Mrzel večer je legel nad mesto,
kjer čez peto cesto leži park.
Živ, obiskan, zaželjen, hrupen, prikupen.
Mater dela z otrokom potičke,
tam pri drevesu se igrajo ptičke.
Toda le za trenutek.
Pride starec, zdelan od skrbi,
in jim natrosi pet pesti kruha.
Ptičke se ne igrajo več,
sedaj se lačne grebejo za drobtinice.
Otrok zajoka
in tudi materina roka
ne pomaga.

Potička se podre,
jeza zavre v srcu
in dan se umika.
V parku ni nokogar več,
speč je,
miren,
po njem se potika le še starec,
ki nima kam.
Vrabec vzleti
in skrbi zasijejo starcu v očeh.
Kako bo preživel hladno noč,
brez hrane, odeje, peči?
Ah, saj bo, si reče v pomoč,
se obvlada
in oddrči po ledeni potki.