Ostal je le še vonj noči,
penina zvezd, ki se preliva,
prek roba jutra, da se zdi,
da svet je mavrica iskriva.

Prebuja jutra se dotik,
kot žamet prvi žarek boža.
Na platno lega tvojih slik,
srce na sliki, v srcu roža.

Pod rožo raste grič zelen.
Barvit in živ je v soju dneva.
Kot velikan je tih in nem,
v očeh tolmun brez dna odseva.

Nad njim letijo zlate ptice,
kot trava je njegova koža,
in včasih če nastaviš lice,
začutiš nežen piš poljuba.

In spet se bliža vonj noči.
Kristalne zvezde zašumijo.
Srce na sliki oživi,
s cvetlico moje sanje spijo.