|  »Slovenec spet mori
Slovenca brata«,
čeprav sta v srcu matere,
povsem enaka.
Oba rodila,
oba povila,
oba dojila,
obema življenje podarila.
Za ljubezen ju vzgojila,
obema grehe odpustila.
Zakaj za Boga,
bi rada se pobila ?
Kaj današnja je mladina,
vama hudega storila ?
Zakaj drug drugemu,
otroke bi pobila?
Kaj ne bi raje,
v miru jih pustila,
da na njih izraste,
končno srečna domovina?
Pustita iver,
bruno si izdrita,
sebi in drugim,
iskreno odpustita.
Sta moje prednike,
oba morila,
še mene pri miru,
nista pustila.
Iskreno otroke,
vajine jaz ljubim,
za oboje skrbel bom
to vama obljubim.
Pojdita v miru,
se sama zmenita,
otroke naše,
pri miru pustita.
Zmota je vajina,
vajin je greh,
ne jemljita drugim,
Ljubezen in Smeh.
|
NE ZAMUDITE
Lahko se zgodi
Prispeval/a: Hunter dne sreda, 25. marec 2009 @ 18:54 CET
lp hunter
Lahko se zgodi
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 26. marec 2009 @ 07:03 CET
Mogoče bomo kmalu RESNIČNO odkrili, zakaj je Kajn Abla ubil.
lp
Verjeti
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 26. marec 2009 @ 07:05 CET
Ne verjamem, da zato, ker je stare vice pravil.
LP
Abel in Kajn - po božji krivdi
Prispeval/a: MC dne četrtek, 26. marec 2009 @ 12:51 CET
Lahko se zgodi
Prispeval/a: Boris Kononenko dne četrtek, 26. marec 2009 @ 17:20 CET
Hunter, hvala za kompliment!
Lario, odgovor je v tebi, tako kot v meni. Vsak od nas je na nek način : "Dr. Jekyl and Mr. Hyde!"
MC!
Ljudje ne verjamemo v božjo burlesko, temveč v "Božansko komedijo!" Saj veš, kaj beseda komedija pomeni v originalnem staro-grškem pomenu, kot jo je pojmoval tudi sam Dante.
Juda I.
Gašper, Miha in Boltežar
Prispeval/a: MC dne četrtek, 26. marec 2009 @ 17:43 CET
ne vem, Komedija je življenje - klavrna burka in bedasta šala, kot bi rekel Lermontov. Zato sem tudi trdno prepričan, če bi se znašel recimo leta 1941 ali leta 1945 v koži kakega tedaj živečega Slovenca zagotovo ne bi pisal takih spravno pocukranih pesmi!
Mogoče bi celo vzel sekiro in napravil nekaj takega kot Temnikar v Baladi o trobenti in oblaku.
Gašper, Miha in Boltežar
Prispeval/a: Boris Kononenko dne četrtek, 26. marec 2009 @ 18:31 CET
Pač nisem doživel obdobja 41-45, hvala bogu. So ga pa doživeli moji stari starši in pa starši. Tako pač pišem pesmi kakršne pač pišem, moji predniki pa navkljub terorju, ki so ga doživeli in preživeli niso vzeli sekir v roke in se maščevali, temveč prijateljevali z enimi in drugimi. In ne vidim razloga, da ne bi pisal o prijateljevanju mojih staršev z enimi in drugimi ter z mojim prijateljevanjem tako z enimi kot drugimi.
Nekje se mora nehati se ti ne zdi ? Dobro veš , da sodnik iz porote izloči vsakogar, ki je osebno vpleten v primer, da bi izničil možnost pristranskosti, ki je sicer zelo človeška, saj smo vsi krvavi pod kožo.
Ker pa nočeš razložiti pojem komedija,pa VEM DA VEŠ, saj si načitan, jo bom jaz.
Vsem so znani amfiteatri iz Antične Grčije, a malo manj se ve, da tam odigrane igre niso bile gledališke igre v današnjem pomenu besede, saj so zgodbo pripovedovali in igrali svečeniki in ne igralci. Uprizarjali so dve vrsti iger in sicer :
- igre, kjer je na koncu zmagalo zlo, imenovane tragedija
- igre, kjer je na koncu zmagalo dobro, imenovane komedija
Božanska komedija, ki jo je napisal Dante tako ni igra za smeh, kot tudi igre, ki so bile v antični Grčiji pravzaprav religiozni ritual niso bile namenjene smehu. KOmedija se namreč konča tako, da se duša reši telesa in se vrne v nebesa.
Pocukranost je tebi pač tuja, meni pa ne, saj je grenkobe na tem svetu že itak preveč.
Juda I.
