Biti svoboden
Pomeni
Biti prazen

Videti sebe v Vseh in Vsem
Kar je
Ter zrcaliti vse
Skozi Sebe

Biti svoboden
Pomeni
Videti preko Iluzij
Ki jih ustvarja Um
In vedeti
Da so le Iluzije

Ti bistra Savinja, vsa čista vsa sinja
skrivnosti nam svoje nikdar ne izdaš,
ko iz osrčja narave vsa pridivjaš,
Takrat ti ni mar ne sosed mejaš.

Ko gledam z višine te tvoje sivine
in zdi se da vara me moje oko,
nekoč si skakljala, veselo šumljala,
naenkrat pokazala svoje si zlo.

Iz neskončne modrine
sem se rodila
in v neskončno modrino

se bom vrnila.
Vse je še tukaj
tudi ti,

ki te ljubim;
in pesek na obali
neprehodnega

Sredi julijskega dneva,
sredi ljubljenih planin,
zrl si lepote rodne,
strt od srčnih bolečin.

Usoda se je poigrala,
raztrgala je vse vezi,
žalost v srca naselila,
ker med nami te več ni.

Narava v polju se prebuja,
delo kliče tvojih rok,
na jasi vzcvetel je žafran,
ti pa spiš svoj smrtni sanj.

Vse je tiho okrog koče,
vetrič sam se tiho joče,
mlada srna prihiti,
začudi se, nikogar ni.

V mraku žalost me obdaja,
tiho zrem na tvojo pot,
a zaman oko te išče,
videl te ne bo več nihče.

Kakor senca v mesečini
nate moji so spomini,
v tihoti sva se poslovila,
vsak svojo bol,
vsak svojo težo poti sva čutila.

Mara

Strah usode se poraja
vedno kadar greš na pot,
tesnoba v srcu me obdaja,
v mislih spremljam te povsod.

Prijateljica nisi moja
svetovati ti je zaman
življenja čas ne gre brez boja,
obračun nam je neznan.

Živeti dar je vse lepote,
ne želi prevelike vsote,
hvaležno uživaj svoje dni
in sreča naj se ti smeji.

Mara

Piše: Igor Petek

Odzval sem se vabilu gospe Tatjane Malec, pesnice samorastnice, kot sama pravi o sebi in Sončne osebnosti leta 2005, na literarni večer ob predstavitvi njenega pesniškega prvenca Sončevo oko. Prireditev je potekala v koprski knjigarni Libris, kjer so njihov antikvariat lepo opremili in pripravili za prireditev. Zbrala se je res lepa množica obiskovalcev, ki je antikvariat napolnila do zadnjega kotička.

Prireditev je vodila gospa Ivica Eller, ki je to nalogo opravila več kot dobro. Avtorico je lepo predstavil publicist Milan Gregorič v imenu Kulturnega kluba Istra. Slišali smo veliko Tatjanine poezije. Nekaj pesmi je predstavila sama, večino pa jih je recitirala igralka Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica Alida Bevk, vnukinja pisatelja Franceta Bevka. In ravno gospa Alida je z recitiranjem ustvarila takšno vzdušje, da je večini prisotnih jemalo sapo in nam je po koncu bilo žal, da ni trajalo še dalje. Ko je združeno dvoje in sicer, kvalitetne in dobre pesmi in odlična interpretacija, je stvar popolna. In tako je bilo v sredo v Kopru.

Po koncu "uradnega" dela, je sledil družabni del ob prigrizkih in kapljici rujnega in sadnih sokovih. Obiskovalci so lahko po promocijski ceni kupili pesniško zbirko in Tatjana je vsakemu, ki je želel, napisala v knjigo tudi posvetilo. Zaupala nam je tudi, da že pripravlja gradivo za novo pesniško zbirko.

V nadaljevanju poglejte fotoreportažo z literarnega večera.

Tiho bivaš v srcu mojem,
želje moje si zaklad,
oh da nebi ga izruval,
človek ki te nima rad.

Mladosti čas krasi ti lica,
življenje v tebi se smehlja
prostost uživaš kakor ptica
sredi sinjega neba.

Ti želja najinih si želja,
ti radost, sreča za oba,
si grenka solza v očeh,
kot žarek sonca tvoj nasmeh.

Tam na trati ob potoku
dom moj stari še stoji,
ves v razpokah in osamljen
zvesto hrani mi spomine
mojih nepozabnih dni.

Bilo nas sedem je otrok
razposajeno tekali smo naokrog,
ko pri mizi smo se zbrali
pomiril nas je Očenaš,
ki ga molila mati je pred nami.

Tu minevalo je otroštvo,
čas ki v srcu razcveti,
topla dlan se v njem razdaja
v ljubezni ves prežet
se zazibal je naš mali svet.

Morje je nekaj
na kar naju vežejo,
le lepi spomini.

Še vedno mislim nate,
na te najine trenutke na morju,
pa čeprav sva oddaljena drug od drugega.

Morje je nekaj,
kar je meni
pustilo prelepe
spomine.

Ne morem se znebiti
velikega gledališča sveta,
vrtoglave višine,
nedosegljivih razdalj,
svoje zasebne posesti sebe,
s svojim zvokom besede.

