Zbudila sem se na polju,
posejana med bilkami.
Molčim, da klijem
in raztapljam dež
v zrcalih notranjih jezer.
Skoraj neslišno se gubajo
in plivkajo čuti
skozi zaspano satje,
s hrepenenjem
po govorici sonca,
utekočinjenim spuščanjem luči.
Iz vode se je dvignil
hlap visoko v nebo
in v zbujenih mislih
se je zarisala mavrica.
Iskala je barve zame –
srebrno in zlato z dišavami,
da bi zasnubila cvetje v meni,
vtkano v gladino jutranjih jezer
z navdihnjenimi iskanji,
ki odklepajo čudeže mojih čutov.
Zaslišala sem Mozartovo glasbo
in začutila njegov večni nasmeh.
Usedel se je poleg mene
in jaz sem se dvigala
in užila vse, kar mi je bilo
namenjeno tisti trenutek.
Povzpela sem se visoko
na glasbeni lestvici simfonije
in se znašla duhovno sestavljena
in trdno prepričana v občudovanju,
da je življenje hotelo plesati
vse svoje veselje v meni.
Zbudila sem se na polju,
