Ustavil sem se,
se mu poklonil,
ob znamenju samotne ceste,
Kristusovem razpelu,
njegovi preprosti, nezlagani podobi,
prižgani svečah, svežih rožah,
V hipu so me obletele slike.
podobe križeve poti,
nov začetek, upanje ljudem,
tudi tistim njegovim rabljem,
vsem trpečim, ponižanim,
upanju, odrešitvi.
Tako preprosta podoba,
morda v spomin, opomin,
na požare, kugo, vojne,
vendar pove vse.
Brez besed spominja, opominja,
svari, želi pokazati pot,
ljudi združiti v ljubezni.
Vendar se človek prepozna počasi,
spreminja podobo o sebi,
si jo razlaga, pozablja bistvo,
času v katerem živi, bere molitev,
molitev ki je premalo.
In ko odhajam,
iščem v sebi slabo,
govorim samemu sebi,
pričakujem odgovor.
Me je slišal, uslišal ?
Ustavil sem se, 
