Že starodavniki so takrat, ko se je vse zdelo brezizhodno, izbrali pot navznoter – meditirali so, kontemplirali in iskali novo vizijo sredi največjega kaosa. Povezali so se z višjo inteligenco in ta povezava bo v prihajajočih časih nujna, ključna.

Zato …
Meditirajte o svoji poti in poiščite novo vizijo, kot so to počeli starodavniki, ki so znali najti mir sredi največjega kaosa. Danes je pot navznoter izziv, ker smo tako močno okupirani z zunanjimi dejavniki in zunanjim svetom. Poleg tega nas ovira cona udobja – popolna iluzija zunanjega sveta. V coni udobja v resnici ostane tisti, ki se boji spremembe, je v strahu. A edina prava pot sta pot navznoter, ki nas poveže z višjo božansko inteligenco, in pot spremembe. Te nas čakajo, brez dvoma.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Vesolje je praznina, prostor, v katerem deluje energija. Energija se izraža v različnih oblikah. Lahko je to sila, ki drži skupaj atome, elektrika, svetloba, zvok, gravitacija, magnetizem, toplota, mehanska sila in še bi lahko naštevali. Celo materija je nekakšna "zgoščena energija".

Energija pa so tudi naše misli in čustva, naš namen. V medsebojnih odnosih si izmenjujemo energijo. Torej bi lahko rekli, da je energija vse, kar nas obdaja, in tudi mi sami.

Le kdo med nami se ne prepušča rad toplim božajočim sončnim žarkom? Vendar se le redko zavemo, da je sonce tisto, ki oživlja celoten planet. Sonce je vir svetlobe, toplote, vir življenja. Hkrati pa je izvir posebno čiste, nevidne energije, imenovane tudi prana ali či, ki jo naše bioenergijsko, in s tem tudi fizično telo, nujno potrebuje za svoj obstoj.

V hindujskih tekstih je sonce izvir vsega, kar obstaja. Nanj se je pogosto gledalo kot na oko boga. Žarki so predstavljali njegov blagoslov, nebeški (duhovni) vpliv, ki ga zemlja sprejema, ko sonce s svojimi nevidnimi nitmi objema vse, kar biva. Hkrati je tudi simbol nesmrtnosti, saj se vsako jutro znova rojeva in tako ponazarja nenehno prerajanje življenja.

Spoštovani Ljudje. Večina vseh, ki danes živimo malo drugače od večine, mislim na vse tiste, ki meditiramo, beremo duhovno literaturo, pazimo na prehrano in podobno, smo pričeli živeti tak način življenja zaradi trpljenja, ki nas je doletelo ali pa je to doletelo naše bližnje. V taki situacije se namreč človek obrača vse naokrog in išče Nekaj izven običajnega, vsakdanjega. Nekaj, da bi lahko premagal tisto kar ga je doletelo ali pa, da bi se lahko izognil, da bi ga doletelo kaj hudega.

Ljudje, ki imajo svoje vsakdanje življenje dokaj "normalno" brez nekih hujših pretresov, se zelo redko odločajo za lastno duhovno preobrazbo, velikokrat tudi jasno pokažejo neko obliko prezira do tistih "duhovnežev". Kot bi rekel Einstein, "popolnoma razumljivo".

Piše: Zatteja Helen v Karmaplus

Svojo karmo si ustvarjamo sami
Sama beseda karma pomeni "vračilo". Karma je čiščenje in vsakdo od nas se slej kot prej znajde na sredi med svojo preteklostjo in prihodnostjo. Svojo karmo si ustvarjamo sami. Karkoli smo storili v preteklosti, je določilo našo prihodnost. S svojimi dejanji si ustvarjamo svojo lastno prihodnost. Ko se v življenju znajdemo na točki, ko se sprašujemo, zakaj se nekaj dogaja, se najprej spomnimo svojih preteklih dejanj.

Kako so ta dejanja oblikovala sedanjo situacijo? Vsakdo od nas mora prevzeti odgovornost za svoje življenje! Nikakor se ne smemo prepustiti malodušju! Kakor napake preteklosti prinesejo posledice v prihodnosti, tako tudi naša dejanja v sedanjosti oblikujejo našo prihodnost.

Um lahko razdelimo v tri vidike:

1. Nižji konkretni um, ki je princip mišljenja sprejemajoči um. Je 'zdrava pamet' in najvišji vidik narave oblik. Nižji um je kanal, skozi katerega se prenašajo razsvetljenje in vtisi iz duhovnih virov do treh nižjih svetov človekovega bivanja.