Sem mar odtrgana roža vesolja
na platnu svoje domišljije,
sem irealna materija njegovega navdiha,
sem skoncentrirana energija življenja,
ki lebdi nad resničnostjo prazačetka.

Kdo sem? Kam grem?

Zemlja moja biti tvoj
ljubezen v meni je velika,
čeprav si večkrat trud ti moj,
me znova delo tvoje mika.

Ko sonce že zlati gore,
jaz mir svoj najdem le ob tebi,
čeprav zgarane so roke,
z veseljem dan se moj začne.

Pomlad ko tebe plug obrača,
si živ spomin mi na orača,
na njivi konj, nad njim gorjača,
takrat jaz, zemlja moja
tebi sem bila gonjača.

Čas mladosti, kam hitiš,
zakaj se nič ne pomudiš?
Ne vidiš sreče ne solza
popotnik večni brez meja

Skrivnostni čas poletne noči,
mrtva struga je utopila,
ostala je le pot ljubezni,
ki mi srce je napolnila.

Ne naredi nič več

in nič manj od tistega,

kar misliš, da lahko narediš.

S tem boš naredil vse,

da bo prav zate in bo

moralo zadostovati tudi drugim.


Klavdija KIA Zbičajnik

S tlakovanega Prešernovega trga
strmi na Mudi simbol Kopra pod nebo -
Da Pontejev sivi kamniti vodnjak,
s peranko in vodnim očesom,
obkrožen s kamnitimi stebri
in z vencem železne verige
varuje kamoseško skulpturo,
nagnjen na starodavni podzemni izvir
in vodovod z lesenimi cevmi.

Tu prisluhnem odmevom korakov davnih kultur.
Slišim topot konjev Benečanov in tujih vojska.
Čujem glasove istrskih oslov in mul,
škripanje vozov in pogovore branjevk,
ki prodajajo olivno olje, fige in vino.
Pravijo: "Tábot ne bejo ánca framantón ćepoli."

Tihi misli v pozdrav
želji, ki naj pesem bo
sem položil v zibel trav
dal ji dušo in telo.

Vzel sem vetru tih šepet
vtkal v svilo sem nebo
radost soncu za obet
da bo jutri spet prišlo

Drobne misli, zvok srca
ples metulja, ki sanja za oba
in korak, ki stopa skoz temo,
da najde luč, besedo in oko.

Dovoli mi, da Te poljubim,
da pijem vodo tvojega izvira,
dovoli mi, da se zaljubim,
tam na koncu, kjer srce umira..

Dovoli mi, da Te pobožam,
moja roka je ljubezni lačna,
dovoli mi, ker Ti si roža,
ljubezen moja je brezplačna..

Dovoli mi, da Te varujem,
kot bi varoval otroka,
da tudi zate se bojujem,
da Te brani moja roka..

Želim si te nocoj,
mali, bodi moj.
Hočem te ob sebi imeti,
z največjo strastjo želim si te objeti.

Želim si, da bi bil z menoj,
potrebujem te, moj sreče soj.
Hočem te svetu vzeti,
vsaj ta trenutek s teboj leteti.

Želim si te tako močno,
da bi zate prodala dušo in telo.
Hočem te vsaj nocoj ljubkovati,
naj ti ne bo težko ostati.

Moje življenje je v mojih rokah,
zato sem se odločila,
da iz petčutne osebe postanem mnogočutna,
da namesto strahu izberem pogum,
namesto obsojanja, podrejanja in sovražnosti
izberem sočutnost in modrost.

V mojem srcu ni prostora
za nižjefrekvenčno energijo,
živim le z ljubeznijo,
ki je sestavljena iz misli, besed in dejanj.
Vse to je moja izbira!
Življenje je izključno v mojih rokah,
zato se zavestno odločam za stvari,
ki imajo višjefrekvenčno energijo.

Čas je sedaj.
Čas je nekoč.
Čas je jutri.

Čas, ki bil je nekoč, se ne povrne več.
Čas, ki je sedaj, težko ga je ujeti v sam trenutek.
Čas, ki bo jutri, je jutri.

Kaj pa je potem ta trenutek?

Vse.
Je sedaj.
Je nekoč.
Je jutri.

Kdo mi bo sestavil srce,
ki sem ga po koščkih
razdelila svetu
za tisočere ljubezni,
ko sem se zaljubljala
v cvetne grede
mojih pričakovanj,
v tiste male svobode želja,
ki nosijo vesolje
v zlatozelenkastih kosmuljah,
ki vstopajo jeseni vame,
z lučjo zahajajočega sonca.

Kako je moje razdeljeno srce
svobodno, naseljeno v vseh stvareh,
ki žarijo, nihajo in topijo v svetlobi.

Deževna kaplja je polzela
po plastičnem kozarcu,
napela je svoje težke prsi,
da bi ohranila ravnotežje.
Med tem sem jaz prihrumela
kot star vlak, ki prihaja na peron,
h kozarcu, da bi se odžejala.

Tedaj je kaplja padla iz sedanjosti.
Zdrsnila je iz svojega ležišča
in spremenila svojo logiko
kot solza, ki izoblikuje čustvo.

Pred množico
v bliskih
lebdenje skrito
v tonih nizkih

preigravanje šablone
v vročini
sproščeno, ravno
v rahli bolečini

razmazani obrazi
pred neskončno dioptrijo
razsekani zvoki
skok v asimetrijo