Ob potapljanju
v Tvoje lepe pesmi,
me zamika, da v sebi
bi zbudila pesnika,
mu velela napisati rime,
ki napisal jih še ni nihče,
v tem času zime.

Zamika me obleči
potapljaško si obleko,
v morske se globine potopiti
in lepoto njih, iz njih piti.

Zamika me skočiti
s planeta Zemlje,
se v Vesolje potopiti,
z njega vso Modrost zvabiti.

Zamika me paradižnik posaditi,
njegovo rast opazovati,
saj paradižnik sam ne ve,
da skrita v sadež je
njegov, Modrost Vesolja.

Ana Nuša