Medtem, ko zunaj kaplja,
prebiram svoje rane,
žalujem za prihodnostjo
s teboj.

Okraden, pozabljen,
hrepeneč se zvijam,
pogrevam minljivost
s teboj.

Ti si moja večnost,
moja neminljiva rana,
moje izgubljeno upanje,
moj največji nemir,
o, Bog
s teboj.


Ko spomin dogori,
ko se izsuši izvir hrepenenja,
takrat kot zmeraj zagrmi
in naliv čustev
napolni globok studenec,
kristalno bistre ljubezni,
s teboj.

Še vedno kaplja,
štopam v posteljo,
brez tebe.