Toda njegova prevelika dejavnost lahko zavira ali prepreči pritok navdiha z višjih ravni in tako oslabi potencialni učinek razsvetljenja, ki prihaja od duše. Samo kadar se konkretni um umiri in doseže stanje ravnovesja in stabilnosti, lahko luč iz višjih virov prodre do možganov in je na razpolago za služenje človeštvu.

Nobenega smisla ni v tem, da se neljubeča oseba pritožuje, da ne more najti partnerja. Taka oseba je obsojena na neskončno frustracijo, ker popolne osebe ne prepozna, ko se ta pojavi.Ljubeča oseba je morda prav zdaj prav tam, vendar je neljubeča oseba zaradi svojega upiranja ne more prepoznati.

Neljubeča oseba za to, da nima ljubečih odnosov, še naprej krivi nesrečo in vrsto zunanjih dejavnikov.

Ljubezen pritegnemo in vračamo samo z ljubeznijo.

Korak k dvigu zavesti
Vse materialistične razlage sveta in vse sedanje stereotipne podobe o stvarnosti boste prej ali kasneje morali zapustiti. Morda je to zdaj težko verjeti in storiti, a prej ali slej boste spoznali resnico. Najkasneje takrat, ko boste zaznali, da se približuje smrt. Smrt sleče z vas vse, kar niste vi. Skrivnost življenja je, da umrete, še preden umrete – in odkrijete, da smrt sploh ne obstaja.

Bolje kot poslušati svoj um, ki običajno naredi zmedo, je - poslušati svojo intuicijo. Če pa je ni, je najbolje narediti – nič! Potrebno je spremeniti način zavestnega delovanja. To je edini način, da preživimo kot rasa.

Ste kdaj razmišljali o svojih čutilih kot o pomoč­nikih? Malo nenavadno se sliši, a vendar drži. Petero čutil predstavlja naše senzorje ali inštrumente, preko katerih smo v stiku s svetom, ki nas obdaja in o njem pridobivamo informacije.

Vsako čutilo na svoj način dopolnjuje celoto vtisov, dodaja svoj vidik. Dražljaji iz okolice vzdražijo čutila in na zapleten način prehajajo v živčni sistem vse do možganov. Tako pridobljene vtise "popredalčkamo" - razumsko fiksiramo: ovrednotimo, analiziramo, interpretiramo ter glede na predhodne izkušnje in znanja, ki so že pospravljena v predalčkih, primerjamo, sklepamo, predvidevamo, se orientiramo, odločamo . Tako so čutila res nekakšen podaljšek razuma in zato naši pomočniki.

Prosvetljenje, duhovna osvoboditev
Ko doumemo, da nam na poti do spoznanja samega sebe stoji na poti le um, se nam odprejo vrata k prosvetljenju. To je skozi vso zgodovino človeštva opevani cilj duhovnega razvoja, o katerem največ govorijo vzhodna verska izročila. Toda ta cilj ni prav nič mističnega, nič nadnaravnega ali takšnega, kar »navaden« človek ne bi mogel doseči. Z nekaj truda je dosegljiv vsakomur, ki se odloči, da želi napredovati k svoji izpolnitvi.

Beseda prosvetljenje pomeni naravno stanje občutenja enosti z Izvorom, z življenjem, z Bogom. To je tudi stanje povezanosti s svojim najglobljim Jazom - z nečem neumrljivim in neuničljivim, z nečem, kar - paradoksalno - predstavlja vas, a je istočasno neprimerno večje od vas. To neopisljivo imenujemo Bog.

Premagovanje bolečine
Utelešena bolečina, temna senca, ki jo meče ego, se boji svetlobe vaše zavesti. Boji se razkrivanja. Njeno preživetje zavisi od vašega istovetenja z njo kot tudi od zavestnega strahu pred soočanjem z bolečino v vas. Toda, če se ne soočite z njo, če v bolečino ne vlijete svetlobo vaše zavesti, jo boste prisiljeni znova in znova preživljati. Toda, brez skrbi, ob soočenju bolečina ne more premagati moči vaše pozornosti.

Utelešena bolečina ne želi, da jo opazujete neposredno in jo vidite takšno, kakršna je. Tisti trenutek, ko jo opazite, občutite njeno energijsko polje znotraj vas in bodite naj pozorni; s tem se identifikacija z bolečino prekine. Na sceno bo stopila višja dimenzija zavesti – »prisotnost«.

