Trenutek tišine, obdobje samote.
Pogled vase, kakšna prihodnost.

Sem kup nesreče in nesrečnosti.
Padam vase, sesedam se popolnoma.

Strah in nervoza.
Oziram se kot kakšen hudodelec.

Vse bo še dobro, vse bo ok.
Uspešno se varam, pogumno samouničevanje.

Mir, varnost, domačnost.

Kdaj bom spet lahko mislil na druge?
Zakaj se moram ukvarjati s svojo eksistenco?

Kdaj bo konec prekletstva?
Kdaj bom blagoslovljen?

Kdaj bom prenovljen, ozdravljen?
Zdravniki so slepci, hudodelci.

Zakaj sem zadovoljen z malim?

Hvalnico pojem svojemu otroštvu.
Poln energije, neobvladljiv, poln bolečine in joka.

Rad bi skakal kakor jelen, z neskončno obnovljivimi tkivi.
Rad bi se postavil zase, za svoje pravice.

Želim si pametnih zdravnikov, norih človekoljubov.
Želim si genijev tudi tam, kjer tega nihče več ne pričakuje.

Živim na ladji, ki se potaplja, mislil sem, da sem podgana.
Brezsrčneži po svoji naravi.

Videz mladosti, skrita bolezen, nedoločena leta.

Močan, šibek.
Zdrav, bolan.
Poln blasfemičnih navdihov, tih kot zapuščen grob.
Pameten, nespameten.
Živim sredi prekletnikov in hijen nevoščljivih, zavistnih do bolečine.

Kolaž prebliskov ničnosti in obupa.

Dobrota, sirota.
Obsojen na nizkotnost, povprečnost.
Usmiljen brez razloga, dajem si pogum.
Do norosti, želene kreposti.
Sonce veselja, radosti.
Patetika, estetika.


Napet kot struna, neuresničeno maščevanje.
Naivnež z diplomo, prisilne misli.
Apostol kar tako, poln grešnih nagnjenj.
Eksorcist po naravi, iščem smisel nesreče.
Rojen pod čudnimi zvezdami, preobčutljiv za ta svet.

Kdaj si bom kaj pravilno raztolmačil?

Poln sebe, zaradi trpljenja.
Daleč od Boga, mojster fantazije.
Kronično brez navdiha, duša že na škrge diha.
Sredi vsega, poln nezaupanja.

Spužva, vpijanje vseh vidnih in nevidnih stvari.
Kronični razočarevalec, umiram.
Nepoboljšljiv komik, proti svoji volji.
Želim si aplavza s pozitivnim učinkom na duha, dušo in telo.
Prestopiti prag upanja, eksplodirati od pričakovanja.

Oh, ko bi bilo tako kot nekoč, brez prekletstva in uroka.
Starši, ne morite svojih otrok.
Niste vi krivi, vsi smo se rodili.
Molim te, o Bog.
Nisem ponižen, noro zavržen in neuslišan.

Sonce spet sije, blagodejna moč pozabe.
Majhno zadovoljstvo, majhne duše.
Svetost mikrokozmosa, nežna roka angela.
Sprejemam križ, sprejemam kazen, morda nedolžen.

Samo srečen sem hotel biti, žal mi je.

Kdaj bo konec nemoči?
Kdaj me boš vzel v svoje naročje?
Kdaj bo končana smrt?
Kdaj bo minil strah?
Kdaj boš zakraljeval, moj zaželjeni prijatelj?

Razjasni svoj obraz, Gospod!