Naj bo še tako strma pot,
naj bo trnje, kamenje in pekla vhod,
pravi čas usmeril se bo pogled,
za bolečino izgubljala se bo sled.

Sledi utripu mojega srca,
naj novo upanje ti da,
naj pokažejo se ti poti,
kjer nobenih ran več ni.

Nikar se ne boj v mojo smer iti,
moji ljubezni se prepustiti,
že dolgo v mojem zavetju živiš,
čas je, da končno se zbudiš.

Poglej, ni teme, je svetloba,
ni ovir, je le preproga,
stkana iz ljubezni in topline,
v kateri so za vedno tvoje stopinje.