Pletem si nove vzorce
v svoje tkivo,
svetli so,
dihajo
in me radostijo.

Nove misli letijo
v nebo
na perutih angelskih kril.
Varovala so me,
ko se mi je luščila stara koža.
Vrnila sem jo materi Zemlji
s pokopom in s spoznanjem,
da mi je v preteklosti
zrastla z razlogom.

Ti spustila nad vas se je noč,
priplazila se je skozi vsako lino,
v posteljo priganja malo Tino,
tamkaj klepetavo Martino.

Že mlečno kašo že je in hvali,
tako sladka je bi še in še malo,
po njej lažje se bo zaspalo,
O njej vse lepo sanjalo

Z zjutraj sonce že prebuja,
vstani Tina šole se ne zamuja,
zdaj s težko torbico hiti,
da pouka ne zamudi

jože.k

Stojim in gledam jih,
občudujem, rad bi jih objel,
pa ne morem, se z njimi pogovarjal,
besede namenjene njim se vračajo,
a so le odmev z gora, belih strmin…

Zdaj so vrhovi skriti pod oblaki,
na trenutke povsem zakriti,
potem pa se bleščijo s soncem obsijani,
odeti v belo tančico skrivnost,
kjer še nedotaknjeni vrhovi,
vabijo da človek pokaže junaštvo,
da jih v nepremagani smeri osvoji.

Klicali so potres,
ki bi potrgal korenine,
podrl zgrajeno živost
in opustošil pokrajino.

Klicali so potres
z besedami,
ki bi posrkale hranljiv ponos
na dosežke
in ki bi s strupeno slanico
izsušile tla,
jim odvzele plodno rodnost.

Žal naj nam bo precenjevanja in hvalisanja z uspehi in dobički
ob goljufanju in izkoriščanju drugih.

Žal naj nam bo radovednosti, zavisti in škodoželjnosti
namesto ustrezne spodbude ljudem v težavah.

Žal naj nam bo zbijanja šal ali obsojanja
ob odkritju nerodnosti in spodrsljajev drugih.

Žal naj nam bo vsakega nakupa podjetja ali delnic,
ki prinaša mnogim le zgaranost ali brezposelnost.

Jeza ga je gnala,
ko sem mu zaprla pot.

Nasršil se je kot puran,
iz ust se mu je vlekla
nastopaška aroganca.

On pa že ni skušal krasti,
on pa že ni bil goljuf.
A njegovi lepljivi, tatinski prsti
so ostali priškrnjeni
med vrata v resnico,
ki sem jih bliskovito
uporabila za past.

Naj nikar, draga moja, ne bo ti grozno,
ker v grad Kamen vstopila tako sva pozno!
Njegovi veličastni prostori so prašni,
že dolgo je od tega, odkar so takšni ...
Po prostorih raztezajo se pajčevine,
ah, kako zelo obožujem te ruševine!
Le kaj na to njegov hišni duh poreče,
ob njem znamenita, opevana reka teče ...
Grad Kamen stoji ob vstopu v dolino Drago,
o njem zagotovo napišem kdaj še sago ...
Koliko ljudi bivalo je tukaj in ki so umrli,
tukaj živeli plemeniti so ljudje, plemiči vrli!

Obisk je končan.
Pripravljena sem se raziti
z grenkobo presušene pokrajine,
z utežmi potolčenega otroštva.

Tolažim bolečino
kolen, ki krvavijo po padcih.
Ni treba, da me ignorirana
še naprej išče tako,
da me meče na kolena
na ostrem, grobem pesku.

Stati na lastnih nogah je naravno.
Prerezala sem si popkovnico,
ki se te je držala.
Diham s svojimi pljuči.
Prestopila sem meje znanega.

Stati na lastnih nogah je naravno.
Učim se hoditi brez tebe,
koraki me vodijo v lastno domovino.

Stati na svojih nogah je naravno.
Pod mehko kožo
se mi krepijo kosti.
Moja opora je v meni.
Stati na lastnih nogah je naravno.

Nekoč napisal pesem sem prelepo,
sem bral labodom tam ob Kolpi.
nežno sta po reki zaplavala.
drug ob drugem, drug z drugim.

Čez leto po reki sta učila naraščaj,
kod se ogniti čerem zakaj.
Bil lepo spet v mesecu maju,
vse bilo v cvetju kakor v raju.

A letos negibni so obležali,
v ledeni reki, ob kanalu,
menda jih gripa pokosila,
konec labodom je storila.

Ne vem komu naj verjamem,
Besede za resnične vzamem,
Tistim ki lepo oblečeni govorijo,
Ali siromašnim ki skoraj molčijo,
Ki se majhnih darov veselijo,
V noč lahkotno zaspijo.

Tisti lepo oblečeni radi jezikajo,
S čustvi ljudi brenkajo igrajo,
S smehom resnico poteptajo,
Kričijo preglasijo vse ostale,
Ne nasprotuj jim ne poznajo šale,
Žal vedno so le polni hvale.