Na juriš z meditacijo nad Hitlerja
Prispeval/a: MC dne četrtek, 26. marec 2009 @ 21:40 CET
Kar zadeva tvojega razumevanje komedije in tragedije, pa nisem ravno prepričan, da ju jaz razumem na isti način. Bom povedal odkrito – tvoja definicija tragedije in komedije je nekoliko infantilna. Bistvo tragedije, pa tudi komedije, je katarza – nekakšna sprostitev, lahko bi rekli tudi očiščenje. Gledalcem tragedija in komedija ponujata nekakšen čustveni surogat, da lahko izživijo svoja čustva. Ob tem lahko doživijo olajšanje, lahko tudi neko spoznanje. Celo notranje očiščenje. Zmaga dobrega nad zlim ali obratno je, če vprašaš mene, povsem sekundarnega pomena. Dejstvo pa je, da so vsi liki v komediji in tragediji v bistvu karikature. V komediji so negativci prikazani slabši kot v resnici, v tragediji pa so pozitivci boljši in bolj plemeniti kot so v resnici ljudje. V obeh primerih gre za (namerno) pretiravanje.
A veš, Juda, da obstajati dve verziji Rdeče kapice – v tisti originalni, ki jo je napisal Charles Perrault, lovca ni od nikoder in volk v miru prebavi neubogljivo punčko do konca. Je to lahko katarzično?! Za kakega otročička je lahko travmatično. Seveda veliko manj, kot krščanska zgodbica o peklu.
Vrniva se k tragediji – praviš, da gre za zmago zla. Kako je recimo s kraljem Ojdipom ali z Antigono. Je (prepozno) spoznanje tragične zmote ali vztrajanje v moralni drži za ceno lastnega življenja, kot je v primeru Antigone, že kar zmaga zla? Ali je to zmaga ljubezni? Je ljubezen lahko tragična? Je lahko sploh drugačna kot tragična?! Zadeve očitno niso tako zelo trivialne in jasne kot v Grimmovih pravljicah z eshatološkim koncem, kjer zlobni volk konča na dnu vodnjaka, ostali akterji pa srečno žive do konca svojih dni.
Je druga svetovna vojna tragedija ali komedija?! Če je tragedija, potem pomeni, da je zmagalo zlo, mar ne!? Če bi recimo zmagal Hitler, bi bila potem to komedija? Najbrž ne – seveda je vse to nesmisel, tragedija se vedno odvija na OSEBNI ravni. Bistvo tragedije je večkrat prav v tem, da glavni junak ali anti-junak sploh nima druge alternative kot tisto, za katero se nazadnje odloči. Se je Razkolnikov odločil za slabšo možnost? Bi se lahko odločil drugače. Ali Nehljudov? Ali Smerdjakov? Mogoče. Kaj bi potem še sploh ostalo od tragedije?
Se je nekdo, ki se je odločil, da gre med domobrance tragično zmotil? Ali bi lahko isto rekli za nekoga, ki je neomajno verjel v proletarsko revolucijo? Vse to je jebena tragedija, se razume – njena tragičnost pa se ne kaže toliko v posledicah, marveč bolj v tem, da bi bilo zelo težko kako drugače. Ljudje se le poredko odločajo med dobrim in zlim. Bi bilo preveč enostavno. Seveda bi se lahko človek tudi potuhnil … in ostal neomadeževan … ali pač ne? A res ostaneš čist, če se potuhneš?? Če ostaneš vzvišen nad vsem? Če odplavaš v meditativno onostranstvo?!
Imaš prav, Juda, hvala bogu, da ne živimo v tistih hudih časih. No, vsaj meni je o tistih časih največ povedal Kocbek v svoji Tovarišiji. Domišljam si, da sem takrat doumel tragičnost človeka, ki se mora odločati med dvema (enako) grozljivima možnostma. Vse pravljice o zmagi dobrega na zlom tukaj odpadejo! Ne pomaga niti kaka ljubezen v srčku! Niti biblijska, niti kaka druga morala. Niti kaka misel na nebesa. Ostane samo človek v vsej svoji tragični razklanosti. Sam s sabo. J
Juda, šele tu se zgodi življenje.
Ljudje so se odločili, kot so se odločili. Nekateri, jaz verjamem, da na našo srečo, tudi takole:
http://www.youtube.com/watch?v=0MruK6VkJuA
Tragični anti-junaki ali zmagovalci? Kot hočeš! Z meditacijo in odpuščanjem in nastavljanjem drugega lica ne bi nikoli osvobodili domovine in uničili Hitlerja.
In ... metki so bili pravi!
p.s.:
Živimo v čudovitih časih. Francozi in Nemci se že 60 let ne pobijajo več med sabo. Za tistega, ki pozna zgodovino, bi se to moralo zdeti malo manj kot čudež. Mislim, da danes to veliko premalo spoštujemo.
Verjeti
Prispeval/a: Lario dne petek, 27. marec 2009 @ 11:42 CET
Madona Juda,
mogoče je pa Kajn Abla ubil ker je bil istospolno usmerjen in je hotel ležati z njim.
Lahko bi to bila prava resnica, saj biblija prepoveduje homoseksualnost in pravi, da je take potrebno pokončati z ognjem in mečem.
Zgleda, da bom moral še enkrat prebrati biblijo, mogoče bom odkril še kaj bolj šokantnega.
PS; v katekizmu, katerega sem MORAL prebirati, da sem šel lahko k prvemu obhajilu je bila slika Kajna z gorjačo v roki. Ubogi Abel je že ležal na tleh, okrvavljen. Kaj je pisalo pod sliko se ne spomnim več.
