Ko so Konfucija vprašali, kako je treba vladati, je odgovoril: "Treba je le razumeti glasbo in ritual ter ju prenesti na upravljanje." Ta, na videz čudna in naivna trditev, vsebuje veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Pri Konfuciju sta imela glasba in ritual širši in večji pomen kot za nas danes. V tem smislu se ujema s Pitagoro in Platonom, po mnenju katerih glasba prežema vse vesolje. Vse je vibracija, vse diha v neprekinjenem ritmu življenja. Vsaka zvezda, vsak človek, vsako bitje utripa v svojem tonu. Ko se ti med seboj harmonizirajo, uskladijo, ustvarijo glasbo.

Torej se mora človek najprej uskladiti s svojo notranjostjo, nato z drugim človekom in na koncu z naravo. To je skrivni proces njegove izgradnje. Pri tem igra glasba nepogrešljivo vlogo. Skupaj z moralnim zakonom Li je njena naloga ustvariti enotnost duše, ki ga bo privedla do tistega ideala, ki ga Konfucij imenuje kiun-ce plemeniti človek. Zato slab človek ali tisti z neurejeno, in neusklajeno notranjostjo ne more govoriti o glasbi, ker je nima v sebi. Notranji zvoki take osebnosti so neharmonični in iz nje lahko izide samo kaotična in dehumanizirana "glasba", ki odraža njegovo notranjo neskladnost.


Konfucij pravi: "Glasba se rojeva iz človeškega srca, ko se ga dotakne vtis iz okolja. Tedaj se srce zgane in se začne izražati prek zvoka. Ko se neki vtis v srcu dotakne strune žalosti, se razležejo turobni in izgubljeni zvoki; ko se dotakne strune veselja, nastanejo svetli in široki zvoki; ko se dotakne strune ljubezni, so toni mili in nežni. Teh šest vrst občutkov si ne nasprotuje, temveč so to razpoloženja, ki nastanejo kot posledica stika z zunanjim svetom".

Glasba mora združevati dušo, ji dati jasnost pogleda. Duša namreč ni enoplastna (monolitna), sestavlja jo mnogo različnih "delov", plasti in stanj. Prav zato se lahko v njej rodi glasba. Načelo razlike je tisto, na čemur temelji.

Resnična glasba prihaja z Neba in ga povezuje z Zemljo. V tem primeru Nebo ne pojmujemo kot prostorsko dimenzijo, temveč kot nekaj skrivnostnega, nedoumljivega, ki je duhovni in večni del vesolja ter človeka.

Glasba je prisotna povsod, ker imata vesolje in duša enaka načela harmonije, ki jih želi plemeniti človek vzpostaviti v srcu s ponovnim odkrivanjem svoje človeške narave.

Vse kar se nahaja v vesolju in človeku, se nujno nahaja tudi v družbi, ki ji Konfucij posveča velik del svoje filozofije. Človek se ne more izgraditi sam, kot posameznik, temveč le v skupnosti.

GLASBA IN SKUPNOST

Glasba ima izjemen vpliv na oblikovanje značaja posameznika in skupnosti, zato Konfucij pravi, da so bili stari cesarji vedno previdni z vsem, kar vpliva na človekovo srce. S pomočjo glasbe so utrjevali slogo med ljudmi, jih plemenitili in skušali povezati z naravo. Konfucij je vladarja povezoval s tonom C. Ton D je simbol ministra, ton E ljudstva, ton G je simbol državnih zadev, ton A pa simbol narave. Če so vsi toni usklajeni, je vladavina harmonična, če pa kateri koli izgubi svojo vrednost, nastane neskladje. Kadar ton C izgubi svojo vrednost, glasba izgubi osnovo in kralj zanemarja svoje dolžnosti. Ko ton D izgubi svojo vrednost, glasba izgubi stopnjevanje in ministri postanejo neposlušni, ne skrbijo več za skupno dobro, temveč le zase. Če ton E izgubi vrednost, glasba postane težka, posli postanejo kompleksni, večinoma brezplodni in zaman. Ko ton A izgubi svojo moč, se približuje nevarnost. Ljudje ne živijo več v skladu z naravo, zato jih le-ta ne nagrajuje več z obiljem in ljudstvo trpi zaradi pomanjkanja. Ko je vseh pet tonov v neskladju in drug drugega motijo, nastane splošno neskladje in ljudstvo ne bo dolgo živelo. Anarhija je za narod največje zlo.

Glede na to, da je glasba povezana s človeškim značajem, je njeno izražanje odsev značaja posameznika ali skupine. Vsaka sprememba v glasbenem izrazu kaže na spremembo v značaju, tako se lahko s pomočjo glasbe določi karakter naroda.

"Glasba mirne in napredne države je umirjena in radostna, njeno vodstvo pa sposobno; glasba države v nemirih izraža nezadovoljstvo in bes, vodstvo pa je kaotično; glasba v propadli državi izraža bolečino in spomin na preteklost in ljudstvo je polno žalosti …".

