Zapeljuješ me čas,
skrit ljubimec v zeleno tihoto!
Z žarečim kolesjem svoje osi
mi poganjaš misli.
Z ognjeno toplokrvno kožo
te vonjam in se ne morem načuditi
curkom potešitve in presnovam
osvoboditve energij duha.

Si voda, ki se hoče ločiti od ognja
in ti me zibaš v njenih odtalitvah.
Kličem te od jutra do večera,
oblečena v glas rasti,
obložen s semenjem oblaka.


Pošiljaš mi kopel svetlobe,
da ne skamnijo ognji v meni,
jasno nebeško dušno snov,
ki bo tkala moje srce
in zidala stebre,
da se vesolje ne zruši name.

Siplješ mi zlat prah
na moje prihajanje in odhajanje,
da prikličeš prižgane plamene iz mene.
Ne smem se odpreti ploham,
da se ne pogasijo iskre.
Veter naj jih raznese!

Da mi ne ostane jezero v očeh,
brez zrcala neba,
plitka luža tvoje prvine.
Klasje brez semenja,
s sivino prepreden dan vsakdana.
Hip, ki obmolči.

Obilico dežja vsem,
ki bodo ljubili in obdelovali zemljo
in našli mojo orumenelo ptico,
zavito v svileno jutro,
ki se bo dobrikalo svetlobi neba
s pomanjšano koreninico v roki,
v kateri klije božje seme pravičnosti.