Naj bo še tako strma pot,
naj bo trnje, kamenje in pekla vhod,
pravi čas usmeril se bo pogled,
za bolečino izgubljala se bo sled.

Sledi utripu mojega srca,
naj novo upanje ti da,
naj pokažejo se ti poti,
kjer nobenih ran več ni.

Med hišami se sprehajajo
dolge sence odsevov iz teles.
Roke tipajo, drsijo in božajo.
Stiskajo kljuke, odpirajo vrata v srce.

Z bistrimi zrkli zrejo v kukala.
Iz obeh strani se vrača topel odsev.
Le v snegu senčna sled stopala
ostane. In včasih v zraku napev.

Odsev utrujenega očesa in razpoka
v ogledalu, ki teče prav preko srca.
Nevidne solze polnočnega joka.
In zjutraj mora pozabljenih sanj.

Izteka se čas sivih oblakov
Mir ledenih rož se umika žuborenju novih hrepenenj
novim sanjam o prihodnosti
Sonce ... ožarjaš in spet greješ mrzle skrivnosti morij
da poiščejo nove čiste obale
da se na njih rodi novo življenje
nove še lepše sanje
ki si nam jih položilo v zibelko ... takrat davno ...
Izvabljaš še zaspano življenje iz najglobljih temin matere Zemlje
...kličeš k brstenju in zbujaš pomladne cvetove
da zažarijo
da zadišijo
da o Tebi ... ki tako dobro Te poznajo ... spregovorijo
Sonce čudovito ...

metulj

In zažarel je dan
vanj zbujena sem se znašla
srečna in svobodna
sredi let
sredi časa
ki je milosten do mene...
ker vsak trenutek ki mi je dan
je poln ljubezni Tvoje
Duša je je polna
Kaj torej je samota
Samota je ko daleč sem od Tebe
In kaj svoboda je - če ne večno biti v Tebi
Sreča ...
Prej sem jo srečala
ko moja je misel je plavala ... svobodna
in srečala je Tvojo misel
in njun objem je bil neskončno nežen in globok ...
O Bog ... tolikokrat dan vsak in venomer jo srečam ...
Nenehno njeno je žarenje ...

metulj

Grem v trgovino,
gledam okoli,
nakar prodajalka,
oblečena kot...
Tatu zmaj je bil viden,
ja na popku,
zlat obroček na jeziku,
pod nosom, mogoče še kje...

Ko solza po licu se ti spusti,
ko vsaka beseda smisel izgubi,
ko tesnoba notranjost razjeda,
ko žalost vate močno se zajeda,
ne pozabi name, ki v tebi živim,
z vsem tem s teboj se borim.

Moje ime ti je znano,
kot solza na dlan poslano,
to sem jaz, ki toplino širim,
vso bolečino zate omilim,
nikdar in nikoli se ne vdam,
pravo pot ti šepetam.

Razpelo

Ustavil sem se,
se mu poklonil,
ob znamenju samotne ceste,
Kristusovem razpelu,
njegovi preprosti, nezlagani podobi,
prižgani svečah, svežih rožah,

V hipu so me obletele slike.
podobe križeve poti,
nov začetek, upanje ljudem,
tudi tistim njegovim rabljem,
vsem trpečim, ponižanim,
upanju, odrešitvi.

Nisem isti kot včeraj,
Moje srce ne zdrži,
Vsaka misel k tebi plava,
Iščem tvoje nebeške oči.

Zdaj se novi dan prebuja,
Sanje lepe so bile.
Slišim pesem, ni mi tuja,
Zate bije moje srce.

Tisoč duš je hrepenelo,
Da ljubezen našle bi.
Tisoč src si je želelo,
Da ljubezen se rodi.

Objema me življenje, hrepenenje,
sončni žarek upanja,
toplote pri srcu,
utrip srca.

Poslušam,
torej sem tukaj,
vidim, čutim, občutim,
zdaj noč, pa spet svetlobo dneva.

Objel bi vse ki me imajo radi,
pa tiste z žalostjo v srcu,
da bi jim pregnal solze,
in jim polepšal dan.

Življenje je ptica iz sanj.
Iz teme drsi v luč nazaj.
In spet iz luči v temo,
vrača se znova v raj.

Če ljubiš, potem ljubi zdaj.
Nikar ne zapiraj oči.
Ne čakaj, ker ptica iz sanj,
je ptica. In ptica leti.

Naenkrat je tam le zlat prah,
kjer bil je še pravkar nekdo.
Nekdo, ki ga imaš tako rad,
je ptica iz sanj zdaj. In bo.

