Nezlomljiv. Nezlomljiv? Iz samega jekla.
Origami je zgiban, upognjen, zavihan.
Oblika na zunaj iz smeha. Iz stekla
notranjost. Kristal je razpokan, razpihan.

Tisoč črtic in prask in še tisoč.
Nevidne poti solz. Razlogi
so kremplji v mesu. Noči so obroč
okrog čela. Na tesno, premnogi.

V Tvoji ljubeči dlani sem se zbudila
V Tvoji ljubeči dlani sem odkrila ... da Si
in se čudila da Si tako resničen
ker sem Te slišala dahniti
- Zbudi se Jaz sem ... -

In še nisem verjela ...
In ko sem šla
bila je prosta širna cesta
svoboden bil je duh
in nad Zemljo vel Tvoj čudovit je dih
in duši srečni bila podarjena je slutnja o Svetlobi ...
večno izžarevajoči
ki za hribi si jo obudilo
da nas spet z njo blagosloviš ...
Sonce čudovito ...

metulj

Sanje svoje bi ti zaupala,
če tudi jaz bi
od tebe tvoje dobila
in bila prepričana,
da z njimi duše
tvoje ne bi umorila.

Resna stvar so sanje,
saj kdor jih ne doseže,
se mu prav lahko zgodi,
da tudi se poreže.

Na polju med cvetjem,
sva se spoznala,
v krošnjah dreves,
imela sva ples,
tam gnezdo sva spletla
iz vej in mahu,
da ne bi mladički
poznali strahu.

Dolgo sva skupaj živela,
in res sva se rada imela,
pa med naju stopila je tista,
ki ne pozna nobenih pregrad.

Trenutek tišine, obdobje samote.
Pogled vase, kakšna prihodnost.

Sem kup nesreče in nesrečnosti.
Padam vase, sesedam se popolnoma.

Strah in nervoza.
Oziram se kot kakšen hudodelec.

Vse bo še dobro, vse bo ok.
Uspešno se varam, pogumno samouničevanje.

Temna luč
in barve sive,
črne grive,
žalostnih gor.
Umazanih žarkov,
osvinčenih dni.
brezbarvni sij..
Raztrganih mavric
nežametnih senc.
Brezvezne skrbi,
polnost nemoči
premaganih strahov
užaljenih poti.

Zacvetele, srca vnele so poljane,
pogled krasile bodo polne omame,
ko maj v cvetju jih bo še okrasil,
ljubezen v srcih bo zbudil.

Bo fant dekletu s cvetjem kite spletel,
pomladanski veter v pesmi nesel,
odmeval spet bo vrisk z gora,
odprla v ljubezni bodo se srca vsa...

Ni moč mi ji je vzeti,
ljubezni mi zatreti,
če rad imam pšenična polja,
ko spet želim valov si morja,
posedeti ob bregovih Mure,
Triglav, planine občudovati,
tega nihče mi ne sme jemati...

Res nisem ptica,
čeprav želel bi poleteti,
da raj slovenski gledal bi z višav,
morda prepire med ljudmi pregnal,
da Slovenc Slovencu v roko seže,
da jih ljubezen spet poveže,
kjer zvezde, sonce jim na poti sveti.

Širina je sorazmerna s tišino,
v tišini srce pogleduje v nebo,
vidi, kar nikdar ne vidi oko.

Verze v vetru, z nebesno modrino,
čez širne puščave misli neso,
vrhovi gora se prepletajo z njo.

Nevarno pa stopa v zla bližino,
kdor na široko baha se s širino,
nespametnež stopa v spolzko ožino.

Del teh slik si,

čeprav te na njih ni.


Spomini oživijo...


Čutim vonj poletja,

škrlatnih barv veličastja,

splet žarkov in meglice,

lepote vse, odmev tišine.

Tako naivno, slepo
sem te rad imel,
zgodilo se je vmes,
nad spanjem in lebdenjem,
utapljal sem se
v modrih globinah, tvojih
neiskrenih, hladnih oči
ter trepetal za svojo dušo.


Kmalu sem žvrkljal
ljubezni blato, sam,
na polno paro,
zaljubljen v privid
v igro vložil sem srce,
kot že, kot že,
zatem slep, gluh, bla,
bla, bla, oh kdaj že.

Bear Grills, ti
si pravi!
Ti moj si navdih
v dolgočasnem dnevu!


