Nalezla sem se čudne bolezni:
sejanja ajde, ki ne izgublja barve
sneženja v cvetenju dolge njihve
in žetve snopov v prahu.

Vsak dan zacveti ajda v meni.
Vsak dan dam nekaj ajdove pogače.
Vsak dan odložim s sebe nekaj prahu.

Vsak dan odrežem kos sebe,
da me lačni použijejo.
Na telo imam pritrjen nož,
da režem sebe na koščke ljubezni,
odmerjeno po urah in dnevih.

Od gosenice,
do angela metulja,
potuješ skoz' dih.

stojči Stojan Svet

Kupite si upanje,
srečo si kupčkajte!
Mrežico rdečo,
številke za srečo.

Ne zasvajajte se,
ne zapraviti vse!
Dolgovi se parijo,
igre malo podarijo.

Redki dobijo,
večina izgubijo
dobitek na srečo,
srečo opotečo.

Shranite želje,
čas naj jih melje,
zložite jih v omare,
da se bodo prespale.

Ljubezen ni mogoče dobiti
z bogastvom svet odkupiti,
velika vreča naj se razpoči,
žreb naj o vaši sreči odloči.

...o0o...

Ko sem bil mlad,
sem se iz Boga norčeval,
Bogu to ni bilo prav,
pa me je k mojstru poslal,
le ta pa mi je dejal:
»Ne čakaj na svoj zadnji dih,
da bi ugotovil,
da je tvoj dih neprecenljiv.«
V svojem dihu sem našel Boga.

stojči Stojan Svet

v meni je beseda..
v meni je moč,
da te premagam in grem proč.

a v srce se je žalost naselila.
tista, ki jo je beseda povzročila.
človek? si to mar res ti?
si ti? ki žališ ljudi??

v meni je bolečina.
tista, ki jo že poznam..
iz spomina..
grize, nikomur je ne dam.

na svetu nisi sam!
če žališ pojdi stran!
pojdi drugam,
stran!

sprejemaj druge ljudi!
in bodi TI!
bodi človek, kakor drugi
in dovoli drugim, da so TI!

Plesalec že pleše res
sanjski že ples,
Vem kaj bo takrat,
ko zlomljen bo vrat.

Drug vzame kitaro
lepo si igra,
ko struna mu poči
se jezit spet zna.

Zdaj ti sem poet,
navdušen že spet.
A si misliš kaj ti,
ko misli več ni.

V neskončnem neurju svetlobe
so se me dotaknili prosojni robovi neba
z nežno teologijo kamnitih cvetov,
z vdelanimi znamenji sporočil
v zelenkastomodrih odtenkih,
z vonjem po soncu,
ki se je prevešalo proti Tibetu.

Spodbujevalni učinek modrine
se mi je blagodejno ulegel na kožo
in cvet z duhovno močjo,
z graviranimi znamenji božje učenosti
in modroslovja Vzhoda
se razrašča v naraščajoče upanje,
z znamenji nekakšne mističnosti dežele,
z meni ljubo geometrijo
štiriperesne deteljice.

lep pogled
nasmeh
roka v roki
poljub
nežno šepetanje
božanje
združitev teles
skrb
prepovedani sadež
prepir
iskanje tolažbe
razkol
solza v očeh

Jesta drug drugega
z usti,
hranita drug drugega
s poljubi.
Ko ona zapre oči,
je on njena slina;
ko on zapre oči,
je ona njegova slina -
slina na vrelišču ljubezni.

Jesta drug drugega,
se grizeta,
jabolko obgrizeta
in jo pojesta.

Ona s trebuhom
napetim navzgor.
Rodi se jima otrok.
Slina znova pride v obtok.

...o0o...

Reka me je naplavila
Da ležim na obali Življenja
Ves okrušen
In obrušen
Prodnik.

Nad mano neskončno nebo
Pa milijone prodnikov vse naokrog
Vsi okrušeni
Vsi obrušeni
Vseh barv in oblik..

Sijaj v tvojih očeh – nocoj jaz sem v njem ujeta.
Verjemi, da mi ni lahko… od besed tvojih sem razvneta.
Brez izhoda tavam v temo in samevam sredi travniških livad,
soočiti se moram z resnico – ne poznaš ljubezni, sploh me nimaš rad.

Ostajaš ptica samotarka, čeprav mnogo ljudi imaš za seboj,
a jaz ob tebi bom postala starka, ki čaka na še eno noč s teboj.
Ujet si v labirint namišljene ljubezni, jadraš v očeh strasti,
a pazi, da se ti ne vrne, saj igraš se s čustvi in to boli.

Morda res je izgubljena tvoja duša in težko priznaš, da rad imaš.
A ne bom več zrak, ki ga le spregledaš, saj zdaj je čas, da si le priznaš.
Ne bom več glava vaškega bedaka, ne bom več ljubica noči,
ona ali jaz – povej odkrito brez laži.

Potrebujem le iskren odgovor, da zadnja ne bom, ki ji boš priznal,
bilo je res dovolj čakanja, dovolj si mi že lagal.

Ko te ni ..
vse v meni se ohladi..
Ko te ni..
morje več ne valovi!

Ko te ni..
še Mesec več ne spi..
Ko te ni...
Sonce zbledi.

Ko te ni,
se v jutro tema rodi.
kakor da dneva ni je..
kadar te ni!