LP
Glej, dovolim ti goveje blato namesto človeškega blata, da si na njem pripraviš kruh.
Prispeval/a: Fredi dne petek, 27. marec 2009 @ 13:18 CET
Pozdravljen Lario
Mogoče je pod sliko krvavečega Abela in Kajna z gorjačo pisalo
Brat ni ubil brata…z gorjačo.
Kajna je ubil Kajn.
Abela je preživel Abel.
Sicer pa kak lahko pedersko vrlino pripisuješ mejbi glih vsejedcu, ki je roštiljal meso?
Čao
Glej, dovolim ti goveje blato namesto človeškega blata, da si na njem pripraviš kruh.
Prispeval/a: Lario dne petek, 27. marec 2009 @ 16:44 CET
Fredi,
RKC in biblija še vedno učita pripravnike za drugi zakrament na isti način kot so hoteli mene prisilit, naj bi jim verjel, da sem grešnik in, če ne bom ubogal najprej mame in očeta, nato župnika........ in se pokoraval njihovim navodilom in ukazom, bom prišel v pekel. Otroci so zaradi takega prefinjenega nasilnega podajanja "RESNICE" preplašeni in bogaboječi, ti pa še vedno trdiš nasprotno in se še kar sprenevedaš in sprenevedaš........
Preberi si kdaj znanstvene študije dr. Susmana, da ne boš tiščal nos samo v pravljice.
LP
Free
Prispeval/a: Fredi dne petek, 27. marec 2009 @ 19:19 CET
Kdo si človek?
V srcu si svoboden duh.
Kakor pikica v brezkončnosti a vendar zvezda, ki sveti v temi.
Obstajaš, nisi izgubljen in nisi sam.
Ljubezen trka na srce, da se odpreš in osvobodiš.
Svoboden doumeš bistvo obstoja – svoboda.
Ljubezen je svoboda.
Moralnost srca je zapisana v bibliji.
Biblija ni kriva, če te župnik z njo treska po glavi.
Srčna rana je posledica grobega vmešavanja v tvoje srce.
Srce je ustvarjeno, da ljubi.
Ubogaj srce in ljubi iz srca.
Odpusti vsem, pozabo prejšnje in zaživi novo življenje.
Močan si v srcu, tud zaščito boš dobil.
Ljubezen je zaščita pred zlom tega sveta.
»Pridem in ga ozdravim.«
Jezus Kristus.
Doktor za srce.
Doktorski nasvet kar tak za primer nalezljive bolezni.
Če začutiš v sebi prezir oziroma mržnjo takoj pokliči doktorja in prepreči epidemijo zla.
Fajn bodi in obrni dlan, da prejmeš kar prosiš.
Lep pozdrav
Ps.: na dlan z flomastrom napiši kar ljubiš
Tragedina in komedija
Prispeval/a: Boris Kononenko dne sobota, 28. marec 2009 @ 10:38 CET
MC!
Ne gre za moje pojmovanje tragedije in komedije , temveč starogrško. Njihova katarza, ki so jo doživljali ob igrah, ki so jih izvajali svečeniki ni bila čustvena, temveč DUŠNA in DUHOVNA. Šlo je za popolnoma dušno-duhovni proces. Tragedije so bile zodbe, kjer se opisuje popotovanje duše v materiji in njeno nezmožnost zapustiti le-to.V tem primeru je zmagalo zlo. Komedija pa je nasportno bila zgodba, kjer je duša uspešno zaključila svoje popotovanje po materiji in zapustila ta svet enkrat za vselej. Tu se je reklo, da je dobro, večno in edino dobro premagalo zlo.
Dandanašnji človek ob dandanašnji komediji in tragediji doživlja le začasno čustveno katarzo ter si malo opomore od stresov, tako da je pripravljen na novo porcijo stresov, kar ni niti najmanj napačno. Še dobro, da človek v današnjem svetu to ima. Vendar tu ni nobene dušne katarze, tega se je treba zavedati. Skozi dandanašnjo umetnost lahko doživiš dušno-duhovno katarzo le, če doživiš tisto, čemur je Hegel rekel "Konec umetnosti". Saj veš kaj je to, kaj ne ?
Lario!
Vsi mi smo nosilci duš, pregnanih iz t.im. Raja, kjer so te duše imele v sebi dva pola. Enega predstavlja Abel, princip mistike in ljubečega služenja božjemu načrtu, drugega pa Kajn kot princip delovanja. To je le zopet ena od metafor, ki ponazarja človekov padec, ki ni drugega kot odmik od božje poti. Nekdanji nebeški človek, je v sebi ubil mistika, Abela ter v sebi ohranil le Kajna, kot princip delovanja. In zdaj pridemo do zelo preproste razlage enega od zahodnih misterijev, ter zapisa o reikarnaciji v Bibliji. Bog zaščiti Kajna tako,da ga nihče ne more ubiti in ga pošlje na popotovanje. Duša, čeprav nepopolna je nesmrtna, zato da bi se skozi popotovanje v materiji naučila, kaj je zagrešila. Za ta uk in poduk pa je potrebno veliko število inkarnacij. Čeprav je Biblija zelo potvarjana in se se palgiatorji zelo trudili,da bi nauk re-inkarnacije prikrili, jim kot vidiš ni poplolnoma uspelo, saj je niso znali brati po duhu, temveč le po črki. Tako je zaradi njihove ne-vednosti nauk o reinkarnaciji ohranejn celo v Novi Zavezi v evangelijih, če jih le znaš brati odšprtega srca.