Berem da se ljudje pobijajo,
svoj zlo umna fb reklamirajo,
v brutalnosti vse podirajo,
človek postaja pošast,
nenasiten z nasiljem.

Ljudje pretepajo, mučijo otroke,
več ne išče se zdaj vzroke,
a dovolj da gledaš TV program,
tam z nasiljem krmijo vsak dan,
nas silijo da plačujemo zločine.

Kje te pritiska danes
ob zid ignorirana senca,
nagnusna, strašljiva pošast,
njeno zanikanje,
njeno prikrivanje?

Kdo je ta,
ki ti jo odslikava danes?
Kaj je to,
kar je tvoj danes umazalo
gnusno,
nevzgojeno,
potuhnjeno,
hudobno,
razčlovečeno,
kar je danes tvojo kri zalilo s pelinom,
tvojim pljučem vzelo zrak
in poteptalo tvojo rahlost?

So me vprašali otroci kaj ljubezen…
Ali jo lahko potipaš, vidiš, čutiš,
zakaj s seboj prinaša smeh, solze,
se je moraš sramovati, prikrivati,
kaj je tako skrivnostno v njej…

Ljubezen ne moreš potipati, videti,
čeprav jo začutiš ob ljubljeni osebi,
srečanje z njo ustvari nasmeh,
slovo od nje solze, bolečine v srcu.

Ko nekoga ljubiš je ves svet lepši.
objel bi vse ljudi tega sveta,
svet okoli tebe je čaroben,
petje ptic kot rajsko žgolenje.

Danes je bilo modro molčati.
Zato sem zaprla usta
in nisem dovolila,
da bi besede poletele
razbelit tvojo žerjavico
in gnezdit v tvoj požar.

Danes je bilo modro molčati.
Tišina je bila dovolj zgovorna,
v prostor med nama
je dopustila sesti
častni drži.

Pozabljena vas je oživela.
Polknice na oknih se odpirajo,
mladež se lovi okoli vodnjaka,
na dolgi vrvi se sušijo bele rjuhe.
Iz pekarne diši po pečenem kruhu,
dekle na pragu boža belega muca.

Pozabljenja vas je oživela,
ko so bili spoznani
in iz nje pregnani vampirji
njenih življenjskih moči.

Tujec ki pri nas domuje,
nas le skrivaj občuduje,
čeprav smo včasih prepirljivi,
domovini smo predani, zanesljivi.

V svetu nas šport povzdiguje,
talentov mladih znanje odlikuje,
s pesmijo stopamo v nov dan,
nikjer težavah ni nihče sam.

In beseda, pesem nas združuje,
še iz časa borb bilo je najhuje,
krepi zavest, besedi utrip srca,
ponos krepi, to Slovenija ima.

Izplavala sem iz globin
in zajela sapo.
Iz moje kože
odpadajo luske.
Levim se v zemeljsko bitje.
V viseči mreži
se sušijo školjke.

Na kopnem sem,
tu so pravila
življenja drugačna.
Zlahka se jim prilagajam.
Iz moje kože odpadajo luske.

Nas molzejo, strižejo,
stiskajo in ponižujejo;
mogočnim je vse dovoljeno,
nam pa iz dneva v dan manj;
a se niti ne sramujejo,
saj z molkom jim vse dovoljujemo.

Se mi, slepi za tujo bolečino,
zavedamo, se kaj sramujemo,
ko živali na hleve, verige in smrt obsojamo,
jim mladiče brezvestno odvzemamo,
se z njimi mastimo, zato še zbolimo,
ali še dobiček si kujemo?

V sebi vem
in slišim.
Telo mi to ves čas sporoča.
Končno ga slišim.
Kako mogočno
vsa ta leta
skrbi za to,
da živim.
Dojemam.

Kako inteligentno,
predano, zvesto, ljubeče,
nenehno opravlja
in usklajujejo
milijone nalog,
da živim.
Dojemam.

V mojih sporočilih
je popoln zemljevid.
To sem spoznala danes.
Če slišiš,
kako se te dotika
pod debelo kožo,
mu lahko slediš.
Vodi te v deželo,
ki si jo doslej
tavajoče iskala zaman.

V mojih sporočilih
je popoln zemljevid.
To sem spoznala danes.
Nisem jih pisala
z mislijo nate.
Zrastla so
iz plodišč samospoznanja.

Rešilna bilka pokloni svoje steblo.
Klasje odvrže, požene jih sto.
Njih stebla se zvijajo v rešilno vrv.
Pletejo jo z mojimi rokami.

Dol moram,
dol iz oblaka otroških iluzij.
Na njem hiram in umiram.

Vrv se spusti
iz oblakov v telo
in skozenj na zemljo.
Spustim se po njej.

Ekskurzija v neznano.
Čutim,
v pravo smer grem,
na pravi način.

Moje telo se odpira užitku
v gibih in v dihanju.

Obred za telo,
ki ga časti.
Vrača mu dostojanstvo,
pozorno ga hrani,
obnavlja, poživlja.