Na polju med cvetjem,
sva se spoznala,
v krošnjah dreves,
imela sva ples,
tam gnezdo sva spletla
iz vej in mahu,
da ne bi mladički
poznali strahu.

Dolgo sva skupaj živela,
in res sva se rada imela,
pa med naju stopila je tista,
ki ne pozna nobenih pregrad.

Vse meje prestopi
brez vise in potnega lista,
nobenih ovir ne pozna,
nobenih mej ne prizna.

Odnese te na krilih spoznanja,
ne potrebuje nobenega priznanja,
resnico vso pozna,
a se z njo nikoli ne baha.

Iz gnezda te vzame
te v Večnost odpelje,
tam svetel dom ti podari,
v katerem temnih ni skrbi.

Ana Nuša