Sicer pa ni treba brati Biblijo,da si odprtega srca. Tudi ni treba brati Biblije, da bi se zgodila sprava. Zadostuje le,da si odprtega srca za so-ljudi in spravni čudež se lahko zgodi.
Juda I.
Lahko se zgodi
Prispeval/a: simon2712 dne sobota, 28. marec 2009 @ 23:52 CET
Bog, potem MC, potem dolgo nič in potem vsa ostala raja.
Lahko se zgodi
Prispeval/a: Boris Kononenko dne nedelja, 29. marec 2009 @ 10:40 CEST
Vrstni red, ki si ga zapisal je izredno zanimiv in mislim,da bi se ga vsak pri sebi moral zavedati. Menim, da gre za t.im. kozmično hierarhijo znotraj vsakega posameznika.
1. Najprej je seveda Bog, prvi in zadnji, Alfa in Omega, kot je že večkrat zapisal Fredi.
2. Ta Bog, vsakemu od nas nekaj govori, šepeče in se trudi, da bi prišli do spoznanja, točneje samo-spoznanja. Na osnovi le-tega potem delujemo, ne le glede sebe, temveč tudi okolja, kamor predvsem spadajo drugi ljudje. Kdor tako deluje je spravljen s samim sabo. Kdor je spravljen s samim sabo, je spravljen tudi s svetom, torej tudi z ljudmi okoli sebe. Zato je tudi prav, da si dal ostale daleč zadaj. Škoda je le, da ostale imenuješ raja, saj je to zaničevalno in poniževalno.
3. Ko si spravljen s sabo, te ostali ne motijo in se z njimi ne ubadaš, oziroma se z njimi ubadaš tako, kot s samim sabo.
Torej spravljeno, oziroma SPRAVNO.
Ko bo vsak, deloval kot si zapisal in se bo ukvarjal s samim sabo tako, kot mu šepeče Bog, bo sprava tukaj.
Zelo enostavno, priznaj.
Juda I.
Glej, dovolim ti goveje blato namesto človeškega blata, da si na njem pripraviš kruh.
Prispeval/a: Lario dne nedelja, 29. marec 2009 @ 15:19 CEST
Fredi,
ali si sposoben se prestaviti v čustva očeta dveh sinov, kateri eden hoče ubiti drugega. Kaj misliš da sta sinova sama kriva za sovraštvo eden do drugega.
Starši so krivi za vzgojo. Kdo je kriv za vzgojo staršev. Zopet starši. Tako pridemo do sklepa; da ljubi bog ljubi, kajne Fredi?????
PS; ljubša mi je pravljica o Rdeči kapici, čeprav je tudi ta kruta za otroško dušo.
Če človek ne mara nasilja, ni z njim nič narobe, ali pač, po tvoje je.
LP
Konec umetnosti, konec zgodovine, konec pameti
Prispeval/a: MC dne nedelja, 29. marec 2009 @ 22:59 CEST
kot prvo - kako naj bi razumeli stari Grki komedijo in tragedijo oziroma še bolj prepotetntno - kako naj bi jo doživljali - to je seveda samo špekulacija, tako kot je špekulacija vse, kaj naj bi rekel, počel ali mislil Jezus. Interpretacija po svoji lastni potrebi.
Da ne bi dolgovezila več : Definicija tragedije in komedije je precej dobro znana, tudi iz literarne teorije:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Tragedija
http://sl.wikipedia.org/wiki/Komedija
Lahko pa, tako kot iz vsake stvari (celo iz Hegla), narediš vudu znanost. Nenazadnje lahko celo Darvinizmu pripišeš teleološki pomen in ga spreobrneš v visoko duhovnost, po kateri je evolucija našega duha samo zadnja instanca neke preobrazbe, ki jo je inicirala višja sila, da bi se na koncu materializirala v novi živalski vrsti Homo Spiritus ali Homo Teologicos.
