Zacvetele, srca vnele so poljane,
pogled krasile bodo polne omame,
ko maj v cvetju jih bo še okrasil,
ljubezen v srcih bo zbudil.

Bo fant dekletu s cvetjem kite spletel,
pomladanski veter v pesmi nesel,
odmeval spet bo vrisk z gora,
odprla v ljubezni bodo se srca vsa...

Ni moč mi ji je vzeti,
ljubezni mi zatreti,
če rad imam pšenična polja,
ko spet želim valov si morja,
posedeti ob bregovih Mure,
Triglav, planine občudovati,
tega nihče mi ne sme jemati...

Res nisem ptica,
čeprav želel bi poleteti,
da raj slovenski gledal bi z višav,
morda prepire med ljudmi pregnal,
da Slovenc Slovencu v roko seže,
da jih ljubezen spet poveže,
kjer zvezde, sonce jim na poti sveti.

Širina je sorazmerna s tišino,
v tišini srce pogleduje v nebo,
vidi, kar nikdar ne vidi oko.

Verze v vetru, z nebesno modrino,
čez širne puščave misli neso,
vrhovi gora se prepletajo z njo.

Nevarno pa stopa v zla bližino,
kdor na široko baha se s širino,
nespametnež stopa v spolzko ožino.

Del teh slik si,

čeprav te na njih ni.


Spomini oživijo...


Čutim vonj poletja,

škrlatnih barv veličastja,

splet žarkov in meglice,

lepote vse, odmev tišine.

Tako naivno, slepo
sem te rad imel,
zgodilo se je vmes,
nad spanjem in lebdenjem,
utapljal sem se
v modrih globinah, tvojih
neiskrenih, hladnih oči
ter trepetal za svojo dušo.


Kmalu sem žvrkljal
ljubezni blato, sam,
na polno paro,
zaljubljen v privid
v igro vložil sem srce,
kot že, kot že,
zatem slep, gluh, bla,
bla, bla, oh kdaj že.

Bear Grills, ti
si pravi!
Ti moj si navdih
v dolgočasnem dnevu!


Tako rad te gledam,
tako rad te občudujem.
Daješ mi energijo
in zagon.

Oči ...
oči ki nikoli ne spijo
ki vidijo smeh
in vidijo ljubezni predanosti globino
Tvoje čudovite oči
skozi katere nebo preseva
... bolj kot sonce žarijo ...

Spet si ... Ljubezen ... me objela
spet kot tolikokrat sem zaživela
se Ti predala
Nebo začutila
Tja si me odnesla na krilih metuljev
Venera me je poljubila
življenje me je s Tabo objelo ...
še bolj zaživelo ... zaplalo
v globinah zavalovalo
Duša je spet Tvojim očem zapela
očem ki nikoli ne spijo
ki bolj kot sonce žarijo

Danes bilo je nebo
kot bi Nekdo ga smeje s čopičem risal ...
najlepših modrih globin ...tako

In oblaki stali so tam - na njem
kot bi se iz puhaste vate rodili
in po nebu smeje se podili
s krili zamahnili in se tam -
za bele gore hitro skrili
tam - Sonce _ v Tvojem ljubečem naročju
se čiste ljubezni naužili ...
in se vrnili sijoči še lepši kot prej ...

Dragi ati,
že kar dolgo te ni več
med nami.
Pogrešam te zelo.


Bil sonček si v
hladnem jutru,
svetla zvezda v prvem mraku.
Vedno si bil zgled neizpetemu junaku.

Grem, v svojo staro, znano votlino.
S suhim, lanskim listjem se bom pokrila.
zvončki in mačice so zrasli ne zame,
zame - je listje in požgane trave.

Ne jokaj bratec za mlajšo sestro,
to zgodbo je veter na krilih prinesel.
Nekoč sva skupaj jo napisala,
zdaj njo živiva, vzemi vse za šalo.

Je zašepetala pomladi zima,
izgubila moč, ji sonce kima,
prepušča zdaj ji prestol letni čas,
umika, sneg se, odhaja mraz.

Zašepetalo brhko mlado je dekle,
preveč me ljubiš fant, to se ne sme,
če očka vedel bi se hudoval,
kaj hitro od mene bi slovo jemal.

