Umrl bi za tvoj poljub,
Naslonil ustnici ob tvoje,
Tvojim besedam navkljub,
Poklonil ti življenje svoje.

No, prosim Bog,
pošlji mi novo muzo,
saj ni mogoče,
da nimam nobene več
v talonu.

Slap več ne hrumi,
le še kaplja,
roka zastaja,
predolgo čaka
na spomin,
ki vse bolj izginja,
bledi.

Naj mar lažem?

Naj skrunim tuja čustva?

Najlepše solze
sem videl v tvojih očeh,
največjo strast,
sem doživel s teboj.

Zdaj pa objemam praznino,
trpim ob spominu,
ljubim se z bolečino.

Zame več ljubezni ni,
od mrtvih me zbudiš, lahko le ti.

Vsak dan
bom mislil nate,
sanjal bom
trenutke zlate.

Iztrgal si bom srce
in ti ga položil pred noge,
vzami ga,
poglej vanj.

Ali vidiš v njem
ljubezen, ki zate je gorela?

Morda se še vidi bolečina,
ki jo je ta ljubezen, zate prebolela.

Raztrgaj moje srce
in ga pretiplji,
če še ne čutiš,
bosa stopi nanj.

Vstopil je na vlak prihodnosti
in prisluhnil žvižgajočemu pisku,
ki ga z vsakim novim trenutkom
opozarja na izstop. Na postaji upanja
sreča le uteho in slo po apnencu.

Osvobodil se je živalske govorice
s kemičnim svinčnikom v roki
in se prepustil čudenju dosežka
z uporom realnosti na odziv živali,
dvignjen med lastne izkušnje,
s peljanim olajšanjem v daljave,
ki ga spominja na čredo.

Preneša protitežnostno funkcijo
deviške ekologije vesolja
s skoraj fizičnimi čustvi živali,
z alegorijo polčloveka z Bogom,

Zavest si mi vlila v oči,
Po venah pretaka se resnica,
Koliko se jih rodi,
Koliko jih ne ve, zakaj nedolžen otrok trpi.

Sit vsega delil sem zaupanje,
Ljudem, ki tega niso bili vredni,
V dlan jim dajal sanje,
Dovolil, da svet spremenijo v klanje.

In v klanje smo ga spremenili,
Sovraštvo, nedolžnih kri prelili,
Ujede smo neusmiljene,
Ljubili nismo in nikoli ne bomo znali.

Ko hodiš po poti,
brez luči..
Gledaš in iščeš ljudi..
sam si v temi.

Ko ležiš pred spanjem čisto sam..
Misliš si, zakaj?
Kaj si delal tam?
Kdaj je bilo? tedaj?

Ko sanjaš med spanjem,
sliši ptiče, veter, žuborenje..
Mati poje si med tkanjem..
Mirno pesem dviga razpoloženje..

Ne potrebuješ luči,
da jo slišiš..
In ljudje so nepotrebni..

Si kot zvezda v vesolju..
brez tebe vesolje ne bi tako žarelo.

Si kot zrno koruze..
brez tebe bi bila koruza neokusna.

Si kot delček mozaika..
brez tebe mozaik ne bi bil celota.

Si kot iglica bora..
brez tebe bi bil bor reven.

Zaspi,
astralne oči odpri,
v moje se zazri,
ki gledajo te,
ko telo ti spi.

Primeva se
za roko
in odletiva
v nebo.

Pred noč,
skozi oblake,
za soncem,
da ga dohitiva.

V globino duše
bom pogledal,
ko se ne bom
več bal.

Skozi tvoja usta
bom govoril,
gledala boš
skozi moje oči.

Karkoli, naokoli,
nič ne bo več važno,
le eno, združeno,
ti in jaz.

Zaplezan, izgubljen
nekje v previsni steni,
ki vodi do tvojega srca.

Sreča se obrne,
se v bezizhodnost spremeni,
kar jezik ne more, duša govori.

Blizu si,
pa vendar daleč,
čutim te a te ne dosežem.

Preveč imam
te rad,
da kline bi zabijal.

Zaspi,
naj ogenj dogori,
sladko sajnaj,
naj te veter
ne zbudi.

V sanjah
vse težave,
spremenijo se v radost,
globoki mir, tvoj spremljevalec,
Bog v duši, dragi gost.

Glas,
notranjega vesolja
naj te čuva,
ko plavala boš
skozi mrak,
med nevidne,
tisočere nežne roke,
božajoče te kot zrak.

Srebrne breze
v mesečini
šelestijo,
drobni biseri
v toplem vetru
po tvoji koži se bleščijo.

Hladna lepota
se v rosni travi
mi predaja,
prosim nehaj z teatrom,
drgetanje v prsih te izdaja.

Se spomniš maja?

Ni bilo poletja maja,
se spomniš mlaja,
vesolja nad nama,
ognjenega dežja morda,
bilo je nekoč maja.

