Hrupno prerajanje in tiho umirjanje
novih svetov krotijo roke stvarnika,
z darežljivostjo in premišljenimi koraki
posipajo s semeni prebujene njive
in pomirjajo vznemirjenje zraka,
v katerem brstijo ljudje.
Nenadoma se usuje gost dež
in jaz se raztapljam
in se spreminjam v vodne kaplje.
Okrog mene se ustvarja veselje
prebujene narave, cvetje vseh barv
in vstopam v novo verigo ljubezni

Noč oblači drevje v intarzije teme.
V vetru vihrajo polugasle travme
in se hladijo z žurom bolečine opeklin
v kvasu moje duše, ki se je sesedel.
Vsak se kdaj z ogljem svoje ljubezni opeče,
ko je njegov adut namena izigran.
Skoz temačno kopreno vidim,
da joče nenapisana poezija.
Ne želim si dolge mrtve ulice,
z nočnimi krdelami teme
in obupanim pasjim zavijanjem.
Ne želim si jokajočih glasov
z asociacijami o osamljenih ljudeh.

Ujeta si v mojih mislih,
čeprav te ob meni ni.
Moril bi za tvoj dotik
ko samota prebode srce in me zaboli.
Ujeta si v moje sanje,
kako dolge so noči.
In prav ko si te želim poljubiti,
me nov dan prebudi.
Pusti se mi ujeti,
pozabiva na pot nazaj.
Podaj mi roko
in stopi v mojih sanj raj.

Ko bi vedel,
da moje besede izzvene
tako kot bi to rad.
Da ti moje besede
pomenijo enako kot meni tvoje,
ki prinašajo mi pomlad,
Veselje in toploto,
živahnost in srečo
in občutek, da te nekdo ima rad.
Ko bi vedel...

Naj zdrsnem v noči objem
in naslonim utrujeno glavo
na vzglavnik in grem...

...V svoje sanje
da tavam in čakam,
da se prikradeš vanje.

Da te roka objame in drži,
in med poljubom
druga skozi lase zdrsi...

Luč si zaljubljenim in izgubljenim.
Tvojo popolnost in lepoto lovijo v objektiv.
Ti, nebesno si telo,
brez tebe ne bi bilo noči.
Lahko si oranžna, rumena ali srebrna,
a vedno si le ena.
Luna.

Lesk, bliskajoč odsev
rezilo pred menoj,
dušo polni nevaren gnev,
kašljam kri in gnoj.

Živa barva lesket uničuje
pogled se megli,
rana sok življenja pljuje,
duša pa se vedno boli.

Črnina zastre daljavo,
nove sekunde vec ni,
ubral smer sem pravo,
kjer duša večno trpi.

Včasih,
ko plešem po vesolju,
čutim,
da lahko bi vse spremenil.

Pretrgal bi pajčevino,
razbil okove,
ki držijo me na tleh.

Ustavil bi nered v duši,
razvozljal bi uganke v glavi.

Ločil bi se od telesa
in ga povabil na ples.

Nesem ga ven pod drevesa, postavim ga na zemljo.
Poslušava murne, miljone let staro pesem škržatov. Mimo bežijo mravlje.
Povem jim: "To je moj sin. Ta deček vas gleda. Zanj govorim."
Opazujejo naju miljoni let, murni, škržati, mravlje, slišijo kaj govoriva.
Sin mrmra otroške besede, govori, iz njega vre vesel smeh.
Listi dreves trepetajo. Poslušajo dečka, kako govori zame.

Joj, kako srce boli,
v globini duše
nekaj poka,
ker te ni.

Sedaj te potrebujem,
v tem temnem času
vse je še bolj črno,
ker te ni.

Bog, me ne usliši,
čeprav kričim
me ne vidi,
ker te ni.

Nam vladajo.

Steklena čustva,

prepovedane želje,

sprevrženi nagoni,

popačene misli,

rasni kompleksi,

prirejene religije,

sramotna zgodovina,

brezsmiselna prihodnost.

Vsi ostali,
pa si vladajte sami.

Zbudila sem se na polju,
posejana med bilkami.
Molčim, da klijem
in raztapljam dež
v zrcalih notranjih jezer.

Skoraj neslišno se gubajo
in plivkajo čuti
skozi zaspano satje,
s hrepenenjem
po govorici sonca,
utekočinjenim spuščanjem luči.

bolje , da pokažem žalost, kot mrtvo notranjost
bolje, zavpiti v nebo od bolečine, kot jo trpeti in izgoreti
bolje, da se vprašam : sem to še jaz?
dan je žalosten in ne znam danes odgovoriti sama sebi, kako naprej...
vem, da mi nekdo želi to prihraniti...pa vendar...
sama čutim neskončnost enakih dogajanj, ki jim ne znam uiti ali se z njimi do konca boriti
vem, da bi morala nekje biti rešitev...
morda je samo danes zopet tisti trenutek, ki mi jemlje moč in pozitivno energijo
hudo je, če je ne najdeš, ko veš,da je toliko stvari, ki te čaka,ti pa si nemočen in bi najraje zaspal-tam nekje v zelenju, ki tako lepo vabi.....

