Kam piha veter
kadar piha v pravo smer,
katero vejo
bo izbral golob,
kdaj luna
bo dobila hčer

kateri tir
pošilja mir,
kdaj v zraku
obvisi prepir

ne najdeš
kar iskal boš,
ne vzameš
kar dobiš

Če bi verjel
bi vedel,
da ni vse zlato
kar iz daljave se blešči,
da prvi pogled laže
in ubija me,
kar boža mi oči

ideal ne vidi resnice,
le eno vidi,
nadene si plašnice,
ne sliši govorice,
da tvoje je telo letak,
ki pravi:
pridi, imel me je vsak,
ki storil prvi je korak.

Ni dovolj
ni na kolena
bolj kot zadnjič
debelejša polena
ni novo
nisem kamen
morda mraz
ugaša plamen
ne gre
pravi čas
vsebina je umazana
ostal je okras
mrzli prsti na srcu
pred strahom, strah
nezaupanje - skrivalnice
vse prekrije prah,

ko spomin ugasne
greh postane dim
vse se vrne
brez plačila
( sem ) tebi kazen,
( ti si ) meni vse.

Odtekam v nove dni.
V prečiščena jutra življenja.
Z živobarvnimi metulji se družim.
S svatbo čebel se veselim
s pojočim snom prerojena.

Sem čas med letnimi časi.
Sem voda in apnenec,
ki hočeta živeti v meni.
Sem poslikana z znamenji duha
in zrem ljubezni v oči.
Skozme se pretakajo trenutek začetka,
čas in svetloba,
iz katerih sijejo moje želje
in raste hrepenenje.

Zaspano drevje me sanja.
Rože me gledajo z drugačnimi očmi.
Trave šumijo drugače.
Slačijo svetlobo z neba.
Travne bilke rastejo skozme
do višin vitkih angelov.
Bose noge otroštva
bredejo mojo tekočino.

Zunaj črna hladna noč,
ko blisk zareže v nebo
in Ti, ki kličeš na pomoč,
predobro veš, da je ne bo..

Negibno pod vejevjem čaka,
dež se ljubi z bukovimi listi,
moker mraz čez plašč namaka
temno grozo, ki želi Te zgristi..

Mračna senca hoče Ti storiti
nekaj, kar ne bo po Božje,
išče v Tvojem strahu skriti
bes, da bo njega orožje..

Večnost skozi
tiho upajočim hipom
tukaj
in nekaj
vpijočih sanj.
Kaj pa realnost?
Nikjer iskrečih
trenutkov
s svetlobo
potoka.

Maja David

Vidva, ki ju imam rada,
ki skupaj delimo občutke,
ko se pogovarjamo.
Ki mi prinašata
jutranjo zarjo
in sončne žarke
v vsakdan.
Ki potrpežljivo prenašata
mojo muhavost
in plahe korake
mojim sanjam naproti.
Vnašata mir
v moje razigrano
doživljanje in odnašata
del težav.
Odpirata mi
svet novih upov.
Hvala!

Maja David

Nekje, nekoč, fantka sem spoznala,
ki mu dom bila je žalost mala.
Ni se oziral na ljudi,
počel veliko je stvari.
Da bi ohranil svojo vero,
prezrl marsikatero je zamero,
širil dobro voljo in veselje,
pri sebi ohranjal razpoloženje.
V srcu pa je želja tlela,
da bi ga neka roka objela.
Ni pomagal mu razum,
a je v sebi zbral pogum,
da bi ji razkril obraz,
razločno povedal ji na glas,
da življenja reka bregove dere
in ni milosti sveta,
da ga – fantka prepozna.

Maja David

Pravkar pomlad je razcvetela.
Mene je vso razvnela
ob misli nate.
Prikupno zmedena postala,
razposajenost sejala,
se z okolico spojila
in ti vsa predana.

Ne veš, prijatelj, ne veš,
da drezaš mi v razsodnost,
ne veš, kako duša hrepeneča
po tvoji bližini
neprenehoma te kliče v dalj,
da dokler se ne nasiti,
polagoma umira.

Maja David

Kraljuješ mi v mislih,
ti si mi vdih in izdih,
nikogar nimam bolj v čislih,
naredila si skozi dušo mi prepih.

Kot zvončki srebrni,
v vetru včasih,
drugič kakor slap sladkorja,
je tvoj čudoviti smeh.

Oči tople, kot poletje,
nežne, mehke roke,
zapeljive, nihajoče boke,
božam, gladim, obožujem,
gledam, občudujem,
svoje razodetje.

Slika bleda,
vsa orumenela,
barve svoje
in obliko
je nazaj dobila.

Mnogo bolj žari,
kot kadarkoli,
žge v oči,
ko gledajo,
ko spijo.

Čudovito, srce
spet boli,
duša spet nori,
čudovito,
čudovita si,
kot zmeraj.

Prideš in greš, si in te ni,
kot cvet se rodiš,
kot cvet se zapreš,
oveneš, umreš.

Veselje iz bolečine,
radost odrekanja,
za lastno kri,
ki te izda in zataji.

