Kadar ljubiš, spustiš ljubljenega v bližino svojega srca
- in s tem dopustiš, da te lahko rani močneje kot kdorkoli drug.

Zaupnost, ki jo partnerja ustvarita na tak način, je krhka in občutljiva.

Ta zaupnost pomeni priznanje, da dopuščaš moč drugega nad sabo.

A čustveno zrel človek ostane ponižen, obziren, sočuten, predan
in dovolj ljubi, da ne bo čutil potrebe po tem, da te rani.

Čustvene rane srca je težko zdraviti
in one oblikujejo našo zmožnost, ljubiti naprej.

Naš um ne more spoznati Resnice,
ker je onstran njega samega.

˝ Človek je ob rojstvu kot nepopisan list papirja . Kot prazna tabla . ˝

Piše: Igor Kononenko

Bodhidharma (Sanskrit: Pu Tai Ta Mo; Japonsko: Daruma Daishi) (470?-539?)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Bodhidharma je legendarni osnovatelj zen-budizma na Kitajskem, nekateri pa mu pripisujejo tudi vpeljevanje urjenja borilnih veščin v samostansko življenje. O njegovem življenju je veliko nasprotujočih si podatkov, tako da je njegov življenjepis bolj legenda kot zgodovinsko dejstvo. Bodhidharma je prvi zenovski patriarh na Kitajskem in 28. indijski budistični patriarh. Ne ve se, kdaj in kako so nastali spisi z naslovom »Zenovska učenja Bodhidharme«, ki opisujejo legendarnega mojstra in njegovo učenje.

Rodil se je kot kraljevi princ v južni Indiji v družini Sardilli. Z namenom, da bi šel po očetovih stopinjah, se je v času izobraževanja srečal z budističnim naukom. Takoj je začutil resnico v Budinem učenju in se odpovedal častem in nasledstvu ter se posvetil učenju pod vodstvom slavnega učitelja Prajanatara, 27. indijskega budističnega patriarha. Bodhidharma je hitro napredoval in kmalu ga je učitelj imenoval za 28. patriarha. Napotil ga je na Kitajsko, da bi oživel budistično gibanje, ki je bilo tam v zatonu. Po dolgotrajnem (po nekaterih podatkih triletnem) in nevarnem potovanju je Bodhidarma prispel na Kitajsko, kjer ga je sprejel cesar Wu Ti, ki je bil tudi sam pobožen budist. Bodhidharma ga je s svojo brezkompromisnostjo užalil in njuno sodelovanje je bilo kmalu prekinjeno. Zato je potoval naprej, dokler ni prispel do Shaolinskega samostana. Tam je v večletni meditaciji dosegel razsvetljenje.

Žival je zato žival,
ker smo jo tako poimenovali.

Hodite mirno skozi hrup in nered in ne želite si miru, ki ga prinaša večna tišina. Trudite se brez prisile, da bi bili v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Govorite svojo resnico tiho in jasno in poslušajte kaj vam drugi govorijo, kajti tudi dolgočasni in neuki imajo neko svojo zgodbo. Izogibajte se glasnih in agresivnih oseb – one vznemirjajo dušo.

Če primerjate sebe z drugimi, lahko postanete ogorčeni, ker bodo vedno boljši in slabši od vas. Uživajte v svojih dosežkih tako, kot v svojih načrtih. Naj vam bo pomemben vaš poklic, tudi, če je še tako skromen, ker je to nekaj stvarnega kar imate v tem nemirnem in spremenljivem času.

Bodite svoji! Ne izkazujte lažno naklonjenost, niti ne bodite cinični v ljubezni. Navkljub vsem prevaram in razočaranjem, ljubezen vedno znova poganja kakor trava. Skrbno ravnajte z izkustvi, ki vam jih prinašajo leta in jim dostojanstveno predajte svojo mladost. Razvijajte moč duha, da vas zaščiti od nenadnih neprilik.

Ljubim ta (slovaško)

Eu te amo (portugalsko)

Tangsinul sarang ha jo (korejsko)

Volim te (hrvaško)

Ja ljublju teblja (rusko)

Ko v Indiji začnejo z vzgojo mladih slonov, jim okrog noge privežejo verigo, ki je mladi slonček ne more pretrgati. Nekaj časa sicer poskuša, potem pa odneha. Sčasoma točno spozna, koliko dolga je veriga in se temu primerno tudi premika – npr. le 5 metrov od tam, kjer je privezan.

Ko slonček odraste v slona, je v njem »sprogramirana« veriga in razdalja do koder se lahko premakne. To dreserji točno vejo in slona privežejo samo s tenko vrvjo. Toda slon še vedno verjame »programu« iz preteklosti in ne verjame, da lahko verigo pretrga. Zato je še vedno suženj svojih prepričanj.

