Kakšen dan se počutim veliko starejšega, kot naj bi se moški v tridesetih letih. Kot da bi živel že veliko dlje. To je najbrž zaradi raka. Veliko časa sem prebil pri ugotavljanju, kaj mi je naredil – kako me je postaral, me spremenil – in prišel sem do sklepa, da ni spremenil samo mojega telesa. Tudi duha mi je spremenil.

Večkrat sem rekel, da je bil rak najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo. Toda vsi želijo vedeti, kaj sem s tem mislil. Kako je lahko smrtno nevarna bolezen nekaj dobrega? To pravim zato, ker je bila moja bolezen tudi protistrup: ozdravila me je lenobe.

Preden so mi postavili diagnozo, sem bil zabušant. Za delo, ki ga nisem opravljal stoodstotno, so mi plačevali veliko denarja. To pa ni bilo samo sramotno, bilo je narobe. Ko sem zbolel, sem si mislil: če dobim še eno priložnost, bom naredil, kot je prav – in delal bom za nekaj več kot le zase.


Imam prijateljico, ki je prav tako preživela raka. Ime ji je Sally Reed in te občutke povzame bolje kot kdorkoli drug, ki ga poznam.

»Moja hiša je pogorela,« pravi, »vendar lahko zdaj vidim nebo.«

Lance Armstrong (in Sally Jenkins)
iz knjige Vsaka sekunda šteje