Vedno veljajo naravni zakoni in osnovne resnice. Ena pravi, da je vsak sam svoje sreče kovač. Torej lahko vsak sam najbolj vpliva na svoje življenje!

To je danes pogumna trditev in verjetno bi mnogi takoj našli dovolj razlogov za nasprotovanje. Po premisleku pa bi marsikdo ugotovil, da je morda le nekaj na tem!

Zgodba pripoveduje o človeku, ki je dopolnil 50 let in dokazuje, da lahko dosežemo karkoli, ali vsaj veliko več kot smo si kadarkoli predstavljali.

Vse življenje se je trudil, da je ljudem ustregel, ugajal ter jim pomagal. Starši, stari starši in okolica so ga učili, da je to edina prava pot v življenju.

Lepo bi bilo, da bi vedno ubogal, da bi postal čimbolj podoben drugim, da ne bi izstopal, da bi kot otrok začel igrati kakšen instrument. Otrok je tako odraščal. Učil se je igrati harmoniko, vedno je ubogal. Če si je kdaj sam kaj zamislil po svoje, so ga takoj »usmerili" na pravo pot. V tem smislu si je izbral poklic, doštudiral in se zaposlil.

Delal je prizadevno, trudil se je narediti vse najbolje, samo da je ustregel nadrejenim. Namesto pohval so zahtevali vedno več in niso bili nikoli zadovoljni Človek se je trudil, želel je ustreči. Včasih si je po tihem želel, da se tega reši., vendar ni vedel kako. Najboljše bi bila kakšna dolga bolniška, da bi si opomogel. Življenje se mu je omejilo samo na službo.

Počasi je otopel in se prepustil toku, ker ni videl pravega izhoda. Potrebno je bilo služiti denar, za družino. Morda pa le ni bilo tako hudo ?… Verjetno je drugim bilo še slabše. Rekel si je, da bo že zdržal. Minilo je leto, dve, 6 let in ni zdržal dosti več. Pojavila se je bolezen, saj so bolečine v hrbtenici postajale neznosne. Zdravniki so ugotovili hernio disci na takšnem mestu, da bi lahko pomagala le operacija.

Operacija je bila uspešna, vendar je to bolezen, ki se rada ponovi. Tako pravijo vsi, ki imajo podobne težave s hrbtenico. Ni se želel vračati v bolnišnico vsako leto ali dve. Nekaj mora obstajati, ne bo več poslušal drugih, jim verjel in jim postal enak. Morda pa bi lahko sam kaj naredil da bi spremenil to stalno prakso. Lahko poskusi po svoje.

Potrebno je bilo nekaj korenito spremeniti, saj po starem tako ni šlo več.
Prebral je knjigo o vplivu hrane na zdravje, pa naslednjo o vplivu zdravega načina življenja, pa še veliko drugih.

Pridno je telovadil in si hitro opomogel. Začel je spoznavati zdravo hrano in jo uživati. To ga je opogumilo, da je še bolj optimistično razmišljal o prihodnosti. Vedno bolje se je počutil. Razmišljal je o tem, da bi začel malo kolesarit, vendar tega še nikoli ni počel, saj se sploh ni rekreiral.

Prešinila ga je misel in zastavil si je zelo zahteven, skoraj neverjeten cilj; prikolesarit iz doline na vrh Pohorja! Ne vem od kod je jemal toliko poguma, toliko želje, toliko vere, da bo zmogel. To je bil za tega človeka povsem neverjeten cilj, saj fizično ne bo zmogel. Tega cilja ni nikomur zaupal saj bi se mu smejali.

Sam si je zastavil cilj ! Delal bo po svoje in ne bo več poslušal negativnih pripomb svoje okolice.
Začel je kolesariti, vendar so bili začetki precej klavrni. Prekolesaril je nekaj sto metrov v klanec in je že moral počivati, vendar je naslednji dan nadaljeval. To je trajalo nekaj tednov in neka trma v človeku je naredila svoje, vztrajal je in nadaljeval. Izgubil je že pravi občutek za končni cilj, bolj se je ukvarjal s trenutnimi. " Danes pridem do tega ovinka, jutri do drugega", ..

Po 4 mesecih je končno dosegel cilj. Na vrhu se je prepustil občutku zadovoljstva in si čestital!
Doseči takšen cilj, pri teh letih, po takšnih težavah, saj to je tako lepo, da je skoraj neverjetno.
Premalo slišimo takšnih zgodb o zadovoljstvu, čeprav mislim, da je že vsak doživel kaj podobnega. Včasih se čudimo, kaj vse zmoremo.

Vsak potrebuje za svoje življenje svojo potrditev in svojo pot. Pomembno je samo, da pri tem upošteva naravne zakone in človeške vrednote ter se zave, da je on tisti, ki najbolje ve kako živeti.
Človek je s tem, ko je dosegel "nemogoče" pokazal, da lahko dosežemo vse, kar mislimo, da lahko!