Ustavi konja! Ustavi se!
Poglej življenje, naravo!
Opazuj sončni vzhod
in večerno zarjo!
Spremljaj rose kapljico,
ki drsi po listu lipovem
pred hišo tvojo
in na tla neslišno pade.
Morda ti solza se utrne
in z njo padejo skrbi na tla,
ki bilo jih je preveč
v življenju tvojem.
Zazri se v sebe,
izpolni si želje skrite,
pozabi na druge,
nekaj naredi zase,
da zadovoljna in srečna boš,
ker vse je v moči odločitve tvoje.
Življenje, če ti podari
radost ljubezni, bolečino bolezni,
nekaj, kar presega moč tvoje volje,
podaj nežno usodi roko,
da varno te na drugi breg pripelje.
Nikoli prej ne veš
ali je ovira
potoček droban,
soteska globoka
ali reka deroča.
Je vse minljivo,
tudi tisto najlepše
in tisto najmanj željeno.
Zato do sebe bodi prizanesljiva,
do drugih razumevajoča,
naj se v tvojem srcu
vrč ljubezni in miru naseli,
naj ti lep sončen dan
polepša in razveseli vse dni.
Ustavi konja! Ustavi se!
