Ti bistra Savinja, vsa čista vsa sinja
skrivnosti nam svoje nikdar ne izdaš,
ko iz osrčja narave vsa pridivjaš,
Takrat ti ni mar ne sosed mejaš.

Ko gledam z višine te tvoje sivine
in zdi se da vara me moje oko,
nekoč si skakljala, veselo šumljala,
naenkrat pokazala svoje si zlo.


Življenje ti vrača, zdaj spet si domača
ponosna blestiš se sredi gora,
dolino napajaš, ljubezen razdajaš,
in spet je veselje ob tvojih vodah.

Mara