Ko sem bil še čisto majhen, smo doma med prvimi v soseščini imeli telefon. Dobro se spomnim bleščeče zloščenega starinskega ohišja, pritrjenega na steno. Sijoča slušalka je visela obešena ob strani. Premajhen sem bil, da bi jo dosegel, a očaran sem poslušal in opazoval, ko je mama govorila vanjo.

Nekega dne sem odkril, da znotraj te škatle živi čudovita priprava – neverjetna oseba, ki ji je bilo ime »Informacije, prosim«. Ničesar ni bilo, česar ne bi vedela. »Informacije, prosim« je lahko komurkoli povedala telefonsko številko od kogarkoli in tudi točen čas.

Do moje prve osebne izkušnje s tem »duhom iz steklenice« je prišlo nekega dne, ko je bila moja mama na obisku pri sosedovih. Igral sem se z vsebino škatle za orodje v kleti in se s kladivom udaril po prstu. Bolečina je bila strašna, vendar ni bilo nobenega razloga, da bi jokal, saj ni bilo v bližini nikogar, ki bi me tolažil. Hodil sem naokrog po hiši in sesal svoj boleče kljuvajoč prst, dokler nisem končno prišel do stopnišča.


Telefon! Hitro! Stekel sem v jedilnico do stola, ga zvlekel v vežo pod telefon, splezal nanj, snel slušalko in jo pritisnil na uho.
»Informacije, prosim!« sem hitro rekel v spodnji del slušalke. Zaslišal sem nekaj klikov, nato se je iz slušalke oglasil droben, čist ženski glas, ki je spregovori v moje uho: »Informacije«
»Udaril sem se v prst,« sem zatarnal v slušalko in solze so pripravno pritekle iz mojih oči, zdaj, ko sem imel občinstvo.
»Ali tvoje mame ni doma?« je prišlo vprašanje.
»Nikogar ni doma razen mene,« sem rekel hlipajoče.
»Ti iz prsta teče kri?«
»Ne,« sem odgovoril. »Udaril sem se po prstu s kladivom in me boli.«
»Ali znaš odpreti predal za led v hladilniku?« je vprašala. Rekel sem, da znam. »Potem pa vzemi od tam košček ledu in ga drži na prstu tam, kjer si se udaril.« je rekel glas.

Po tistem sem »Informacije, prosim« klical za karkoli. Prosil sem jo, da mi pomaga pri geografiji in povedala mi je kje je Philadelphia. Pomagala mi je pri matematiki. Povedala mi je, da moj novi domači ljubljenček, majhna rjavordeča veverica, ki sem jo prejšnji dan ujel v parku, je sadje in oreščke.

Ko je umrl Petey, naš kanarček, sem spet klical »Informacije, prosim«.
In naslednji dan sem spet klical. »Informacije,« je rekel topel prijazen glas. »Kako se črkuje Seattle?«

Vse to se je dogajalo v majhnem mestecu na severozahodu pacifiške obale ZDA. Ko mi je bilo 9 let, smo se preselili na drugo stran države, v Boston. Zelo sem pogrešal svojo prijateljico. »Informacije, prosim« je sodil v stari dom in nikoli nisem pomislil, da bi preizkusil visok, bleščeč nov telefon, ki je stal na mizi v hodniku.

Zrasel sem v najstnika, a spomini na pogovore iz otroštva me nikoli niso zares zapustili. Pogosto sem se v trenutkih dvomov in zbeganosti spomnil vedrine in občutka sigurnosti, ki sem ga imel takrat. Takrat sem začel ceniti in spoštovati potrpežljivost, razumevanje in prijaznost, s katero je posvečala svoj čas majhnemu fantku.

Nekaj let kasneje, ko sem bil na poti na zahod, kjer naj bi začel svoj študij, je letalo pristalo v Seattlu. Imel sem pol ure časa do vzleta letala, s katerim naj bi nadaljeval pot. Petnajst minut sem porabil za pogovor s svojo sestro, ki je takrat živela tam. Potem sem brez razmišljanja zavrtel številko operaterja v domačem mestu in rekel »Informacije, prosim«. Neverjetno, zaslišal sem droben, jasen glas, ki sem ga tako dobro poznal: »Informacije«

Tega nisem načrtoval. Kar na lepem sem slišal samega sebe reči: »Mi prosim lahko poveste, kako se črkuje Seattle?« Nastopila je daljša tišina, nato je prišel mehak, nežen odgovor: »Vse tako se mi zdi, da se je tvoj prst do sedaj že zacelil.« Nasmejal sem se. »Torej ste to res še vedno vi,« sem rekel. »Sprašujem se, če sploh veste, koliko ste mi takrat pomenili?« Spomni sem jo na celo žalostno zgodbo iz časa, ko je poginil naš kanarček. Takrat me je poslušala, nato pa izrekla nekaj stavkov tolažbe, kakor pač odrasli tolažijo otroke. Vendar nisem bil potolažen. Vprašal sem jo: »Kako je mogoče, da ptički tako čudovito pojejo in razveseljujejo vse okrog sebe, nato pa končajo kot kepica perja na dnu kletke?« Začutila je mojo globoko zaskrbljenost in mirno rekla: »Paul, vedno se spomni, da so še drugi svetovi, ki pojejo.« Po tem odgovoru sem se nekako bolje počutil.
»Sprašujem se, če ti veš, koliko so mi pomenili tvoji klici,« me je vprašala. »Nikoli nisem imela otrok in veselila sem se vsakega tvojega klica.«
Povedal sem ji, kako pogosto sem mislil nanjo v preteklih letih in jo vprašal, če jo lahko pokličem, ko bom na obisku pri sestri.
Rekla je: »Vsekakor. Prosim, pokliči me. Vprašaj za Sally.«

Tri mesece kasneje sem bil spet v Seattlu. Odgovoril je drug ženski glas. Vprašal sem za Sally.
»Ste njen prijatelj,« me je vprašala.
»Da, zelo star prijatelj,« sem odgovoril.
»Žal mi je, da vam moram to povedati,« je rekla. »Sally je zadnja leta dalala skrajšan delovni čas, ker je bila bolna. Pred nekaj tedni je umrla.«
Preden sem odložil, mi je še rekla: »Počakajte! Ste rekli, da vam je ime Paul?
»Da,« sem odgovoril.
»Sally je pustila za vas sporočilo. Zapisala ga je v primeru, da pokličete. Naj vam ga preberem. Sporočilo se glasi: 'Še vedno trdim, da so še drugi svetovi, ki pojejo.' Sally je rekla, da boste vedeli, kaj pomeni.«
Zahvalil sem se in odložil slušalko. Vedel sem, kaj je Sally mislila.

Nikoli ne podcenjujte vtisa, ki ga lahko naredite na druge ljudi.

S posebno zahvalo Paulu ali osebi, ki je to zgodbo podelila z nami