Ja, Hegel ... ta nesrečni Hegel, ki ga že spet vlačiš na plano. Človek bi pomislil, da si ob Žižku, njegov največji slovenski oboževalec. Ja, Hegel je govoril o »koncu umetnosti«. Govoril je tudi o »koncu zgodovine«. Pa se ni ustavila. Sploh pa ne z idealom Pruske države. Nisem pa ravno prepričan, da je Hegel kdaj govoril o koncu pameti. Ne vem, ne želim biti krivičen, ampak nekako imam občutek, da o Heglu nimaš pojma. Pa to seveda ne pomeni, da ga imam jaz kaj več. Dopustiva si možnost, da ga pač zelo drugače razumeva. Hegel meni posebno ni nikoli »potegnil«, prenaporen je za branje, pretežak, vse te njegove ideje o Absolutu, Duhu, samorazvoju absolutne ideje in o podobnem se mi zdijo bolj neke mistične floskule, prežvečiti vse to, akceptirati, povezati med sabo, res huronski filozofski napor, če nisi sladokusec, se lahko zadaviš že po nekaj straneh Fenomenologije duha. Ampak vseeno – tudi, če se mi zdijo Heglove misli bolj neke sorte idealistično nakladanje, še zmeraj menim, da so povsem nekaj drugega, kot si razlagaš ti, ko govoriš o Duhu. Vsaj mislim si, da gre za Duha in da imaš v mislih predvsem idejo Duha. (Magična beseda, ob kateri se duhovnežem pocedijo sline, tudi če jih izgovori čisti racionalist) Hegel je namreč kljub vsemu predvsem racionalist, razum postavlja na prvo mesto, mislim, da bi se spiritualnosti tvoje sorte samo posmehoval oziroma da duhovnost, kot si predstavljam, da jo razumeš ti, v resnici nima nikakršne zveze s Heglovo filozofijo. Hegel se je, če to priznaš ali ne, v osnovi naslanjal na Descartesovo izročilo, strnjeno v stavku: »Mislim, torej sem!«, to pa je vse prej kot v sozvočju z zaničevalci razuma, ki v razumu vidijo oziroma vidite glavno oviro na poti do »resničnega« spoznanja. Hegel je rekel: »Kar je resnično, je razumno, in kar je razumno, je resnično.« Dvomim, da to lahko uskladiš s svojo filozofijo iskanja notranjega bistva, ki naj bi bilo mogoče samo v sferah, ki »presegajo« razum. (Preseganje je v tem primeru samo »narcisoiden« nadomestek za besedo zaničevanje.)
Pa ne da bi zagovarjal Hegla, meni je veliko bliže Marx, ki je Heglov idealizem označil za nesprejemljiv, ker je realen zgodovinski boj zamenjeval s fiktivno rešitvijo v zavesti, v nekakšnem čistem mišljenju. (Tudi sicer so mi bliže kasnejši pozitivistični filozofi, še posebej logični pozitivisti tipa Bertrand Russell)
Tako da, vsaj s stališča akcije, ni prav veliko drugače, ali se greš zahodni idealizem ali vzhodni spiritualizem, ali celo vse skupaj pomešaš in iz tega narediš eksistencialistično mineštro, kot je to naredil na primer Heidegger.
No, ostanimo pri Heglu, ki je rekel tudi: »Človek ni nič drugega kot njegova dejanja.« Tudi za tole si težko predstavljam, da bi lahko uskladil s kakim spiritualističnim konceptom razumevanja sveta oziroma razumevanja našega bivanja.
Lahko pa, da vse te zadeve samo jaz razumem napačno. Ampak, saj je navsezadnje vseeno. Če nekaj razumeš, potem si, tako trdite duhovneži, že v oblasti neke šablone, ki te odtujuje od »bistva«. No, seveda to ne pomeni, da se ti bo zgodilo obratno, če nečesa ne razumeš. Če bi veljalo slednje, bi lahko umobolnice kar takoj lahko spremenili v spiritualne univerze. V luči duhovnosti postane razum odvečna kategorija.
Mogoče so imeli za spoznanje in za razsvetljenje res še največ možnosti srednjeveški, nepismeni tlačani, ki so duhovnost absorbirali preko »modrecev« v črnih talarjih. In res ne vem, če je lahko kaj bolj oddaljeno od Heglove Misli.
Konec umetnosti, konec zgodovine, konec pameti
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 09:40 CEST
MC!
To kar naj bi Grki menili o tragediji inkomediji ni špekulacija, temveč je stavni del misterijev zahoda.
Konec umetnosti ? Seveda, če gledaš na družbeni ravni vidiš, da ne le da obstaja, temveč se celo razvija. Toda, , kaj je menil Hegel, da je to omenil ? Govoril je o dogajanju na individualni ravni. Namen umetnosti je namreč, prodor neskončnega v končno, da nosilec duše, ob nekem umetniškem dogodku izkusi neskončnost vsaj za neki mali trenutek. Temu bi se lahko reklo tudi bežni, a nepozabni dotik Duha, Boga. Ko se to nekomu zgodi, je zanj umetnost dosegla svoj namen, saj je izkusil večnost. Zanj je konec umetnosti, saj mu ne more dati nič več.
In konec zgodovine ? Ko je nekdo dotaknjen s strani večnosti, postane iskalec in se odloči, da stopi na pot odrešitve duše, katere nosilec je. Odloči se, da je zanj konec re-inkarnacij in s tem KONEC ZGODOVINE, kot kroga ponavljanja časa in prostora.
Da pa Hegel ni sledil izreku :"Mislim, torej sem!", dokazuje njegova "Fenomenologija duha!"
Si kdaj pomislil, da bi se "Cogito, ergo sum!",dalo prevajati "Spoznavam, torej sem!". Kaj že pomeni izraz "Kognitivna znanost ?"
Juda I.
Konec umetnosti, konec zgodovine, konec pameti
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 11:24 CEST
>>temveč je stavni del misterijev zahoda.
