloveških naporih in ko je prestal vse hude preizkušnje, ga je Marpa sprejel za učenca. Po nekaj letih intenzivne meditacije (večinoma brez spanja) v zaprti celici in ob prisotnosti svojega učitelja, je Milarepa sicer napredoval, vendar je začutil močno željo, da se še enkrat vrne v domač kraj. Marpa mu je predal še zadnje učenje in se poslovil od Milarepe.

Zakaj se vedno oziraš
tja na drugo stran?
Zakaj vedno mišliš, da imajo drugi,
prijatelji, znanci, sosedje
mnogo več sreče?

Tako rad rečeš:
Drugim se godi dosti bolje.
Meni pa vse splava po vodi,
naj se še tako trudim.

Drugi breg je vedno lepši.
Odmaknjen je,
in ti kot okamenel strmiš
v lep privid.

... pred kratkim slišal dobro misel:...

...ni Srečen tisti, ki veliko ima...
...temveč Tisti, ki malo potrebuje...

...dodam...
...torej Sem dvakrat Srečen,
...ker veliko imam - a malo potrebujem...

Sedim, razmišljam o sebi, o življenju, o raju.
Predvsem slednje.
Kaj je raj???
Večina največjih ved in ver nam obljublja raj po smrti, večno življenje ...
...RAJ ?
Zamislim si, kje živim;
Na planetu ZEMLJA. Zelenem planetu med milijardami gmot raznih plinov, skal ...(zvezde,planeti...)
Daleč na okoli edinem mestu, kjer imam pogoje da živim in uživam.(zrak ,voda ,hrana, toplota, svetloba ...) Ne samo pogoje, idealne pogoje !!

Kaj naj bi delal v raju???

Vsa velikost celotne zemeljske oble
in ves domnevno neskončen spekter
vesoljskega ozvezdja (z vsemi svojimi številnimi planeti )

se niti približno ne more primerjati z veličino in širino
tvoje eterske prevodnosti tvojega duhovnega srca.

Vse zvezde za katere misliš, da obstajajo na ozvezdju našega planeta,
boš ti lahko v enem samem trenutku svojega eterskega diha
prijel in zaobjel/a z zapestjem tvojega duhovnega srca
in si jih shranil/a v svoj levi žep.

Svet boš lahko spremeni/a v prah.

Skozi veliko stisk moramo iti,
da pridemo v božje kraljestvo.

Apostolska dela

Neko dekle je na velikem letališču čakalo na polet. Ker se je čakanje zavleklo, si je kupila knjigo, da bi ji čas hitreje minil. Kupila si je tudi vrečko piškotov. Sedla je v čakalnico, da bi lahko v miru brala.

Poleg nje je sedel mož, ki je odprl revijo in tudi začel brati. Ona je mirno brala in si postregla prvi piškot iz vrečke. Takoj je tudi mož poleg nje vzel enega. Postala je nejevoljna, toda rekla ni ničesar. Pomislila je: « Kako je nesramen. Če bi bila bolj odločna, bi mu eno prisolila, da bi si zapomnil za vedno. »

Vsakič, ko je vzela piškot, je tudi on vzel enega. Bila je tako ogorčena, da sploh ni vedela, kaj storiti. Ko je v vrečki ostal samo še en piškot, je pomislila: « Kaj bo pa zdaj naredil ta brezobzirnež? » Mož pa je razdelil zadnji piškot na dva dela in ji z nasmehom ponudil zadnjo polovico. To pa je bilo že preveč. Začela je pihati od jeze. Zaprla je knjigo, pograbila stvari in odšla v prostor za vkrcanje.