Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080525132847768




Mistika in okultizem

sobota, 3. december 2022 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

Mistika in okultizem sta izraza, ki ju pogosto zasledimo v duhovni literaturi. Še posebej slednjega, saj zanimanje za skrite plasti življenja narašča, dostopna je široka paleta različnih smeri, gibanj, naukov, od bio-energije do magije, od psihoanalize do razmišljenih filozofskih doktrin. Vso to pisano množico smeri, ki govorijo o skritih razsežnostih življenja, marsikdo povezuje z enim samim izrazom: okultizem. Je okultizem prerasel mistiko?

Mistika in okultizem sta dva pristopa, dva načina popotovanja k notranjemu življenju: mistika je vera v skrivnostno, okultizem je nauk o skrivnostnem; mistika je pot srca, okultizem pot razuma.

Mistična pot

Mistična pot je pot vere, predanosti, ljubezni. Glavni značilnosti te poti sta vera in predajanje božanski naravi, njena gonilna sila pa je mogočen ogenj aspiracije, hrepenenja po mističnem zlitju. Od tod značilna zazrtost "navzgor", k skriti plati življenja, k lastni duši ali k bogu samemu in zavračanje vsega, kar je "spodaj", torej posvetnega življenja.

S pomočjo molitve in meditacij se mistik trudi doseči popolno notranje zlitje, se raztopiti v morju božanskega nektarja. Lahko bi rekli, da je geslo mistikov: "Prepuščam se božanskemu - naj se zgodi Božja volja". Mistik je pripravljen svoje življenje brez pomislekov položiti v roke  učitelju, guruju, modrecu ali kakšni drugi duhovni avtoriteti.

Notranja vez mistika se vije od emocio-nalnosti k intuicijskemu prepoznanju, pri tem pa mu znanje oziroma razum predstavlja predvsem oviro, ne pa pomoč pri duhovnem stremljenju. Zato ga poskuša v svojih naporih zaobiti. Razumeti dogajanje, si razložiti mehanizme meditativnega doživljanja zlitosti z notranjo naravo se mistiku zdi nepotrebno, če ne predstavlja celo ovire. Zato so mistična doživljanja opisana predvsem v obliki simbolov, primerjav, prispodob. Globlje razumevanje dogajanja je prisotno le toliko, kolikor je nujno potrebno. V misticizmu je pomembna predvsem vzgoja srčnosti, ljubezni in predanosti.

Okultna pot

Okultizem je pojem, ki označuje nauk o skritih, v znanosti še nepriznanih, dejstvih narave. Kaj pa je to - skrito?

Človek je dvojno bitje. Ima svojo zunanjo plat, ki jo tvorijo fizično in bioenergijsko telo, duševnost ter razum. Gre za polje naših običajnih izkušenj, ki ga kot celoto imenujemo osebnost. Spoznava jo znanost, čeprav ji zares še ni prišla do dna. Druga, skrita plat pa se tiče tistega, kar je onkraj osebnosti, a je hkrati temelj za njen obstoj. Gre za notranje duhovno jedro, ki je vir plemenitih potencialov v človeku kot so sočutje, razumevanje, pravičnost, hkrati pa daje moč zavedanja in bivanja nasploh.

Če izhajamo iz opisanega, lahko na okultnost gledamo z dveh zornih kotov. Prvi je zelo širok in zajema vsakršno zanimanje za reči, ki jih znanost ne pozna. V tem primeru je okultist vsakdo, ki se ukvarja s še neraziskanimi, nerazložljivimi področji in fenomeni osebnosti (npr. sposobnost bioenergijskega zdravljenja, jasnovidnost, telepatija .). Okultizem nam torej najpogosteje pomeni raziskovanje nefizikalnih pojavov.

Če pa na okultnost gledamo kot na nauk o notranjem (onkraj osebnosti), se slika spremeni.  Čeprav ne poznamo vseh skritih kotičkov in načinov delovanja sveta naših misli, čustev, občutkov, vendarle tvorijo našo običajno izkušnjo, saj se jih ves čas zavedamo. Pravi okultizem je potemtakem nauk, ki se tiče notranjega, skritega nadzavestnega življenja in njegovega izražanja navzven. Ali drugače: tiče se duhovne poti.

Okultna pot je torej pot vedenja, poglabljanja razumevanja. Za razliko od mistične, ta pot gradi na razumu. A ne na kakršnemkoli razumu, temveč na kultiviranem, umirjenem, oplemenitenem in razsvetljenem razumu. Okultist se zaveda resničnosti reka iz Dhammapade: "Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje."

V meditaciji želi popotnik na tej poti, enako kot mistik, spoznati božansko naravo, vendar je njegov pristop drugačen. Razuma ne zaobide, temveč ga poskuša čimbolj umiriti, prečistiti, da bo lahko zrcalil in prevajal impulze z višjih, duhovnih ravni. V meditacijo vključuje moment volje - sam je gonilo meditaciji in ne čaka na notranjo milost. Z vsakim korakom meditacije dosega določeno stanje; vsak korak ima točno določen namen in pripelje do določenega cilja. Okultist poskuša spoznati notranjo, božansko naravo povsod, ne zgolj v sebi (čeprav je to temelj). V vsem, kar se nahaja okoli njega samega, poskuša prepoznati, videti in spoštovati iskro notranjega življenja. Trudi se videti onkraj oblike. Uči se samostojno prepoznavati in obvladovati zakonitosti, ki so za pojavnim življenjem, trudi se razumeti dogajanje. Povezuje razumevanje z intuitivnimi prebliski in neposrednimi meditativnimi izkušnjami.

