Pozdravljen Čangula in bralci!

Ponovim misel:

»Vera v kar preberemo, slišimo, je laž,
vse dokler tega sami ne okusimo.
Ko to sami okusimo, je za nas resnično,
a za Resnico še vedno laž!«

Zanimiva trditev!

Tvoj zapis Čangula se dotika kritičnega doživljanja resnice skoz lastno zavest. Resnica postane šele z našim izkustvom, a naše izkustvo je za drugega lahko laž, neresnica, ker je zanj neobstoječe. Tvojega izkustva drugi ni doživel in zato ti verjame ali pa ne verjame. Človek je bitje dvoma. Kako ti doživljaš svoje izkustvo, je tvoja subjektivnost. S tem se srečujemo vsakodnevno. Zate je resnica tisto, kar si doživel.

V življenju odkrivamo, da so mnoge stvari, ki so se ponujale kot resnice, postale spoznavno iluzije, ki ubijajo, in racionalizacije, ki hromijo sposobnost za dejanja. Gre za naš odnos do življenja. Človek ima prav zanimive prirojene lastnosti.

Kakšno obrambo ima človek pred resničnim ali umišljenim ogrožanjem življenjskih interesov? Tu bi lahko mirno ugotovili, da je agresiven, da se brani. Hujše pa je ko raste v njem želja po vsemogočnosti in popolnem obvladovanju ljudi in postane sadist. Človek lahko postane tudi destruktiven, sovražen do samega življenja in začne uničevati samega sebe. Vse našteto so njegove subjektivnosti, ki jih doživlja v svoji zavesti.

Tu se človek sreča s krizo življenja samega, tehnološki napredek je za človeka vedno bolj uničujoč, okolje postaja vedno manj primerno za življenje. Življenje vodijo častihlepje, lakomnost, slepota in duševna lenoba. Tragično dogajanje človek komentira, vendar nima moči, da bi ga spremenil. Milijarde ljudi živijo, dihajo, se smejejo, jokajo in upajo.

Psihoanaliza uči človeka naj bo nezaupljiv do vsega kar kdo reče, kajti njegove besede razkrivajo v najboljšem primeru le njegovo zavest. Zato psihoanaliza uči človeka brati med vrsticami in poslušati s tretjim ušesom, brati z obraza, iz kretenj, iz vsakega telesnega izraza.

Psihoanaliza uči človeka odkrivati nekrofile, ti govorijo v imenu časti, reda, lastnine in preteklosti, včasih tudi v imenu prihodnosti, svobode in pravice. Nekrofili so vedno obupani ljudje. Za njihovimi parolami in ideologijo ter racionalizacijo se vedno skriva pravi cilj: uničenje. Pri njih najdemo biološko sprevrženje ljubezni v nagnjenje k smrti. Normalna ljubezen do življenja je nekaj drugega. Ta se presoja po človeški biti. Nekrofilije je nekaj v vsakem človeku, vendar pozitiven človek bo premagal sovražnika v sebi in si bo želel zmage ljubezni.

Kadar govorimo v imenu človeka, v imenu miru, v imenu Boga – so te besede vedno dvoumne, dokler jih ne spremlja beseda in naša zavest: »V imenu življenja!«

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]