Utelešena bolečina
Vsaka čustvena bolečina, ki jo doživite, pusti za seboj ostanek bolečine, ki nadaljuje življenje v vas. Prelije se v bolečino iz preteklosti, ki se že nahaja tu in se namesti v vašem umu in telesu. To seveda vključuje tudi bolečine, ki ste jih trpeli kot otrok, povzročene z neposedovanjem zavesti o svetu, v katerega ste rojeni.

Ta nakopičena bolečina predstavlja negativno energijsko polje, ki okupira vaše telo in um. To je nekakšna nevidna entiteta, utelešena čustvena bolečina. Sestavljena je iz dela življenjske energije, ki je odrezan od našega skupnega energijskega polja in je postala začasno neodvisna skozi naravni proces istovetenja z umom. Obrnila se je proti sebi in postala anti-življenje, kot mačka, ki grize lasten rep.

Bolečina
Lotimo se zdaj fenomena, ki je tesno povezan z umom. Bolečine. Ta je nujna vse dokler se istovetimo s svojim umom oziroma vse dokler smo nezavedni v duhovnem smislu. Govorimo o čustveni bolečini, ki je tudi osnova fizični bolečini in bolezni. Bolečina je eden najbolj perečih problemov, ki pestijo človeka. Razumevanje tega fenomena nam omogoči trpljenje drastično zmanjšati ali celo odpraviti.

Ima zelo pomembno vlogo pri razvoju zavesti. Zanimivo je, da je največji del bolečine nepotreben in bi se ji z manj blebetanja uma z lahkoto izognili. Bolj se istovetimo z umom, več je je. Pojavi se vedno, kadar obstaja kaka oblika nesprejemanja, nezavednega odpora proti temu, kar je. Na miselnem nivoju upor predstavlja obliko sodbe, na čustvenem pa negativnosti.

Stopiti iz začaranega kroga
Kako se lotiti poistovetenja z umom? Prenehati misliti se zdi skoraj nemogoče. Rešitev obstaja: prekinite utvaro časa! Čas in um sta nerazdružljiva. Če ločite čas od uma, se bo ustavil – če se vi ne odločite, da ga uporabite. Biti poistoveten s svojim umom pomeni biti ujet v zanko časa. To povzroči prisilno težnjo, da živite izključno skozi spomine in predvidevanje. Prisila je v tem, da vam preteklost daje identiteto, prihodnost pa vsebuje obljubo rešitve, neko vrsto izpolnitve. Oboje so iluzije.

Ogromno breme časa se je nakopičilo v človeškem umu; v njem so skrite tudi bolečine iz preteklosti. Večina slabih stvari se nahaja v našem življenju po zaslugi nezavednega. Ko dovolimo, da preteklost ali prihodnost zasenči sedanjost, ustvarjamo čas – psihološki čas, ki ustvarja dramo.

Ego in strah
Posebna vrsta čustvene bolečine, ki je sestavni del egoističnega uma, je globoko vsajen občutek nezadostnosti ali nepopolnosti, občutka, da nismo celoviti. Pri nekaterih se pojavi zavestno, pri drugih je nezaveden. Če se pojavlja zavestno, se odraža kot vznemirljiv in stalen občutek, da nismo dovolj dobri ali cenjeni.

Če je nezavedna, se odraža le posredno kot hrepenenje, želja in potreba. V obeh primerih ljudje pod pritiskom poskušajo zadovoljiti ego in se identificirajo s stvarmi, ki bi lahko zapolnile praznino v njih. Hlepijo za premoženjem, denarjem, uspehom, močjo, nazivom itd – predvsem zato, da bi si ustvarili boljšo predstavo o sebi, da bi se počutili celovitejšega.

Ego
Ego predstavlja umeten občutek o lastnem jazu, o tem, kar smo. Umeten zato, ker se mora istovetiti z zunanjimi stvarmi. Svoje prave identitete namreč ne pozna. Zaradi svoje nestvarne narave je zelo ranljiv in negotov in se nenehno čuti ogroženega. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval.

To velja tudi, če se ego zdi navzven zelo samozavesten. Spomnimo se, da čustva predstavljajo reakcijo telesa na naš um. Kakšno sporočilo torej telo nenehno prejema od ega? Nevarnost, nahajam se v nevarnosti! In kakšno čustvo to nenehno sporočilo ustvarja? Strah, seveda.

Um, telo in čustva
Tako kot um in ego (umetni jaz), tudi telo ne predstavlja vas. Omejeni um je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Stvarnika, Boga. Ne glede na napačne predstave o njem pa ima telo v fizičnem svetu zelo pomembno vlogo, ki je nikar ne omalovažujte, saj lahko resnico najdete - nič drugače kot skozi vaše telo!