Okultist je vsakdo, ki se zavestno trudi spoznati tisto, kar presega fizično telo in bioeneregijsko raven, čustva in misli; spoznati tisto, kar je v ozadju, kar je temelj vsega pojavnega. Odkriti skuša tudi skrite zakonitosti osebnosti, vendar le z namenom omogočiti duhu, da zaživi in se izrazi v življenju. Svoja spoznanja dejavno vključuje v življenje in s tem vpliva nanj, ga spreminja ter plemeniti.

Okultizem in magija

Ravno moč in sposobnost vplivanja na življenje je razlog, da se okultizem pogosto enači z magijo. Človek je že od nekdaj težil k temu, da bi nadzoroval svoje življenje, dogodke v njem ter vplival na okolje. Ker ni želel biti kot list v vetru, je iskal načine, ki bi mu dajali vsaj nekaj varnosti in stabilnosti v nepredvidljivih tokovih življenja. Pri tem je ubiral različne poti in uporabljal tudi neznane ali nadnaravne sile. Prepričanje, da je moč z določenimi kretnjami, simboli, znamenji, formulami ali mantrami vplivati na dogajanja v fizičnem svetu, je botrovalo nastanku magije. V ta namen so nastajali posebni skriti nauki in postopki. Najbolj znana je delitev na črno in belo magijo. Če je magijsko delovanje namenjeno škodoželjnosti ali pridobitništvu, torej če izhaja iz sebičnih, egocentričnih namenov (pogosto na škodo drugega), mu pravimo črna magija. Če pa je delovanje namenjeno izražanju narave duha in skritega notranjega bogastva (kot so ljubezen, modrost, ustvarjalnost ...) ter spodbujanju duhovnega razvoja, se imenuje bela magija. Bela magija je pravzaprav alkimističen proces vnašanja plemenitih lastnosti v svoj vsakdan. To je najvišja oblika magije. Prej ko slej se sreča z njo vsakdo, ki želi stopiti na pot samospoznanja.

Se mistika in okultizem na duhovni poti izključujeta?
Navidezno se lahko dozdeva, da sta si omenjena pristopa na duhovni poti diametralno nasprotna. V resnici pa je delitev na okultno in mistično pot po svoje nehvaležna. Zakaj? S stališča posameznika je duhovna pot ena sama, vendar je v posameznih obdobjih človekovega razvoja poudarjen eden od obeh načinov hoje po njej. Praviloma je pot najprej mistična, nato pa se človek loti tudi kultivacije in prefinjevanja razuma. Poleg tega se čez čas nujno pojavi  potreba po razumevanju, kaj se z njim na duhovni poti dogaja, kaj doživlja, s čim se srečuje ...

Izzivi na poti

Tako mistika kot tudi okultizem imata vsak svoje izzive. Zaradi poudarjene zazrtosti "navznoter" se pri mistiku lahko pojavi pretirana introvertnost, kar pripelje do izgube stika z realnim življenjem, do sanjaštva, pa tudi nepraktičnosti, pretirane emotivnosti in nenazadnje do pomanjkanja zdravega razuma, kar v sebi nosi nevarnost fanatizma.

Okultist pa se lahko zaplete v fantastične miselne konstrukte, v nauk na ravni besed in tako postopoma izgublja stik s pravim notranjim življenjem. Spregleda nujnost neposrednega doživljanja, izkušanja in spoznavanja, kar lahko pripelje do indoktriniranosti, netolerantnosti, vzvišenosti in mentalnega napuha.

Duhovna pot danes

Nedvomno je danes v porastu okultni pristop k duhovni poti. V veliki meri temu botruje racionalni spoznavni pristop, saj je današnji človek odvisen od svojih razumskih sposobnosti. Znanje in vedenje, sposobnost hitrega sprejemanja informacij, njihova interpretacija in hiter, premišljen in logičen odziv nanje je porok za uspešno vključitev v družbo. Obenem je današnjemu človeku tuje slepo verovanje v nekaj, kar ni sam prepoznal, razumel oziroma izkusil.

Drugi pomemben vzrok pa je obdobje, v katerega vstopamo - Vodnarjeva doba. Če je bila pot v preteklosti usmerjena stran od posvetnega življenja, v abstrakcijo (kar se je dobro ujelo z značilnostmi obdobja Rib, ki se zaključuje), pa nova, Vodnarjeva doba prinaša s seboj težnjo po sodelovanju in vnašanju duhovnih spoznanj v vsakodnevno, posvetno življenje. S tem spodbuja tudi k razumevanju duhovnih zakonitosti, ki veljajo v celotnem kozmosu, in k prepoznanju božanske narave v vsem, kar obstaja.

Pa vendar: vsaka doba, vsako obdobje, vsak korak na poti vsebuje dosežek pretekle dobe, prejšnjega obdobja, prehojenega koraka. Ta dosežek nadgradimo z novim. Evolucija je torej postopna integracija starega z novim. Duhovni iskalec današnjega časa se trudi združiti obe poti. Simbolično bi lahko rekli, da združuje srce in razum.

Zoran Mihajlović

Vir: www.cdk.si/soutripanje

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20080525132847768







Domov
Powered By GeekLog