Med hišami se sprehajajo
dolge sence odsevov iz teles.
Roke tipajo, drsijo in božajo.
Stiskajo kljuke, odpirajo vrata v srce.
Z bistrimi zrkli zrejo v kukala.
Iz obeh strani se vrača topel odsev.
Le v snegu senčna sled stopala
ostane. In včasih v zraku napev.
Odsev utrujenega očesa in razpoka
v ogledalu, ki teče prav preko srca.
Nevidne solze polnočnega joka.
In zjutraj mora pozabljenih sanj.
Grleno mrmranje urokov. Zaklinjanje,
že zdavnaj pozabljenih vraži.
Pod strehami sveta spijo sive ptice.
Pod pticami - krhka jajca laži.
Včasih najdeš list tople dlani.
In v dlani zajet tolmun iz besed.
Žejno piješ in se zahvaljuješ bogovom noči.
Blagoslovljen...? Ali preklet...?
Včasih se ti zdi, da si videl oči.
In v očeh dolgo, dolgo senco odseva teles.
Roke drsijo in plujejo preko morja noči.
Svetilnik je daleč. Obala le črta v očeh.
Med hišami se sprehajajo 