Ne spim
z mislijo Tvojo bi rada bedela
Oblak
luna za njim
majhna ... tako majhna Te prosim
Rada bi živela
Od nekod ihtenje
vase se ozrem
...bolečina...
Kje pot je domov
kje najdem mir
kje pot je k soncu
Ti...mesečina...
Tu v roki luč
tu sonce
tu glasu Tvojega milina
Si oprostiti-kako Sonce...kako
Medtem na nas z neba lije Tvoja milost...resnice svežina
Blag vetrič neskončne sreče spomina...
ne morem je pozabiti
lahko jo le čutim
lahko le verjamem
da bom tisto srečo spet našla
ker v globinah vesolja duše
nisem nikoli kot Tebe - Sonce -
nikogar tako močno
tako globoko ljubila...

Prijatelji moji
lahko vam povem,
da prav dobro sam vem,
kako zgleda, če izgorevaš,
če v zrak izpuhtevaš,
se tega zaveš
in k zdravniku greš.

Saj klinično sem zdrav,
le da sem dremal,
tega mi nihče ne pove,
da kar naenkrat bom krepav,
samo zato, ker sem preveč garal.

Deklica mlada si,
saj ne veš kdo si,
ker ti povedal ni
tega še nihče.

Sama boš morala
modrost to izpiti
ali pa ne boš vedela,
zakaj življenje to te žalosti.

Noč...
ne morem spati
Sreča me razvnema
sreča...
globlja kakor morje
nežnejša kot rahel val na vodi
večja od sreče
čutenja poljuba najboljšega ljubimca
Sreča...
sreča majhnega metulja
sreča roke ki riše sonce
sreča solze drobne
v kateri misel Tvoja sije
v kateri se zrcalijo nebesa...

metulj

Ob potapljanju
v Tvoje lepe pesmi,
me zamika, da v sebi
bi zbudila pesnika,
mu velela napisati rime,
ki napisal jih še ni nihče,
v tem času zime.

Zamika me obleči
potapljaško si obleko,
v morske se globine potopiti
in lepoto njih, iz njih piti.

»Slovenec spet mori
Slovenca brata«,
čeprav sta v srcu matere,
povsem enaka.

Oba rodila,
oba povila,
oba dojila,
obema življenje podarila.

Mit noči kopni,
petelin kliče dan,
pred plimo in petjem ptic
molitev mrmram.

Med privezi spokoj plivka,
nad jambori bledijo socvetja zvezd,
vkrcam se na " Lotosov cvet."

Klečim pred njegovim obličjem,
zrem v sledove okrvavljenih ran,
tistih, ki mu jih je zadal človek,
križ ki opomni na njegovo pot.

Pa saj je moja molitev drugačna,
le polna želja globoko v zavesti,
Želim, da pomaga bolnim,
jim lajša bolečine, ozdravi.

Da prežene sovraštvo, napuh,
da pomaga nahraniti družine,
da ljudje za delo dobijo plačilo,
za enakopravnst med rasami.

Danes mučen sem

toliko…kolikor to sam želim

in hočem, kolikor sebi…njim

dovolim, saj vendar zase odločam.


Dnevu mučenikov,

njim se priklanjam,

na njih se spominjam,

na štirideset in vseh pobitih svetnikov.

Spomin nate
me veže
na čas
brezbrižni,
toplih tvojih dlani,
nežnega božanja po laseh;

podoba tvoja
je vedno v meni globoka,
neizbrisna, nepozabljena,
usidrana je vame,
vero…moč za naprej mi daje;

vedno prihajam k tebi
v času dneva mater..vigredi,
poklanjam ti rože,
v dar ti jih dajem pomladne;

Tako so lepe,
tako so lepe,
to so pesmi Svete.

Njih avtor je Gospod,
ki ne pozna nobenih zmot,
v Večnosti prebiva
in pesmi te
po Svetu nam razliva.

»Žive naj vsi narodi…«
To ni napisal kdor si bodi.
Kaj res, »prepir iz sveta bo pregnan«,
ko bo Slovenec le en sam?

»Strašna slepota je človeka«,
ki služi mu ideološka vleka.
Kdaj boste enkrat že spoznali,
da preveč gorja ste priklicali ?