Zgrnili črni so se oblaki,
udarjajo strele z vseh strani,
dež, toča - boli,
tvoj nemir v moji duši.

Odpirajo tla se pod nogami,
razdvajajo se poti,
dvom, strah - tema pred očmi,
moje srce luč ti bo v temi.

Od podivjane reke krvi,
utrip kar ponori,
misel polna je zablod,
v mojem objemu najdeš pravo pot.

Ljubezen je ena sama,
čeprav včasih se zdi,
da potrebno je ločiti -
oni, jaz, Bog, ti.

Je ena vez, ki združi vse,
Božja ljubezen objema
tebe in mene in vse.
Ljubezen človeška se
pridruži in trudi.
Ko ves trud opusti,
ko se prepusti,
jo ogenj Božji zajame,
da vzplameni, zagori.

Zakaj se polžu s hišo nikoli ne mudi ?
Zato ker je vedno doma,
kjerkoli polzi.

Zato se tudi duša ne spušča v dir,
ker se kot za Boga, vname tudi zame
in venomer zre v lasten izvir.

V hiši niso doma prepir, zavist in bolezen,
moji sestri in brat
so volja, mir in ljubezen.

Mrzel večer je legel nad mesto,
kjer čez peto cesto leži park.
Živ, obiskan, zaželjen, hrupen, prikupen.
Mater dela z otrokom potičke,
tam pri drevesu se igrajo ptičke.
Toda le za trenutek.
Pride starec, zdelan od skrbi,
in jim natrosi pet pesti kruha.
Ptičke se ne igrajo več,
sedaj se lačne grebejo za drobtinice.
Otrok zajoka
in tudi materina roka
ne pomaga.

Čez dan mi je lažje,

saj se zamotim, misli

ne uhajajo mi k tebi,

na vse, kar je tvoje.


Ko sonce greje telo

in dušo zaljubljeno,

znoj hladi mi čelo,

kri, po tebi željo.

Zate živimo in smo
Zate gorimo
Zate in v Tebi rojevamo lepote morja neskončna
da bi mogel Svoje čudovito obličje zrcaliti v njih
v kapljici vsakega vala
v vsakem isker žarenju
v vsakem tihem šelestenju
... čudoviti harmoniji
v odblesku kril
ki zažarijo v tihem jutra iskrenju
v tej brezkončni ... tako veliki sreči

V intimi oči zaprtih
postaneš Bližina resnična
brez besed odvečnih.

Tja prideš, kjer najbolj
sama sem in prestrašena.
Tvoji žarki me oblivajo,
v skritost pronicajo,
vrednost mene same vidijo.
Tako sem tvoja, tako si moj.

Ostal je le še vonj noči,
penina zvezd, ki se preliva,
prek roba jutra, da se zdi,
da svet je mavrica iskriva.

Prebuja jutra se dotik,
kot žamet prvi žarek boža.
Na platno lega tvojih slik,
srce na sliki, v srcu roža.

V tišini dneva dih življenja,
oživlja v meni vsemogočno ljubezen.

Preko zlatih niti svetlobnega pajčolana,
preko žuborečih slapov kristalnih solza,
preko bobnečih valov prebujene strasti,
polet s krili ljubezen dokončno osvobodi.

Preko zavetja pod krošnjo drevesa,
preko melodije ptičjega petja,
kot notranja moč mogočnih gora,
kot vztrajnost deročih voda.

Rodila se je Slovenija,
kot utripajoča zvezda,
s koreninami v Brežinskih spomenikih,
Primož Trubarju, knežjem kamnu,
v Francetu Prešernu,
v ognju, krvi prve,
druge svetovne vojne,
v osamosvojitvi od Jugoslavije,
iskanju lastnega sija,
mesta na zemljevidih.

Še vedno tli,
nočni kres je ugasnil,
le žarijo ostanki vejevja,
kot v ljudeh praznik,
tisti, ki je namenjen njim,
preprostemu delovnemu človeku,
tistemu, ki se čuti odrinjenega,
tistemu, ki se boji prihodnosti,
tistemu preprostemu delavcu.

Osvetljeni kotički prebujajoče narave,
objem rosnih kapelj na listu,
vonj zelenja ob gozdni potki,
v zraku jutranja svežina.

Vzvalovi listje ob dotiku vetra,
priklon vej svetlobni igri,
ptic petje odmeva v daljavo,
žuborenje kristalnih voda.

Kakor majhni, tenki prsti,
iz ognjice in iz dima.
Vonj po črni, suhi smrti,
med postavami svečnina.

Sije, liže in objema,
roke zlate in srebrne.
Ris telesa skriva tema.
Luč iz same teme črne.