Tiho mreš, skoraj sam,
od doma daleč, med tujimi ljudmi,
nikogar ni, ki vedel bi,
kam zadnje misli ti hitijo.

Duša se sprašuje,
zakaj že zdaj,
nočem še oditi,
pustite me nazaj.

Vrni se,
razpihaj iskre pod pepelom,
nežno, tiho pridi,
brez besed,
naj tišina govori.

Pokaži mi
kar sem v sanjah videl,
vsako noč,
vse noči.

Ozdravi me,
prebudi me,
pobožaj mi srce,
to sem čakal,
to sem si želel.

To je sreča,
ki se pretaka med nama,
je kot zvezda blesteča
z neba poslana.

To je ljubezen,
že od nekdaj je z nama,
je skrivnostna kot pesem
tolikokrat prebrana.

Evropejec pogledal naokrog,
videl nekaj bo dobrot,
novo upanje in razbremenitev,
v sebi videl ohranitev.
Sreča, če Slovenec se zaveda,
da ohrani dostojanstvo,
svoj pogum, omajani razum,
saj iz Bruslja direktiva,
za nas težje razumljiva,
nam pokazala bo pravi čas,
ki, verjetno, dober bo za nas.
Slovenčki mali bomo potrdili,
da za obstoj smo se borili,
roge bikove pokazali skušnjavi,
če bi nas Evropejci radi zapeljali…

Maja David

Kaj naj ti pišem, rečem,
ko ne slišiš in ne vidiš več?
Ali pa morda? Nihče ne ve!

Nasmeh na ustnicah in v očeh,
bil je tvoj pogled na svet.
Na široko si objel življenje
in ljubil ga kakršno pač je.

V tvojem srcu je živela sreča tiha,
družina tvoja, velika skrb,
ko trepetalo za otroke srce je tvoje.
Zato tvoj korak hitel je,
ustavil se ob lepi pesmi za trenutek
in spet hitel naprej od jutra do večera.
Morda pozabil si
ali utegnil nisi vprašati korak,
če zmore?

Oko, tolmun globok zeleni
pogled neskončno drag
prelepo, da res bilo bi
v srcu toliko ljubezni.

Besede vse odveč so,
ko pogled spregovori
ne more žalosti in sreče skriti
kriči iz globočin v nebo.

Ko to spozna, pogled se skrije
v dan temne noči
oko umijejo mu solze,
da sladka bolečina v tebi se izlije.

Od kod prišlo si čustvo,
da utrujeno srce razvnema?

Zakaj prišlo si čustvo,
da krila zlomljena
hrepene do neba?

Čemu prišlo si čustvo,
ko srce bilo je mirno
in spokojno?

Kriči sedaj v bolečini,
v noči temni, tihi
in samotni,
ko krila zlomljena
proti nebu neutrudno
si razpira.

Za sabo vlečem dolgi šal,
barve mladosti prestreljene.
Plahutajočo zadeto perutnico vzleta.
V loku je zalučan kamen
s prgiščem črnega semena vame.
V raztrgane štrene sivih odplak
se zajeda hobotnica, gnus slasti,
kvašenje krivic naj vam Bog odpusti.
Bog naj vam odpusti kamenjanje!
Vse opogumljeno kamenjanje,
vsak zalučan vaš kamen posebej.

Zameseno je testo s kamnasto rokó,
kamnitast črn kruh, komis otroku.
Pritlehen in volhek je zrak,
ubogi upognjeni zrak,
usihajoč v klicu kamna,
kamnitega kamna spomina,
ko met kamna v kri
skoz črnilo v kamnu oživi.

Rad bi o ljubezni sanjal,
pa še tega se bojiš.
Rad bi v upanju dočakal
objem, ki ga v naprej izgubiš.

Minljivo vse je si spoznal.
Vrnil se ne bo več dan,
ko sladko si sanjal
s srečo se igral vsak dan.

V mračni, vlažni ulici
osamljenega mesta,
preveva me občutek -
kot nekdaj rodna cesta.

Kot da želi povedati
zgodbo njenega življenja,
radosti, veselja,
skritega trpljenja.

Zidovi, kot zidovi – zdi se
da med njimi ni razlike,
a ko stopim skoz ožine
njih pestre so odlike.

Zbedi se, ti ki ša spiš!
Zbedi se, poledi ven,
Kaku veje hladan piš..
Vohaš pomlad kaku prihaja sen?

Zbedi se, kur se je narava zbedila.
Pridi ven, na travico zeleno..
ki je zajdla, ko nas je zima zapestila.
Pridi ven.. naj ti ne bo vseano.

Vonjaš, kaku lepu diši primavera?
Jo čuješ, kaku hodi les proti nan?
Še tikaš jo lahko, ku je vjutro al ku je sera.
Prava je kur jes ino ti, ni una siz sanj.

Dvigujejo ponosno bori se v nebo
iglice v soncu se bleščijo
v rahlem vetru zadrhtijo
odsev neba se zlije v morsko dno.

Samo oko njih krošnje sem doseči,
ko spoje se v neba modrino.
Pogled prekrasen boža dušo mojo,
kot da ljubezen pijem
iz tvojih ljubečih oči.