Koliko svetlih ciljev je ostalo
zapisanih na njenem obrazu,
koliko črt ljubezni
se je zarisovalo v nasmeh
in pokrilo njen mladi obraz,
ki je srkal hrepenenje vase
z nikoli dokončanim upanjem.
Spremenjena koža v občutju časa,
ki ji želje in smehljaji rišejo barve,
se je morala razcveteti in žareti
v sijaju, ki jo krivenčijo meandri
kristalnih poti, s težiščem k popolnosti.
Kakor skrivna zakladnica občutij je,
ki jim je čas raztopil vse meje.
Hotela je uiti krožnemu toku
in izstopiti; vstopiti v svet,
ki ji je iznenada izginil izpred oči
in jo pustil samo na mokrem kamenju
ob reki, z neučakanim poželenjem
in natlačenim grlom besed,
ki so se iztisnjene iz sebe
izlivale v reko njenega življenja.
V globokih očeh se je svet vrtel okrog nje
in prižigal črke, ki so plamtele v besede.
Duša je morala zapresketati in vžgati telo,
ki je nosilo to norost v sebi.
Odkrila je svojo skrivnostno ključavnico,
kjer počivajo vsi njeni nagibi in želje.
Odklenila je vrata in vstopila.
Vrata so se zaprla za njo. Tu je bil raj,
ki ga je ustvarila večnost zunaj časa.
Vzvalovano polje, moder svod
in cvetje na začetku ljubezni,
naložena čista svetloba upanja.
Kronološko zložene pisave,
žarki srca in drobci sijočega peska
stojijo nepremično pred očmi,
kot bi hoteli oživeti, se zbuditi,
razvalovati njeno srce z močjo besede
čez tisoč let, na mestu, kjer se stekajo
ljubezni, ki jih liže čas.
Z bleskom rečne površine,
napol nage duše, ki je široko razkrečila breg
s svojo zunajčasno substanco toka
in preslišanega šumenja reke
so hitele k njej vode,
ki poganjajo otrokom njihove mline
in sončne sanje.
Eros jim bo osvetljeval pot,
da bodo prihajale sanje nazaj
skoz naraslo rečno strugo
potujočih v krogu med zlatolasjem debel,
kjer reka v večnem kroženju
vrača cvetje k začetku svoje ljubezni.
Koliko svetlih ciljev je ostalo 