Pod fizičnim telesom, ki je le iluzija, maska, je nevidno notranje telo, vhod v duhovni svet. Z notranjim telesom smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično - tam smo prosti rojstev in smrti, tam smo večno prisotni. Skozi notranje telo smo vedno povezani z božansko bitjo, Bogom. Ključna stvar je zato biti stalno povezan s svojim notranjim telesom.

Omejitve uma
Zdi se nam, da bi, če bi prenehali razmišljati, prenehali obstajati. Zaradi istovetenja z umom je ta postal hiperaktiven. Uporabljamo ga zelo nespametno, saj deluje tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal. Ustvarja resen odliv naše življenjske energije. Kakih 80-90% misli večine ljudi ne le, da se ponavlja in ne prinaša nikakršne koristi, temveč zaradi svoje disfunkcionalne in često negativne narave pogosto prinaša škodo. Takšna vrsta prisilnega razmišljanja je pravzaprav odvisnost.

Um nikoli ne more najti prave rešitve, kajti prav on sam je bistven del problema. Predstavljajte si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Um je le razumsko orodje, ne pa nekaj, kar je sposobno izkustva, globokega spoznanja v jedru zavesti.

Obstaja velika resničnost tega kozmičnega trenutka, obstaja snovni vidik tega trenutka in pa seveda utrip življenja, ki vse skupaj oživlja in osmišlja, ter povzroča poustvarjanje, spremembe in rast.

Utrip Življenja je tista velika stvar, z veliko imeni, a enim pomenom. In vse kar je, soutripa z Življenjem. Tudi naša Bit, naš razum in naše telo-srce soutripa z Življenjem. Z evolucijo zavesti se ta (so)utrip oživlja in postaja vse močnejši.

Utrip življenja je težnja Zavesti iz katere vse izhaja, po širjenju vidika življenja. Vse se spreminja skladno s tem utripom.

Tisto, kar sodobnemu človeku najbolj manjka je - poznavanje samega sebe. A ne fizioloških mehanizmov in dogajanj v njegovem telesu. Ti so le odraz kompleksnega notranjega dogajanja, ki se vrši v zavesti.

Človek bi moral spoznati delovanje in zakonitosti svoje zavesti, kjer ima um odločilno vlogo. Prav um je krivec za težave, s katerimi se soočamo. Treba mu je vzeti iz rok vajeti, ki ga postavljajo v vlogo brezobzirnega, brezvestnega uničevalca človeka in sveta. Iz pomočnika se je namreč prelevil v gospodarja, ki odloča o vsem. Namesto, da bi ga uporabljali, on uporablja nas. Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo!

Sledeč svojemu notranjemu glasu

Globoko sem preučevala znanost uma, saj mi je pomenila široko odprto avenijo in zazdela se mi je čudovita. Sprva je šlo precej zlahka. Sprejela in doumela sem nekaj zamisli ter začela malce drugače misliti in govoriti.

V tistih dneh sem se nenehno pritoževala in bila sem polna samopomilovanja. Lahko bi rekli, da mi je bilo všeč valjati se v blatu. Nisem vedela, da nenehno sprožam nove izkušnje, v katerih se lahko smilim sama sebi. Toda naj ponovim: v tistih dneh nisem poznala nič boljšega. Postopoma sem odkrila, da se manj in manj pritožujem.

Mislim, da je v teh časih izrednega pomena, da ostanemo ljudje.

Po enem letu agonije, ki je v našem prostoru terjala mnogo žrtev. Tudi na veliko področjih in različnih ravneh življenja.

Vsak človek jih je doživel drugače. Nobena ni manjvredna ali večvredna. Ravno to je tisto, kar nas loči od krvoločnosti ostalih živih vrst.

Moč vživljanja in večje empatije, kot jo imajo živali.

V tem članku se bomo dotaknili duhovnih izkušenj odkrivanja konkretnih odvisnosti kot tudi pot svobode iz teh odvisnosti v našem življenju. Sam spekter odvisnosti in osvoboditve se giblje od na prvi pogled povsem nepomembnih navezanosti do težkih, rušilnih in samomorilskih nagonov.

Razlika med raznimi psihoterapijami in duhovne metode osvoboditve je, v tem, da ljudje resnično ozdravijo, osvobojeni so odvisnosti in niso samo abstinenti, ki se morajo varovati recidive. To nam potrjuje, da sta odvisnost in svoboda duhovna dimenzija človeka.