Živim.
Rešila sem se bolezni sužnjev spon..
Diham in čutim vonj pomladnih trav
vidim regratove lučke,
in ko pihnem vanje »padalci »odlete
in seboj mojo bolezen odnese.
Vstajam.
Počasi,
in vsaka nova bolečina me opominja,
da znova vstanem,
se roke, ki mi je ponujena,
oklenem,
da objame me!
Ne branim se!
Ne morem in ne smem!
Na kolenih se priplazim, do rešitve,
moji omami odtujitve.
In znova klonem. In obupam....
A vendar moja mati ne klone in ne obupa,
Ona moli,
za vse,
tudi za tiste, ki rečejo »življenje- ne hvala«
Stojim!
Poslavljam se od prijatelja ,
preboden in pribit je na križ,
krvavi pot poti,
zate,
zame
za vse nas.
Pod težo vsakdanjih prevar, podtikanj in laži
vsakdo nosi svoj križ življenja!
Iz dneva v dan, iz leta v leto, dokler ne omaga.
Leto za letom, dokler ne klone in ne obupa.

Nabrekla voda,
figurice paglavcev,
v svoji sluzasti lupini
gnijoči škržatje,
izkrivinčeni črvi,
zgladeno blato,
zaspanost
in poveličanost,
odskok mrtvega komarja,
prepitega s krvjo
od štarta k cilju
v vsej njegovi cerimoniji
brenčanja.
Ves njegov spomin
na uživanje
ob prisesanju
na človeško kožo
odseva iz nabrekle vode
umirajočega blata.
Molijo peruti
mesarske muhe
iz mlakuže
in brenčijo
nad izleglimi jajčeci.

jezdec noči
odpre svoja vrata
prižge modro zvezdo

razjasni nebo
odpre svoja vrata
ujame neskončnost

v sanjsko čarobnost
odpre svoja vrata
ognjemet je nebo

Strah je mrzla senca, ki zavleče
v mišice se, žile in kosti
in povzroča, da telo drhti
v nemi stiski, ki boli in peče.

Strah je strup, ki sam se vate vsuje,
in s tem tvoje misli zastrupi,
kar spet vzrok je, da se ti zgodi
tisto, kar strah k tebi privlačuje.

Strah pošast je, ki te prepričuje,
da ljubezni ne zaslužiš si,
ker neroden si, brez pameti,
in ničvreden, kar je še najhuje.

Strah je tat, ki mir in zbranost krade,
s tem pa reševati ne pusti
ti težave, ki te kdaj pesti,
pa zato dobi težava mlade.

Valovi črnih težkih las,
z vso močjo ob stene,
iz Tvojih ust prediren glas,
oči zelene so koprene...

Lok obrvi je napet,
je kot struna violine,
me ubijaš spet in spet,
ko se skrivam Ti v doline...

Vihar z vetrom tuli,
volkove združi v omamo,
da bi skupaj vsi zarjuli,
ko srce je v noči samo...

Iz paglavca žabica,
zelena, rjava..,
iz mamice babica,
to pot je ta prava..

Iz kalčka drevo,
se enako zgodi,
saj prav je tako,
ga narava zbudi..

Iz sončnega v dežek,
z neba se rosi,
iz kepice ježek,
po gozdu beži..

Nožice pohitele bi drobne
od cveta do cveta,
kjer dehteče so rožice
rumene, plave in bele.

Nožice po prstkih hite
prav pride pomoč mamice,
ker beli cvet hočem imet,
če ne, začnem jaz močno ihtet.

Radost je v srčku mojem
mamica poda mi prvič ta cvet
mehak, droban in dehteč
ostal za vedno bo v srčku mojem.

Pridi k meni dragi,
da nasitim se bližine tvoje,
da umiri srce se moje
pohiti k meni dragi.

Prinesi dan ljubezni mi,
da srce napolni se miline,
ker vse prehitro mine
podaj svoje tople mi dlani.

Zaman srce to hrepeni
ostaja mu le hrepenenje,
ki spremlja ga vse življenje
krade spanec temne noči.

Srečanje je zame sreča,
ko uzrem spet tvoj obraz.
Je polna znova moja duša
srečnega srca odraz.

Poslušam tvoj zvonki glas
ne zaznam besed pomen
nezavestno mine čas,
ljubeč pogled ostaja nem.

Obsijala je svetloba sonca
mesto, kjer odmeva tvoj korak
ustavila se je beseda
prešlo je srečanje, kot vsakokrat.

Zapeljuješ me čas,
skrit ljubimec v zeleno tihoto!
Z žarečim kolesjem svoje osi
mi poganjaš misli.
Z ognjeno toplokrvno kožo
te vonjam in se ne morem načuditi
curkom potešitve in presnovam
osvoboditve energij duha.

Si voda, ki se hoče ločiti od ognja
in ti me zibaš v njenih odtalitvah.
Kličem te od jutra do večera,
oblečena v glas rasti,
obložen s semenjem oblaka.