Brez veselja
smeha ni,
sonce sveti
v temi ždi,
nikamor več ne vidi,
težko pada,
strahovlada,
le prividi
lažno sladki,
kakor čokolada,
vse iz nič
verjeti ni,
vsepovsod laži,
kali se
v bistvu,
le čeri,
puščave prazne,
kjer se
črni med cedi,
za vse ljudi
in lutke njihove,
prevara le žari,
brezpotje v temi,
eksperiment,
čustva, smeh,
smeti.

Sam sem si
skoval verige,
ko svobodo
sem iskal,
svoj mir
okolici prodal.

Iskanje se
konča,
kakor vino zjutraj
v glavi kljuva,
spanec te izda,
vzame preveč,
nič ne da.

Raj je mesto,
kjer se zbirajo srečneži.
Raj je pripet
na površini oblaka tistih,
ki o raju sanjajo.
V raju zehajo angeli
in kraljuje Oče.
Nima korenin v zemlji.
Hrani s trpljenjem ljudi.
Lačni zobje ne smejo
ugrizniti v angelski kos kruha.
Raj je palača bogatih.
Med zemljo in nebesi je nebo
spoštljive starosti.
Ljudje zadržujejo dih
in odplesjujejo v pisanih cunjah
svoje iluzije o varnem zavetišču
in svetosti, ki je preseljevala
raj na varne lokacije.
V raju so tisti, ki si ga niso zaslužili.
Sliko angela smo dali v zlat okvir,
ker diši po ananasu.

Ustavi konja! Ustavi se!
Poglej življenje, naravo!
Opazuj sončni vzhod
in večerno zarjo!
Spremljaj rose kapljico,
ki drsi po listu lipovem
pred hišo tvojo
in na tla neslišno pade.

Morda ti solza se utrne
in z njo padejo skrbi na tla,
ki bilo jih je preveč
v življenju tvojem.

Zazri se v sebe,
izpolni si želje skrite,
pozabi na druge,
nekaj naredi zase,
da zadovoljna in srečna boš,
ker vse je v moči odločitve tvoje.

Koliko svetlih ciljev je ostalo
zapisanih na njenem obrazu,
koliko črt ljubezni
se je zarisovalo v nasmeh
in pokrilo njen mladi obraz,
ki je srkal hrepenenje vase
z nikoli dokončanim upanjem.

Spremenjena koža v občutju časa,
ki ji želje in smehljaji rišejo barve,
se je morala razcveteti in žareti
v sijaju, ki jo krivenčijo meandri
kristalnih poti, s težiščem k popolnosti.
Kakor skrivna zakladnica občutij je,
ki jim je čas raztopil vse meje.

V prekletstvu brez luči,
tvoja divje mehka koža,
tvoj živalski vonj,
tvoji vzdihi strasti,
božam tvoj hladen znoj,
zažiga me vročina,

nekje globoko v tebi,
gori ogenj paradiža,
ki me pelje v pogubo
čutnosti in čaščenja,
tebe,
črna kraljica,
ki sem pred tabo na kolenih
z ustnicami v tvojih stopinjah,
nevreden višin, plaval
v vesolju tvojih toplih zvezd,

Si pred šolo me spoznala,
takrat si z mano se igrala.
Polna slikanih podob
že takrat si me vzljubila,
da si radost v meni prebudila.

Kasneje spremljala me skozi šolska vrata,
opogumljala me in mi sledila,
tolažila, če ocena bila je slaba,
se petic mojih vedno veselila.
Pri pouku si nemo predse zrla,
po pouku se na avtobusu v torbi cvrla.

Danes je bil dan,
bolj od vseh v življenju, nasmejan.
Sonce dalo je pripeko,
na izlet nadelo si rožnato obleko.
Romantičen cvet je zadehtel,
vso me z nežnostjo odel.

Žarek sreče
in veselja polne vreče
s teboj sem podelila.
Radostno sva se objela
in med zvezde poletela.

Maja David

Medtem, ko zunaj kaplja,
prebiram svoje rane,
žalujem za prihodnostjo
s teboj.

Okraden, pozabljen,
hrepeneč se zvijam,
pogrevam minljivost
s teboj.

Ti si moja večnost,
moja neminljiva rana,
moje izgubljeno upanje,
moj največji nemir,
o, Bog
s teboj.

Manjkal si mi,
preprosto povem
in potem svetloba
presvetli noč.
Spoznanje je nenadno
in skoraj usodno.
Pustim mislim,
da plavajo
in se prelivajo
čez robove sanj.

Manjkal mi boš.
Občutek mehkosti
tvoje kože in dotikov
ostaja v meni.
Mesečev sij
razsvetljuje temo.
In, kot da so se
končale vse poti,
vse se zlile v eno samo.
Drag si mi.