Slon se ne zaveda, da je v tem času napredoval in da sedaj lahko premaguje težje ovire. Zato niti ne poskusi…

Piše: Igor Kononenko

Rinzai (kitajsko: Lin Chi) (?-866)
Razsvetljeni mojster zena in duhovni učitelj

Rinzai je japonsko ime kitajskega zenovskega mojstra Lin Chia, po katerem se imenuje pomembnejša šola zena (kitajsko: chan), ki je bila v dvanajstem stoletju prenešena iz Kitajske na Japonsko. Lin Chi se je rodil v začetku 9. stoletja v današnji provinci Shantung na Kitajskem. Zgodaj je začutil duhovno žejo in je postal menih. Kot mladenič je študiral sutre in številne komentarje svetih tekstov. Pri dvajsetih letih ga ortodoksna doktrina in njeni rituali niso več zanimali, začel je iskati pot do neposrednega vpogleda. Na potovanjih je iskal učitelja, dokler ni prišel do samostana mojstra Huang Po-a. Po treh letih je dosegel razsvetljenje.

Nekaj časa je Lin Chi ostal pri Haung Poju, zatem pa je začel potovati in poučevati. V času velikega preganjanja budizma (okoli leta 845) je bilo uničenih skoraj pet tisoč velikih templjev in 40.000 manjših centrov. Četrt milijona menihov in nun je bilo prisiljenih vrniti se v posvetno življenje, ostali pa so se skrivali. Lin Chi pa je nadaljeval svoje poslanstvo, kot da si nič posebnega ne dogaja. Leta 851 se je naselil v samostanu Hsing-Hua v prefekturi Taming. Tam so tudi nastali spisi o njegovem učenju. Preganjanje budizma je prenehalo in Lin Chi je postal znan po celi Kitajski in od povsod so prihajali menihi, da bi se učili od velikega mojstra. Sam je protestiral proti temu, da so ga imeli za svetega človeka in ga povzdigovali nad druge. Po smrti mu je cesarski dvor podelil naziv Hui-chao – 'Modra Presvetlitev'.

Dom sta vsaj dva.

Nara Petrovič

Prelij cel Kitajski zid s tekočim zlatom,

posuj ga z zelenimi smaragdi in vijoličnimi ametisti

in spoznaj;

" Da je Mojstrovo darilo tista stvar,

katera se te lahko najbolj dotakne,

in nenazadnje tudi tista stvar,

katere se lahko najbolj dotakneš

tudi ti sam."

Piše: Igor Kononenko

Kanachi Sosan (kitajsko: Chien-chih Seng-ts'an; ali Jianzhi Sengcan) (cca.510 – 606?)
Razsvetljeni mojter in duhovni učitelj, tretji zenovski patriarh na Kitajskem

Sosan je japonsko ime tretjega zenovskega patriarha na Kitajskem. O njegovem življenju ni veliko znanega. Datum in kraj rojstva nista znana. Bil je posvetni človek in je hudo zbolel (gobavost). Leta 551, ko je bil star preko štirideset let, je spoznal drugega zenovskega patriarha Huika (Hui-k'o). Želel je postati njegov učenec. Huika je dejal, da je Sosan hudo bolan in kaj bi lahko tako bolan človek od njega pričakoval. Sosan je odgovoril, da je bolno njegovo telo ter da se srce-um bolnega človeka ne razlikujeta od srca-uma zdravega človeka. To je naredilo močan vtis na Huika in sprejel ga je za učenca ter ga poimenoval Sengtsan – dragulj verske skupnosti. Po nekaj letih učenja je Sosan dosegel razsvetljenje ter sčasoma spontano ozdravel. Po legendi je Sosan prosil Huika, naj ga očisti njegovih grehov. Huika mu je dejal, naj mu pokaže svoje grehe. Sosan se je zamislil, potem pa dejal, da jih ne najde. Huika je dejal, da mu jih je torej že očistil. V tem trenutku se je Sosan razsvetlil. S celim svojim bitjem je spoznal, da je njegova grešnost iluzija, tako kot je iluzija njegov ego.

Huiko ga je imenoval za svojega naslednika ter mu predal svete predmete, ki jih je bil prejel od svojega učitelja Bodhidarme. Sosanu je velel, naj se umakne v hribe in naj ne nastopa v javnosti zaradi preganjanja budizma, ki ga je napovedal že Bodhidarma. Sosan je res preživel naslednjih 24 let kot preprost potujoč menih v pokrajinah Chung-kung shan in Ssu-kung shan. Prvih deset let se je skrival pred preganjalci budizma v takratni dinastiji Wei. Leta 592 je iniciiral učenca Daoxina (Tao-hsin), ki mu je kasneje predal učenje in ga imenoval za svojega naslednika. Sosan je za tri leta odšel v Lo-fu shan. Zatem se je vrnil v Chung-kung shan. Tam je leta 606 končal svoje tuzemeljsko bivanje. Umrl je stoječ pod drevesom z dlanmi združenimi v položaju gassho (budistični pozdrav, ki ponazarja združitev polarnosti v eno in hkrati izraža globoko spoštovanje). Po smrti mu je cesar Hsuan Tsung (Genso) dinastije Tang podelil častno ime Chien-chih – 'Modrost kot ogledalo'.

