Vstopil je na vlak prihodnosti
in prisluhnil žvižgajočemu pisku,
ki ga z vsakim novim trenutkom
opozarja na izstop. Na postaji upanja
sreča le uteho in slo po apnencu.

Osvobodil se je živalske govorice
s kemičnim svinčnikom v roki
in se prepustil čudenju dosežka
z uporom realnosti na odziv živali,
dvignjen med lastne izkušnje,
s peljanim olajšanjem v daljave,
ki ga spominja na čredo.

Preneša protitežnostno funkcijo
deviške ekologije vesolja
s skoraj fizičnimi čustvi živali,
z alegorijo polčloveka z Bogom,

Ko se nagne s pogledom čez rob
skrivnosti, v njem prepeva v duetu
dobro in zlo, duhovno in čredno.
Tedaj z belo barvo kot jogurt
naredi krog okoli sebe,
da ne bi prestopil nazaj v strasti,
ki se umirjajo v njem.

Ostaja v sebi za zaveso nature,
priprt pod vekami, za mogočnimi lučmi,
z breskončnim pogajanjem z vesoljno dušo,
z gibajočimi vretenci, odhajajoč med sanje -
členar, pol bitje, pol snov,
dionizično vznesen iz duha gongov tišine,
z bremeni glasov na ramenih.

V vrtincih zavrtenemu popotniku
nebo dodaja vsakodnevno hrano
z dodatki šepetajočih svetlobnih luči,
z nasmeški molitve odznotraj.
Na železniškem tiru mu zadošča le pisk
tistega, ki ga ni nikoli srečal.