Ni moč mi ji je vzeti,
ljubezni mi zatreti,
če rad imam pšenična polja,
ko spet želim valov si morja,
posedeti ob bregovih Mure,
Triglav, planine občudovati,
tega nihče mi ne sme jemati...
Res nisem ptica,
čeprav želel bi poleteti,
da raj slovenski gledal bi z višav,
morda prepire med ljudmi pregnal,
da Slovenc Slovencu v roko seže,
da jih ljubezen spet poveže,
kjer zvezde, sonce jim na poti sveti.
Nevoščljivost, nezaupanje je ovira,
le kratka pot potem je do prepira,
ko vsak pometel bi svoj prag,
prenehal mešetarit bi sam vrag.
Ni moč mi ji je vzeti,