Ko sem bil še čisto majhen, smo doma med prvimi v soseščini imeli telefon. Dobro se spomnim bleščeče zloščenega starinskega ohišja, pritrjenega na steno. Sijoča slušalka je visela obešena ob strani. Premajhen sem bil, da bi jo dosegel, a očaran sem poslušal in opazoval, ko je mama govorila vanjo.

Nekega dne sem odkril, da znotraj te škatle živi čudovita priprava – neverjetna oseba, ki ji je bilo ime »Informacije, prosim«. Ničesar ni bilo, česar ne bi vedela. »Informacije, prosim« je lahko komurkoli povedala telefonsko številko od kogarkoli in tudi točen čas.

Do moje prve osebne izkušnje s tem »duhom iz steklenice« je prišlo nekega dne, ko je bila moja mama na obisku pri sosedovih. Igral sem se z vsebino škatle za orodje v kleti in se s kladivom udaril po prstu. Bolečina je bila strašna, vendar ni bilo nobenega razloga, da bi jokal, saj ni bilo v bližini nikogar, ki bi me tolažil. Hodil sem naokrog po hiši in sesal svoj boleče kljuvajoč prst, dokler nisem končno prišel do stopnišča.

Spoznavaj uvidevati mir svojega srca,

znotraj svojega srca.

Um je kot kanjon, v katerem donijo glasovi sveta.

Lahko spremenimo donenje?
Ne.
Spremenimo lahko le glas.

Pa ga res lahko?

Nara Petrovič

Prvič si lahko ljubljen,
že ko začutiš toplo dlan,
ki ti pomaga na svet,
ko te objame naročje matere...
Ko te poboža življenje samo.

Toda prvič pa lahko ljubiš,
šele ko začneš zares rad
imeti samega sebe,
neglede na to, kdo si, kaj si...
Takrat te poboža večnost.

Tako kot bi tvojim očem zdaj ugajalo,
da bi videle široke, cvetoče pomladne travnike,
na katerih se še mlajše čebelice učijo
shranjevati med v svoje posodice,

Tako celemu tebi zdaj ugaja
prostor notranje svetlobe, ki ti
gnete krčne kite tvojega srca.

Igor Kononenko

Sri Nisargadatta Maharaj (1897-1981)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rodil se je v Bombayu v Indiji v revni družini. Dali so mu ime Maruti. Oče je delal kot služabnik v Bombayu, pozneje pa so se preselili v malo vasico Kandalgaon, kjer so živeli kot revni kmetje. Odrastel je skoraj brez izobrazbe. Kot otrok je pomagal pri kmečkih opravilih. Rad je pozorno poslušal religiozne pogovore, ki jih je vodil očetov prijatelj, brahmin (indijski duhovnik). Pri osemnajstih letih mu je umrl oče, in mati ni več mogla preživljati štiri sinove in dve hčeri. Starejši brat je odšel iskat delo v Bombay in Maruti mu je kmalu sledil. Sprva je delal kot pomočnik v uradu, pozneje pa je odprl majhno trgovino. Poročil se je in dobil sina ter tri hčere. Do 34. leta je živel običajno življenje, dokler ga prijatelj ni peljal na srečanje z duhovnim učiteljem Sri Sadgurujem Siddharameshwarjem Maharajem. Guru ga je naučil meditacije.

Zelo hitro je začel dobivati vizije in padati v trans. V njemu se je prebudila kozmična zavest in začel je iskati bistvo življenja kot Nisargadatta. Nekaj časa je živel še dvojno življenje. Ko je leta 1936 Siddaharameshwar umrl, je opustil posvetno življenje in postal berač. Romal je proti Himalaji, kmalu pa je spoznal nepomembnost takega romanja in se je vrnil. Spoznal je da večnega življenja ni potrebno iskati, saj ga že ima - dosegel je razsveljenje. Spet je prevzel skrbništvo nad družino, hkrati pa je ves prosti čas posvetil meditaciji in duhovnemu poučevanju. Na stotine učencev je prihajalo k njemu in pogovore so začeli zapisovati. Čeprav ni osnoval svojega ašrama, je njegov dom postal romarsko središče, v katerega so prihajali tudi mnogi tujci iz zahoda. Poučeval je vse do svoje fizične smrti.