"Ko prevladuje temačna in težka glasba, vemo, da je ljudstvo v težavah in da je pobito. Ko prevladuje nežen, lahek tip glasbe, z blagimi melodijami, vemo, da so ljudje mirni in srečni. Ko prevladuje močan tip glasbe, ki je na začetku in koncu poln poudarkov, vemo, da je ljudstvo srčno in močno. Ko prevladuje nežen, svetel tip glasbe mirnega razvoja, vemo, da je ljudstvo srčno in čustveno. Ko prevladuje razuzdan, razburljiv tip glasbe, vemo, da je ljudstvo nemoralno".

Ko prevladuje glasba, ki vznaša in oplemenjuje človeškega duha, vemo, da je na vidiku velik narod. Značaj je okostje človeške narave, glasba pa pomeni njegov razcvet.

GLASBA IN OBRED

Glasba pripravi dušo, da naveže stik z Nebom in tako prenese na Zemljo nebeško, to je pravo glasbo. Ritual je tisto, kar da taki glasbi obliko.

Obred je mističen proces oživljanja z glasbo. Glasba združuje, obredi pa diferencirajo, pravi Konfucij. Ob združevanju ljudje postajajo prijatelji, z diferenciacijo se naučijo spoštovati drug drugega. Diferenciacija tu pomeni izdvojitev iz množice s pomočjo notranje izgradnje. To je proces individualizacije oz. oplemenitenja.

Med glasbo in obredom, torej med združevanjem in diferenciacijo, je treba najti pravo mero, zlato sredino. Samo uskladitev teh nasprotij privede do pravega miru in zadovoljstva. Če prevladuje glasba, postane družbena struktura preveč amorfna in inertna. Notranji občutki niso v ravnovesju z zunanjim obnašanjem. Če prevladujejo obredi, postane družbeno življenje preveč hladno. Vsakdo se oddaljuje od drugih in se zapira vase ali v svoj krog, svojo družino.

Obredi privedejo do smisla za red in disciplino, medtem ko glasba prikliče vzdušje miru in zadovoljstva. Obred nas uči dolžnosti, glasba pa ljubezni. Ljubezen prinaša zvestobo in privrženost, izpolnjevanje dolžnosti pa moralno pravičnost ter uči živeti moralno.

Glasba prihaja iz srca in je izraz notranjosti, zato jo označuje mir. Obred je zunanja oblika, označuje ga formalizem. Resnično velika glasba je vedno enostavna in mirna, resnično veliki obredi so po obliki vedno enostavni.

Njuno delovanje je blagodejno: izginejo notranji nemiri in nezadovoljstvo, ni boja niti trenj. Ljudstvo nima velikih skrbi, ni vojn niti krivičnih zakonov. Starši in otroci so polni ljubezni drug do drugega, mladi spoštujejo starejše in to spoštovanje se razširja na vse ljudstvo v državi. Glasba nas je naučila ljubezni v njenih mnogih oblikah, ritual nas je naučil o zvestobi v različnih okoliščinah. Glasba izraža harmonijo vesolja, obred pa red v njem. Ona prihaja z Neba, a obred ji da obliko na Zemlji. Vse kar je zunaj tega, je nered in je nenaravno. Zato se mora človek naučiti poslušati svoje srce in poznati načela Neba in Zemlje. Plemenit človek ustvarja glasbo, da bi vzpostavil odnos z Nebom (svojo duhovno stranjo), in obrede, da bi vzpostavil odnos z Zemljo (konkretnim, pojavnim svetom).

POT KAOSA

"Običajno človeška narava miruje. Toda, ko se je dotakne zunanji svet, se v njej prebudijo želje. Ko se miselni duh zave vtisov materialnega sveta, nam postane nekaj všeč ali pa nečesa ne maramo. Ko s tistim, kar nam ni všeč ali s tistim, kar imamo radi, ne moremo ravnati normalno in ko je naš duh priklenjen na materialni svet, takrat izgubljamo svojo resnično bit in princip razuma v naravi je uničen.Če je človek stalno izpostavljen stvarem materialnega sveta, ki delujejo nanj, če ne obvladuje stvari, ki so mu ali mu niso všeč, takrat ga materialna resničnost nadvlada, sam pa postane razčlovečen materialist, ki se utaplja v željah. Iz takega stanja se razvijejo upor, neposlušnost, zvijačnost, prevara in splošna nemoralnost. Vidimo lahko, kako močni mučijo šibke, večina preganja manjšino, zviti varajo preproste, fizično močnejši uporabljajo nasilje, nihče se ne zanima za bolne in nemočne, za stare in tudi za mlade ne, niti za brezmočne. To je pot kaosa".

Da bi se tej poti izognili, se moramo, kot pravi Konfucij, ukvarjati z glasbo in ritualom, ki počivata na moralnih temeljih.
Vir: www.akropola.org