Ja, prav o tem govorim – vsi misteriji ZAHODA (in vzhoda) so čista špekulacija. Ampak očitno je to zate že kar čista realnost.
>>Da pa Hegel ni sledil izreku :"Mislim, torej sem!", dokazuje njegova "Fenomenologija duha!"
Si jo prebral? Ali si samo misliš, da nekaj dokazuje, čeprav je sploh nisi prebral? Ali pa si samo misliš, da si jo prebral? Ali pa si samo misliš, da zadostuje, če prebereš njen naslov?
Konec umetnosti, konec zgodovine, konec pameti
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 12:42 CEST
MC!
V kulturi dialoga velja, da uporabljaš ista merila zase kot za druge. Torej , če že od mene terjaš konkretni odgovor in ga dobiš, zaklaj tudi sam ne odgvooriš konkretno na konkretno vprašanje ?
Juda I.
Dialog jegulje
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 14:26 CEST
Verjetno imaš v mislih vprašanje, kaj je to kognitivna znanost. Že način, kako si to vprašal, je v značilni obliki retoričnega vprašanja. Na retorična vprašanja se običajno ne daje konkretnih odgovorov, tudi zato, ker že sama običajno v nekem smislu predstavljajo odgovor. Če bi te sedaj vprašal: »A ti sploh veš, kaj so to retorična vprašanja?« mi na to najbrž ne bi odgovarjal, ker gre za povsem jasno retorično vprašanje. Če bi mi odgovoril z DA, potem bi ti rekel, da očitno ne, že zato ne, ker si mi na vprašanje konkretno odgovoril, če pa bi mi dogovoril z NE, bi lahko cinično pripomnil, da saj se mi je kar zdelo, da nimaš pojma.
To je potem ta igra, igra »modrecev«, ki odgovarjajo v ugankah in prispodobah, ker se bojijo prevzeti odgovornost za konkretne nasvete in za svoje »modrosti«.
No sedaj vidim, Juda, da si v resnici zelo nepošten, tako kot to velja za večino »duhovnežev«, ki prodajajo meglo kot višjo resnico. Mislim, da bi bilo veliko bolj pošteno, če bi mi, tako kot recimo Simon, kar odkrito, čeprav nekoliko ironično povedal, kaj si misliš o meni in o mojem »pametovanju«. Ali recimo Fredi, ki sicer rad ovinkari in se skriva za Biblijskimi floskulami, ampak nazadnje vedno izbruhne in jasno pove, kaj si misli o vegičih, homoseksualcih, RKC-ju, »Gabijini« hereziji, ipd. Skratka, opredeli se, lahko pa še naprej bluziš in se greš nekakšno spravno anti-dialektiko.
Dialektični proces se nikoli ne ustavi. Menda ne misliš, da bo potem, ko se boš spojil z Bogom ali s tistim Višjim, kar obtičal v tistem stanju blaženosti in se ti bo potem sladko »jebalo« za vse ostale na vse veke časov. Ko ne boč zavesti o sebi, kaj bo potem? SMRT! To je vse. To je vedel že Epikur. Kakšna je razlika med blaženostjo, v kateri ne ločiš sebe od ostalega in med tem, da te sploh ni. Nobene!
To bo potem res pravi Absolut, VSE - pa kaj so zemeljske težavice v primerjavi s tem?! Stava je res velika! Človek bi pomislil, da je vse sranje na tem svetu samo darilo vsemogočnega, da se lažje zveličamo. Take it or leave it!
No, potem se pa čim prej zveličaj, načinov za to je mnogo, samo ne pozabi dobro meriti, spomni se na to, kako slabo je meril mladi Werther.
In pazi, da si raztreliš slučajno hipofize, da ti duša ne ostane ujeta v treh dimenzijah ;-) Brez "zvezdnih vrat" ni priključka, kam že...ah, to bo gotovo dognala kognitivna "znanost" v sodelovanju s Sai Babo, Jezusom in Dalaj Lamo.
In upam, da si ne domišljaš, da si ti meni kdaj konkretno odgovoril na katero vprašanje. Samo poglej na kakšnem način si mi odgovoril o modrecih. Seveda si se spet zatekel v skrivalnice.
No, da ne boš spet rekel, kako bežim pred odgovorom, ti bom naredil uslugo in ti odgovoril na vprašanje »kaj že pomeni izraz kognitivna znanost«. Torej: Kognitiven pomeni spoznaven, pod pojmom kognitivna znanost pa se običajno uvršča zelo različna področja znanosti, ki se ukvarjajo s kompleksnimi kognitivnimi, če hočeš spoznavnimi ali miselnimi procesi (v možganih). Gre za interdisciplinarno povezovanje psihologije, fizike, filozofije, nevroznanosti, računalništva, informatike, antropologije, filozofije, sociologije, lingvistike, biologije. V tem močvirju potem seveda zlahka pristavi svoj lonček še kako dušeslovje in religija.