Tako rad te gledam,
tako rad te občudujem.
Daješ mi energijo
in zagon.

Oči ...
oči ki nikoli ne spijo
ki vidijo smeh
in vidijo ljubezni predanosti globino
Tvoje čudovite oči
skozi katere nebo preseva
... bolj kot sonce žarijo ...

Spet si ... Ljubezen ... me objela
spet kot tolikokrat sem zaživela
se Ti predala
Nebo začutila
Tja si me odnesla na krilih metuljev
Venera me je poljubila
življenje me je s Tabo objelo ...
še bolj zaživelo ... zaplalo
v globinah zavalovalo
Duša je spet Tvojim očem zapela
očem ki nikoli ne spijo
ki bolj kot sonce žarijo

Danes bilo je nebo
kot bi Nekdo ga smeje s čopičem risal ...
najlepših modrih globin ...tako

In oblaki stali so tam - na njem
kot bi se iz puhaste vate rodili
in po nebu smeje se podili
s krili zamahnili in se tam -
za bele gore hitro skrili
tam - Sonce _ v Tvojem ljubečem naročju
se čiste ljubezni naužili ...
in se vrnili sijoči še lepši kot prej ...

Dragi ati,
že kar dolgo te ni več
med nami.
Pogrešam te zelo.


Bil sonček si v
hladnem jutru,
svetla zvezda v prvem mraku.
Vedno si bil zgled neizpetemu junaku.

Grem, v svojo staro, znano votlino.
S suhim, lanskim listjem se bom pokrila.
zvončki in mačice so zrasli ne zame,
zame - je listje in požgane trave.

Ne jokaj bratec za mlajšo sestro,
to zgodbo je veter na krilih prinesel.
Nekoč sva skupaj jo napisala,
zdaj njo živiva, vzemi vse za šalo.

Je zašepetala pomladi zima,
izgubila moč, ji sonce kima,
prepušča zdaj ji prestol letni čas,
umika, sneg se, odhaja mraz.

Zašepetalo brhko mlado je dekle,
preveč me ljubiš fant, to se ne sme,
če očka vedel bi se hudoval,
kaj hitro od mene bi slovo jemal.

Ne spim
z mislijo Tvojo bi rada bedela
Oblak
luna za njim
majhna ... tako majhna Te prosim
Rada bi živela
Od nekod ihtenje
vase se ozrem
...bolečina...
Kje pot je domov
kje najdem mir
kje pot je k soncu
Ti...mesečina...
Tu v roki luč
tu sonce
tu glasu Tvojega milina
Si oprostiti-kako Sonce...kako
Medtem na nas z neba lije Tvoja milost...resnice svežina
Blag vetrič neskončne sreče spomina...
ne morem je pozabiti
lahko jo le čutim
lahko le verjamem
da bom tisto srečo spet našla
ker v globinah vesolja duše
nisem nikoli kot Tebe - Sonce -
nikogar tako močno
tako globoko ljubila...

Prijatelji moji
lahko vam povem,
da prav dobro sam vem,
kako zgleda, če izgorevaš,
če v zrak izpuhtevaš,
se tega zaveš
in k zdravniku greš.

Saj klinično sem zdrav,
le da sem dremal,
tega mi nihče ne pove,
da kar naenkrat bom krepav,
samo zato, ker sem preveč garal.

Deklica mlada si,
saj ne veš kdo si,
ker ti povedal ni
tega še nihče.

Sama boš morala
modrost to izpiti
ali pa ne boš vedela,
zakaj življenje to te žalosti.

Noč...
ne morem spati
Sreča me razvnema
sreča...
globlja kakor morje
nežnejša kot rahel val na vodi
večja od sreče
čutenja poljuba najboljšega ljubimca
Sreča...
sreča majhnega metulja
sreča roke ki riše sonce
sreča solze drobne
v kateri misel Tvoja sije
v kateri se zrcalijo nebesa...

metulj

Ob potapljanju
v Tvoje lepe pesmi,
me zamika, da v sebi
bi zbudila pesnika,
mu velela napisati rime,
ki napisal jih še ni nihče,
v tem času zime.

Zamika me obleči
potapljaško si obleko,
v morske se globine potopiti
in lepoto njih, iz njih piti.

»Slovenec spet mori
Slovenca brata«,
čeprav sta v srcu matere,
povsem enaka.

Oba rodila,
oba povila,
oba dojila,
obema življenje podarila.