Noč oblači drevje v intarzije teme.
V vetru vihrajo polugasle travme
in se hladijo z žurom bolečine opeklin
v kvasu moje duše, ki se je sesedel.
Vsak se kdaj z ogljem svoje ljubezni opeče,
ko je njegov adut namena izigran.
Skoz temačno kopreno vidim,
da joče nenapisana poezija.
Ne želim si dolge mrtve ulice,
z nočnimi krdelami teme
in obupanim pasjim zavijanjem.
Ne želim si jokajočih glasov
z asociacijami o osamljenih ljudeh.


Ne želim si poslušati jokajočih mačk,
ki ne znajo govoriti v jeziku ljubezni.
Bojim se tega mračnega sveta,
ki vleče truplo mrtvih dni za sabo.
Kako naj zadržim želje, ki hlapijo
iz mene in izginjajo z ranjenimi prsti,
odjeknjene skozi kri v črno noč?
Neprosojne, naplavljene sivine
nabreklih svodov megle naravnavajo čas.
Ure so ostale brez moči
in jaz bi rada sejala pšenico.
Noga tepta prah, nizko arhitekturo zlobe
in posušene strasti v razsejanih sledeh.
Jutranja zora že prasketa. Prihaja nov dan.
Planet hrepeni po soncu s svetlo krvjo.
Poglej me dan, s cvetočim očmi pomladi!
Metulji prihajajo iz tvojega diha.
Vrni se up v staro školjko tvojega bitja,
k dotikom mojega hrepenenja,
še preden se pridružiš z dolgim molkom
mojim samotnim prostorom z močjo
ves okrepljen in obnovljen z uhlji zvezd,
ki plapolajo na svoji dolgi poti
divjega razseljevanja utrinkov življenja,
v plahem plesu vesoljnega vonja v meni.