Meni se bolj kot vprašanje, kaj je to kognitivna znanost, zdi relevantno vprašanje, kaj sploh je znanost. Nekateri si domišljajo, da je znanost celo astrologija, numerologija in teologija. Če nekdo sreča v sanjah Kristusa ali med meditacijo sliši glas Krišne ali nekje v globoko v sebi začuti, da je Bog eno in da je edini smisel našega bivanja vrnitev k Bogu ali če v gozdu halucinira gozdno vilo ali če se mu prikaže nadangel Mihael, ki sporoča da bo leta 2012 množična evakuacija zemljanov, potem je to lahko zanj tudi Spoznanje in iz tega naredi kognitivno znanost. Pojem je, če ga razširiš na osebno (notranje) izkustvo ali doživetje, tako zelo raztegljiv, da lahko vanj zajameš prav vse.
Torej, upam, da sem ti konkretno odgovoril, na vprašanje, kaj je kognitivna znanost. Sedaj pa še ti meni zelo konkretno, v duhu (vsiljenega) kulturnega dialoga odgovori, kaj od Hegla si prebral? Katere knjige, eno samo, nekaj poglavij, eno samo poglavje, nekaj listov, mogoče samo kakšen citat ali misel ali mogoče celo popolnoma nič! Če tega nisi zmožen, potem ne čvekaj več o kulturi dialoga. Lahko pa seveda nadaljuješ s svojim monologom "modreca".
Dialog ?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 15:56 CEST
MC!
Zelo spreten odgovor, s katerim si se še bolj spretno izognil odgovoru, po katerem sem spraševal:
Ali dovoljuješ prevod "Cogito, ergo sum!", kot : "Spoznavam, torej sem!"
Tu leži srž vsega. Ali si na stališču "Mislim, torej sem" (prebrati vsega Hegla, stališče raz-uma)),
ali si na stališču :
"Spoznavam, torej sem",
kjer Hegla sploh ni treba brati! ( stališča UM-a)?
Temu odogovoru si se zelo spretno izmaknil, a ne tako spretno, da jaz, ki sem ti to vprašanje zastavil tega ne bi opazil.
Dragi moj MC!. Ti si na stališčui, da je treba nekaj prebrati, da bi nekaj vedel. Zato tebi tudi odgovarja : Mislim, torej sem.Zato tudi ceniš Aristotela, ne ceniš pa Platona.
Sam pa menim, da Decartes, v svojih "Meditacijah" še zdaleč ni obelodanil svojih misli, temveč uvide, do katerih je prišel, ker je dva tedna, 24 ur na dan gledal v ogenj, ko je v krčmi čakal, da bi bil snežni metež mimo in da bo lahko nadaljeval pot. "Spoznavam, torej sem!". Spoznal je, da je sedež duše takoj za čelno kostjo ( epifiza) in da od tam izvira vse spoznanje,ki izvira iz Um-a, medtem ko je razum posledica procesov v sivi možganski skorji.Seveda je bilo treba to spoznanje človeštvu prikriti in to so tudi naredili intelekti RKC, ki tako častijo Aristotela in blatijo Platona.
Bravo MC! Trobiš v isti rog kot RKC, pa kateri tako pljuvaš. Ne zavedaš se, da vsa zahodna znanost izvira iz istega izhodišča, kot Teologija in Filozofiaj RKC. Iz Aristotela, ki je z Divinizacijo Raz-uma , celotni zahod zapeljal na kriva pota. Z vračanjem na prava pota je začel Hegel, dokončal pa Hiedegher. Od raz-uma k UMU.
Juda I.
Dialog dveh slepih in gluhih mutcev ;-)
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 18:16 CEST
Ali dovoljuješ prevod "Cogito, ergo sum!", kot : "Spoznavam, torej sem!"
Aha, to si torej hotel vedeti. No, to ti lahko kar takoj odgovorim: Ne! Takšen prevod je nepotreben, da ne rečem preprosto napačen – Cogito pomeni misliti, pretehtati, vzeti v obzir ali celo načrtovati. Zelo preprosto. In mislim, da je tudi Descartes imel v mislih predvsem razmišljanje, tuhtanje, razumsko glodanje in niti najmanj ne kakega spoznanja.
Priznavam pa, da lahko misliš, ne da bi kaj spoznal. Lahko celo zelo misliš, celo logično in z mislijo siliš v še večjo zablodo (če izhajaš in napačni premis, je to nujno!) V nobenem primeru pa NE MOREŠ NIČESAR SPOZNATI, ČE SPLOH NE MISLIŠ. Sicer pa sam veš, da se Descartov pregovor začne z "Dubito, ergo cogito" – kar pomeni DVOMIM, torej MISLIM! Po tvoje torej – dvomim, torej spoznavam. To pa že kar ne gre skupaj več, mar ne?! Ko spoznaš, seveda ne dvomiš več … in tu se zgodbica »duhovnežev« in vseh razsvetljenih bebcev konča. End of journey! Možgane na pašo. Pravzaprav jih moraš dati na pašo, še preden kaj spoznaš. Živeti z negotovostjo je pač pretežko. Gotovost je stvar vere. Gotovost je zahteva religioznega uma. Descartesov um pa NI religiozni um!
