Piše: Igor Kononenko

Heraklit (pribl. 535 -475 pr. n. št.) Grški filozof in modrec

Heraklit je živel ob koncu šestega stoletja pred našim štetjem v grškem mestu Ephesus na Jonski obali Male Azije, kar je danes Turčija. Malo se ve o njegovem življenju. Preziral je logiko množice, politične voditelje in tudi mnoge takratne pisatelje filozofije in religije. Večkrat je zavrnil ponudbe politikov. Zavrnil je, da bi napisal ustavo mesta Ephesus. Prav tako je zavrnil perzijskega kralja Dariusa, ki ga je povabil, naj mu razloži svoje poglede. Ljubil je samoto, pogosto pa se je igral z otroci, saj je igro imel za bolj koristno kot udejstvovanje v meščanskem življenju. Njegovo pisanje se je ohranilo samo v posameznih fragmentih, citiranih od drugih avtorjev. Ohranjenih je več kot sto epigramskih stavkov.

Heraklit je prvi vpeljal človeške vrednote kot osrednjo filozofsko temo. Kritiziral je svoje predhodnike in sodobnike, ker niso uspeli videti enosti v izkušnji. Vpeljal je besedo Logos, ki ponazarja najvišji red, vrhovno zakonitost sveta - Logos ureja vse stvari, ki obstajajo. Nasprotja so potrebna za življenje, vendar so združena v sistemu uravnovešenih izmenjav – v tem smislu so si nasprotja identična. Svet je dejansko neprenehen proces, podvržen zakonu spremembe (kar spominja na taoizem). Kot simbol nestalnosti in spremembe Heraklit pogosto uporablja ogenj. Bivanje nima ne začetka ne konca, ampak je v večnem spreminjanju. Božansko enost onstran materialnega vesolja je težko identificirati in najbrž nemogoče ločiti od vesoljnih procesov.

Večina ljudi ne doseže globjega razumevanja – speče hodijo skozi življenje. Besede lahko pomagajo tistim, ki so dojemljivi za njihov pomen. Vendar je osebna izkušnja najpomembnejša. V svojem pisanju ustvarja Heraklit zapletena sporočila, ki se raztezajo preko več manjših sporočil. Uporablja besedne igre, paradokse, nasprotja, vzporednice in različna retorična in pisateljska orodja, da ustvari izraze, katerih pomen gre preko običajnega in navidez očitnega – vse to z namenom predramiti bralca iz njegovega dogmatskega dremanja. Njegov stil pisanja spominja na zen-budistične koane. Heraklit se zaveda, da je njegovo pisanje le oponašanje resničnega sveta. Kot se mora bralec naučiti reševati njegove besedne uganke, tako se mora naučiti tudi prepoznavati in brati sporočila Narave. Zato dedukcija (običajno logično sklepanje) ne zadošča in je nujno uporabiti induktivno sklepanje (sklepanje od konkretnega na splošno): potrjuje splošne (neopisljive) resnice s pomočjo konkretnih primerov. Poudarja relativnost vrednostnih sodb. Dokler ljudje ne izražajo svojih lastnih izkušenj in ne spoznajo sebe, so obsojeni na sanjavo življenje, ki mu je nedosegljivo bistvo narave in vseh stvari.

CITATI:

»Čeprav je resnica skupna, večina ljudi živi, kot da imajo privatno razumevanje.«

»Večina ljudi ne razume stvari, ki jih doživljajo, niti ne vedo, kaj so se naučili; toda njim se zdi, da razumejo in vedo.«

»Tisti, ki ne razumejo, ko slišijo, so kot gluhi.«

»Kakšen občutek ali mnenje imajo? Sledijo popularnim pevcem in imajo množico za svojega učitelja.«

»Molijo k tem kipom, kot bi kramljali s hišnimi stanovalci, ne da bi vedeli, kdo so bogovi in kdo so heroji.«

»Če so bogovi, zakaj ste prizadeti? Če ste prizadeti, jih ne imejte več za bogove.«

»Ne ustvarjajmo nesmiselnih domnev o najpomembnejših stvareh.«

»Vse stvari so napolnjene z dušami in duhom.«

»Nujno je, da se tisti, ki govorijo smiselno, zanašajo na tisto, kar je skupno za vse, tako kot se mora mesto zanašati na svoje obzidje, in še bolj kot to - vse človeške zakone vzdržuje en božanski; vlada kolikor želi, zadostuje za vse in še več.«

»Večnost je otrok v igri...«

»Počiva v spreminjanju.«

»Nihče ne stopi dvakrat v isto reko, niti se ne dotakne umrljive snovi dvakrat v istem stanju.«

»Mimo tistega, ki stopi v reko, nova in nova voda teče...«

»Stopimo in ne stopimo v isto reko; smo in nismo.«

»Sonce je vsak dan novo.«

»Vse stvari se zgodijo v skladu s prizadevanjem in usodo.«

»Vse stvari, ki obstajajo, se privedejo v harmonijo preko trka nasprotnih tokov.«

»Struktura vesolja je bila urejena skozi mešanico nasprotnih si principov.

»Ne razumejo, kako, ko je ločeno, je združeno– kar se razlikuje, je skladno. Obstaja vzvratno-natezujoča napetost, kot med (godalnim) lokom in liro.«

»Začetek in konec sta skupna.«

»Ljudje dokazujejo, da ne razumejo Logos-a, kot sem ga opisal, enako preden slišijo zanj kot zatem, ko slišijo. Čeprav se vse stvari zgodijo v skladu z Logosom, so kot popolnoma neizkušeni - čeprav izkušajo besede in dejanja, ki jih uporabljam za razlago, kako Logos deluje na vse stvari in kaj dejansko je. Preostali ljudje se enako ne zavedajo, kaj počno, ko so budni, kot ko spijo.«

»Poslušaje ne mene, ampak Logos, je modro strinjati se, da so vse stvari Eno in samo Eno.«

»Stvari, ki so postavljene skupaj, so hkrati celote in necelote, združene in ločene, v harmoniji in disharmoniji – iz vseh stvari pride Eno in iz Enega vse.«

»Bog je dan in noč, zima in poletje, vojna in mir, sitost in lakota. Spreminja se kot olje, zmešano z različnimi parfumi, ki dobi ime po vonju vsakega od njih.«

»Smrt in življenje sta eno.«

»Kot ena, združena stvar obstaja v nas oboje, življenje in smrt, budnost in spanje, mladost in starost; kajti druga se spremeni in postane prva, in zopet prva se spremeni in je druga.«

»Slabe priče so ljudem njih oči in ušesa, če imajo barbarske duše.«

»Gospod, katerega prerok je v Delfih, niti ne razkrije niti ne zamolči, ampak daje znamenja.«

»Cesta za naprej in za nazaj je ena in ista.«

»Če bi iskal, ne bi našel meja duše, čeprav bi prepotoval vse poti – tako velike so njene mere.«

»Nevidna povezava je močnejša od očitne.«

»Modrost je ena stvar: razumeti s pravo presojo, kako krmariti vse stvari skozi vse.«

Učitelji modrosti 37