Živim.
Rešila sem se bolezni sužnjev spon..
Diham in čutim vonj pomladnih trav
vidim regratove lučke,
in ko pihnem vanje »padalci »odlete
in seboj mojo bolezen odnese.
Vstajam.
Počasi,
in vsaka nova bolečina me opominja,
da znova vstanem,
se roke, ki mi je ponujena,
oklenem,
da objame me!
Ne branim se!
Ne morem in ne smem!
Na kolenih se priplazim, do rešitve,
moji omami odtujitve.
In znova klonem. In obupam....
A vendar moja mati ne klone in ne obupa,
Ona moli,
za vse,
tudi za tiste, ki rečejo »življenje- ne hvala«
Stojim!
Poslavljam se od prijatelja ,
preboden in pribit je na križ,
krvavi pot poti,
zate,
zame
za vse nas.
Pod težo vsakdanjih prevar, podtikanj in laži
vsakdo nosi svoj križ življenja!
Iz dneva v dan, iz leta v leto, dokler ne omaga.
Leto za letom, dokler ne klone in ne obupa.
Odhajam, ne morem več...
Odhajam v večnost od koder ni ne vrnitve in ne smrti prijateljev!
Smrt pride in vstajenje od mrtvih se zgodi in znova novo življenje se rodi.
A zakaj ravno danes,
ko križ malo lažji je?
Potrpi.,
jutri križa mogoče več ne bo!
Tvoje rame lažje so že zdaj,
kaj ne čutiš,
toplino in mehkobo velikonočnega jutra,
vonj po potici, šunki, hrenu in pirhih....
Objemi to prelepo velikonočno doživetje v svojo dlan,
in podaj sovražniku jo,
in videl boš,
da kmalu ti bo, samo on ,najbolj vdan!
Živim.