In to nima nič opraviti s Platonom in Aristotelom. Avguštin je pokristjanil Platona, Akvinec je pokristjanil Aristotela. Je eden manj ali bolj krščanski od drugega? Oba sta kvasila neumnosti in kradla grške ideje, zato da bi opravičila neke dogme (napačne premise). Tako kot si ti sedaj uzurpiraš Platonov svet idej, zato da opravičiš in poenostaviš svojo iluzijo.
RKC se v resnici bolj malo ukvarja z resnično filozofijo. Sicer pa, povsem vseeno je ali Sveto Trojico razložiš s Platonom ali z Aristotelom. In vseeno je, ali angele na konici igle preštevaš s pomočjo Platona ali s pomočjo Aristotela. Sicer pa, če bi RKC res prebrala kaj od Aristotela, ne bi toliko časa vztrajala na tem, da je zemlja ploščata.
Ja še o Heideggerju. Ta naci mistični čarovnik (vse prej kot filozof) seveda ni dokončal ničesar. Povzročil je kvečjemu zmešnjavo, ker drugega tudi ni mogel, saj drugega, kot zmešnjave, niti ni imel v glavi. Pa kaj bi sploh lahko pričakoval od človeka, ki je izdal svojega učitelja, hvalil nacizem in Hitlerju pisal servilna pisma. (Podobno se je zgodilo Jungu, ko je odpadel od Freuda. Skisali so se mu možgani, kolikor ni imel skisane že prej.)
Izum biti in kolektivne podzavesti je, če vprašaš mene, od manjše koristi od izuma ročaja pri navadni metli. Ampak, filozofi in psihoterapevti, ki so dofilozofirali že vse do konca in še malo čez rob, pač potrebujejo nekaj svežega - neopremljivega, mističnega - za novo večno glodanje, tako da jim nikoli ne zmanja dela, saj morajo opravičiti svoj obstoj. Če vprašaš mene, bi bilo bolje in bolj terapevtsko, če bi pometali.
Seveda so bili po Heideggerju še drugi filozofi, ki jih veliko bolj spoštujem, recimo Popper ali Russell. Če nič drugega, se niso nikoli klanjali in malikovali nacizem in so bili vsi po vrsti prepričani pacifisti in demokrati.
Ja in spet Descartes – in to nesrečno spoznavanje, pa ta nesrečna epifiza – kar spomni se – zadnjič si razpredal o hipofizi. Malo se poduči o anatomiji, čirule čakre pa pusti za na konec. Pa saj je najbrž itak vseeno. Lahko bi bilo tudi slepo črevo, mandeljni ali tretje rebro na levi strani. Dokler so ljudje samo filozofirali in si idealizirali svet pač niso mogli vedeti ničesar. In špekulacije uma so lahko prav neverjetne. No Descartes je vsaj seciral, zato je sploh vedel za češariko (ni pa seveda vedel čemu služi in to mu je dalo misliti, da nečemu pač mora). Na žalost je seciral tudi tako, da je psa z žeblji pribil na vrata in ga rezal pri živem telesu. Imel je namreč IDEJO, da živali nimajo duše in da niti čutijo ne, da so samo stroji, skratka, njihovo tuljenje in cviljenje pa nič več kot samo mehanska reakcija na zunanji dražljaj. Nič te namreč ne more toliko odtujiti od človeka, od živali, od narave in od resničnega trpljenja tako kot neka višja IDEJA. Pa je popolnoma vseeno, ali je Platonova ali Aristotelova.
Ne in nisem pozabil, še vedno mi nisi razkril, koliko Hegla si prebral. Nekako domnevam, glede na tvoj Spoznanje, da niti dveh vrstic.
Mislim ali spoznavam ?
Prispeval/a: Boris Kononenko dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 18:31 CEST
Že zdavnaj sva zašla iz teme tega stolpca, ki govori o spravi. Koliko sem prebral Hegla je bezpredmetno, še posebej zato, ker si sam zaključil, da niti dve vrstici. Tudi sam ne sprašujem koliko si ti koga prebral, saj tvoje navajanje avtorjev pove veliko. Tvoja razlaga le teh, pa veliko več. Saj že veš, ko govoriš o objektu, ne govoriš o objektu, temveč o sebi. Isto velja sevda tudi zame.
Vsi citirajo Descartesa kot, daje mislil, sam pa trdim, da je spoznaval in to izven-miselno. Pustiva ob strani, da so možni napačni prepisi kot pri bibliji z določenim namenom, saj itak ne bova prišla skupaj. Tudi pri tem ne, da Jung ni odpadel od Freuda, saj na njem ni visel. Je le odbil njegovo povabilo k utrditvi dogme o libidinalni toeriji, da bi zahodu skupaj zakrila resnico o duhovnosti, kar je priznal sam Ferud.
Glede na to,da sva zašla od teme in da si zopet začel napadati, ter diskusijo kot že večkrat poprej zožil na raven osebnega obračunavanja, se umikam iz diskusije, kot sem storil že tudi poprej.
Juda I.
Lahko se zgodi
Prispeval/a: simon2712 dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 19:19 CEST
Neobčutljiva glavica
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 30. marec 2009 @ 19:28 CEST
razumeti moraš, da imava z Judo zelo neobčutljivo "glavico", zato nama tako dolgo časa ne pride ;-)