Glede človeških zmogljivosti je veliko neznank, ki nastopijo, ko gre samo še za bolečino in odrekanje. Kako se prisiliš, da nekaj narediš? Opomniš se, da izpolnjuješ svojo obveznost, da daješ najboljše od sebe in da se vsi dosežki rodijo iz žrtvovanja.
Izkušnja trpljenja je kot izkušnja odkrivanja, ko najdeš nekaj nepričakovanega in razkrivajočega. Ko odkriješ skrajne meje bolečine ali strahu ali negotovosti, doživiš vseobjemajoč občutek, širjenje svojih zmožnosti.
Bolečina je dobra, ker spodbudi telo in dušo, da se izboljšata. Skoraj tako je, kot bi ti nekaj v podzavesti govorilo: »Zapomnil si bom to, zapomnil si bom, kako boli, in povečal bom svoje zmožnosti, da naslednjič ne bo več tako zelo bolelo.« Telo gradi na izkušnjah, tako da bosta telo in značaj, ki sta že prestala en Tour de France, naslednje leto boljša, ker imata spomin, na katerem lahko gradita. Morda enako velja tudi za življenje.
Če živiš, ne da bi se spraševal, boš prej ali slej trčil ob zid. Nekatere pregrade so lahko nevidne, dokler ne treščiš vanje. Zato je treba raziskati zid v sebi, da ga lahko presežeš. Edini način, da to dosežeš, pa je, da si zastavljaš boleča vprašanja – podobno kot tedaj, ko želiš okrepiti svojo telesno pripravljenost.
Lance Armstrong (in Sally Jenkins)
v knjigi Vsaka sekunda šteje
Glede človeških zmogljivosti je veliko neznank, ki nastopijo, ko gre samo še za bolečino in odrekanje. Kako se prisiliš, da nekaj narediš? Opomniš se, da izpolnjuješ svojo obveznost, da daješ najboljše od sebe in da se vsi dosežki rodijo iz žrtvovanja.
