Tam na trati ob potoku
dom moj stari še stoji,
ves v razpokah in osamljen
zvesto hrani mi spomine
mojih nepozabnih dni.

Bilo nas sedem je otrok
razposajeno tekali smo naokrog,
ko pri mizi smo se zbrali
pomiril nas je Očenaš,
ki ga molila mati je pred nami.

Tu minevalo je otroštvo,
čas ki v srcu razcveti,
topla dlan se v njem razdaja
v ljubezni ves prežet
se zazibal je naš mali svet.

Še nismo vsi dorasli
smo morali si seči v roke
prišla je vojna,
odšli so bratje,
ki niso vsi vrnili se.

Takrat kot da je zašlo sonce,
v duši ruši se nemir,
le belo pismo iz tujine,
je upa žar in strah srca
kaj kmalu kane solza na papir.

Ognjišče naše je še toplo,
za njega oče sivih las skrbi,
si s časopisom krajša dneve,
spomine na mladost budi.