Veter je pomešal čričke in travo,
da ne vem kdo lepše prepeva.
Veter razvozlava tršje
in veje dreves,
drami speve škržatov
in mir v meni.

Povsod je življenje, ki išče.
Kvišku vstaja dozorevanje
s povrhnjico razdeljenih listov rože
in s krošnjo razdeljenih vej.

Pomlad se potaplja v poletje,
vzporedno z ajdovo njivo
in bilke beline iščejo svoje navpične
črte sončeve ljubezni.

Tujec, ki si odprl
moj grob,
imam še na sebi črno obleko,
imam še obraz?

Tujec, ki si spustil svetlobo
v mojo večnost, sem še mlad,
še moja duša plava
v vaših ušesih?

Tujec, ki si se drznil
ubiti mojo tišino,
a še zmeraj jočem,
poljubljam tvoje misli?

Tujec, ki si me zmotil,
daj mi mojo temo,
naj bom režeča se
očiščena lobanja,
pusti me v upanju.

PREPLETENO
z mozaiki oblakov in dima,
ognjem, krvjo, črnino,
belo morsko peno;
razrezano z jeklenimi krili
in vedno znova
zaceljeno z valovanjem peruti,
ptic in angelov.
Tako neskončno globoko,
zasanjano
v svojo neotipljivo modrino:
NEBO.

tam daleč ... daleč ... za mejami vsakdana
se razliva brezčasje
kjer je jutri včeraj in se neskončnost
razkraja v trenutku

tam daleč ... daleč ... za mejami telesa
tavajo sence občutij
kjer se svetloba staplja s temo in
milni mehurček ljubkuje vrtnico

tam daleč ... daleč ... za mejami razuma
lebdijo resnice
kjer njih bližina zastira pogled in
plete mreno obupa

tam daleč ... daleč ... za mejami jaza
se duši v sebi neskončen svet
kjer z blazno hitrostjo
molčijo pozabe
čakajoč na svobodo.

Ti, ki izbral sebi k Bogu si pot,
opaziš, da njih mnogo kralj še je zlod.
Pretkano izbira načine, poti,
ukrasti svetlobo, ki v tebi žari.

Da pot je le eno, ki vodi v srce,
dano le tebi, odkriti za te.
Ne meni za drugo kar v uk ti nude,
njih sile so tam, ki te pogube.

nevem če boš razumela,
kaj sem želela.
nevem če boš pozabila,
kar sem storila.

rada bi ti povedala veliko stvari..
kako je svet lep in kako je, če te ni .
rada bi ti opisala pot,
ki me je pripeljala iz zmot.

jaz nisem popolna..
sem samo človek, kakor ti.
in vendar sem čudež,
ki se zgodi.

za oprosti je prepozno,
vendar boli,
kako je grozno!
ko greš mimo kot da me ne poznaš.. boli.

Poglej, to sončno kraljestvo svetlobe,
to vladno palačo srca,
ki z breztelesnimi glasovi žarkov
prši vznesene trenutke tihe sreče
in nepotešljivo hrepenenje,
sporočila in darove,
dihanje igrivih barv
z ljubeznijo, ki nič ne zahteva.

Priveslana sinjina od daleč,
utrujena od dolge poti,
naj se spočije v meni
in vsej vegetaciji živega,
zapuščenih mestih
in mrtvih imperijih preteklosti.
Sprejme naj v svoj ocean svetlobe
razkrajanje izdihov sestre Zemlje
in izdihe vseh sorodstvenih vezi,
ki tvorijo rod planetov vesolja.

S prsti na očeh, mežim, te čakam
ne mislim na gorečnost dneva, mraza
izrek ljubezni ni postala fraza
hoteč to reči, v postelji te čakam.

Želeč ljubezni, hrepeneč, te čakam,
kot Ruta čaka svojega Boaza.
Mi postelja postala je oaza,
v tišini, dolgo je odkar te čakam.

Odprem oči, tema, razbita vaza
še vedno tu sem v postelji te čakam,
mi solza steče vzdolž obraza,

ker vem, o draga, da zastonj te čakam.
In vedno znova, spreleti me groza,
ti v grobu si, a jaz te tukaj čakam.

Rojen v paru s sestrico,
Sijoče lice matere in očeta,
Pa takoj boleče,
Nesprejemljivo,
Davnov sindrom?

Samo nekaj dni,
V urah in minutah
Ko si bil tu med nami,
Zamzniti čas,
Pa pogled v nebo.

Padem
Vstanem
Bo že
Padem
Vstanem
Gorje
Padem
Vstanem
Ječim
Padem
Vstanem
Kričim
Padem
...
Ležim.

Še diham.
Še hrepenim.

naj mu veter ponese pozdrave..
naj mu uspavanko zapojejo trave,
ki plešejo v mirno noč,
odnesejo naj moj pozdrav stran, proč ..

naj mu pesem pove,
pogrešam ga nadvse.
želim si, da bi z mano ostal,
in se z menoj smejal ...

njegov dotik, bi spet rada začutila
vsak dvom bi prepodila..
in solze bi se lahko skrile,
ker le veselje bi pretakale mi žile.

rada bi mu spet pogledala v oči,
mu priznala da me ob njem ni..
da moja podoba izprši...
in duh postane polnejši.

naj mu pesem vetra pove,
kako pogrešam njegove roke..
rada bi se mu stisnila v objem,
in za vedno ostala v njem..