Vedno več jih je,
Nimajo za hrano, oblačila,
Ničesar neobičajnega.
Njihov dan je žalosten, mrk.

Stvari se ne pomikajo na bolje,
So v primežu časa,
Ljudi ki o njih odločajo,
Pametujejo, besedičijo.

Pot nanjo,
na njen vrh,
pelje k Soncu.
Pod njenim vznožjem
so vhodi v globine.

Njen glas govori,
kdaj naj pot vodi v spust vanje
in kdaj proti njenemu vrhu.

Čuječe ji sledi,
pa jo osvojiš v celoti!

Morda se ti v očeh lesketa,
Se sončni žarek s teboj igra,
V očeh se ti prijetno zaiskri,
Saj te objel pred očmi lebdi.

A sonce že izgublja svojo moč,
Poletje se že poslavlja gredoč,
Prihaja jesen z njo listje rumeni,
Ostal bo le spomin na poletne dni.

Tam griči vabijo v gorice,
Da ne oberejo ga ptice,
Klopotci v vetru bodo peli,
Vsiljivce pregnati bodo smeli.

Zabavnost ima dvoje rok,
dvoje nog,
raztegnjen nasmeh in šegavo srce.
Zabava življenje
in mu dviguje elan.
Pomete smeti
in se uglasi
na frekvence radosti.
Posvetli slike
in platno pobarva barvito.

Zabavnost ima dvoje rok,
dvoje nog,
raztegnjen nasmeh in šegavo srce.
Zabava življenje
in mu dviguje elan.

Tišina livade je spevna.
Moje telo jo pozna.
Oblači me v mavrico
in me zapleše v metuljev ples.
Na moja krila siplje vonj rož,
rosno svežino,
zemljin šepet,
cvetni prah in dihanje travnika.

Vase jemljem neslišno slišnost
in plešem z njo.
Tišina livade je spevna.

Ponovno veter boža krošnje dreves,
Sem ter tja jih neusmiljeno lomi,
Ruva drevje ter brezbrižno premetava,
Za nameček toča popestri dogajanje.

Zemelski plazovi se plazijo na cestišče,
Meteorna voda že zaliva kleti,
Večina poti več prevoznih ni.

A jutro kot da je pregnalo biriče neba,
Vsem se ponovno sonce smehlja,
Zdaj pojejo motorne žage,
Vodne črpalke, povsod se čisti.

Iskra preskoči,
zaneti netivo,
nakuri vročino,
pritisne na vzvodje
in ga spravi v tek.

Vžigaj iskre Duha
v svoje dnevno delo.

Tako delaš lahkotno
in imaš dober pridelek.
Vžigaj iskre Duha
v svoje dnevno delo.
Tako se krepiš,
tako se mojstriš,
tako zmoreš vse več
in vse bolje.

Nekateri upajo vanje,
čeprav stanjajo stoje
želijo najboljše kar jim gre,
tudi jaz jih občudujem stoje.

Sanjamo tudi med spanjem,
kako bomo nekoga premagali,
s svojo zamislijo zmagali,
a bobo med spanjem omagali.

So nekateri ki nas miselno posiljujejo,
kot v s sanjah vse vsiljujejo,
čeprav jih odvračamo,
od kod jim zamisli se vprašamo.

Sem pisal pesem o domovini,
da pobegnil sem sivini,
o rodnem kraju,
otroškem raju...

A čas hitro teče,
s seboj marsikaj prinese,
ko mi je težko,
rad pogledam v nebo.

Tamkaj kjer zvezdne steze teko,
čarobno je zvezdno nebo,
Se vsem enako razdaja,
Ni mu videti kraja.

Prišla je vame,
Postal sem njena lupina,
V meni se je dvigala,
Kakor nevidna plima,
Kot pljusne val ob obalo,
Je v meni rasla,
Dokler val ni postala z mano,
Do najglobljih kotičkov,
Se je znotraj mene pasla,
Da nisem več ločil,
Kdo sem,
In kdo je ta tujek,
Ki se je vame naselil,
Ponovno želel sem si svobode,
In ker si nisem bil več podoben,
Sem jo izpljunil.

In pokukal prvič je v svet,
Novorojenček Mihec lep,
Mu ročice iskale so materin obraz,
Nežen jok mu bil je glas.

Le kaj mu bo prinesel čas,
Kaj mu bo usoda darovala,
S soncem poti tlakovane,
Dobre, sladke mu izbrane.

A čas bo tekel v moža bo dozorel,
Spoznal da najboljšo mamo je imel,
Ga bo ljubezen grela, luč sveta,
Naj izpolni se mu tisoče želja.

jože.k

Najsvetlejša, najmočnejša,
čista Luč Ljubezni,
hrani, sije, razsvetljuje,
zdravi, ljubi, povezuje.

Tke vezi,
oživlja Živost,
radost, blagoslove, Stvarstvo.
Bitja vsa dosega,
se krepi, množi, Živi!

Uho odprem valu tišine.
Blagodejna je.

Podre lažna mesta,
razoroži vojsko,
umije nesnago,
pospravi,
nahrani brezdomce,
opere žehto,
utiša neslišen ropot,
ki me je pritiskal tja,
kjer v resnici nisem hotela biti.

Veter pluje v daljne širjave,
češe domače dobrave,
nevidna krila imajo Moč,
premakniti, odnesti trhlost,
se vzdigniti nad, tudi nadse.

Lahko je nežen,
tak, ki hladi,
lahko je leden,
ki reže v kosti,
lahko je orkanski,
ki ruje,
lahko je koristen,
ko barke pluje.

Trenutki drsijo,
se s soncem lovijo,
med njimi
sprehaja se dan.

Zbira jih vase,
vse ima zase,
vse več jih je
v kristalni mreži.

Zvečer se ustavi
in malho pospravi,
gre spat.
In zjutraj nov, mlad,
znova prične se igrat.

Ima svoj prometni režim.
Paradoksalno se izogiba
miselnih avtocest
z gostim prometom.

Paradoksalno se izogiba
nadziranju miselnega prometa.

Paradoksalno se izogiba
pritiskom naglice
in veliki hitrosti.

Kar si zaželiš,
samodejno vtisneš
v ustvarjalno tkivo porajanja.
V Maternici Življenja
oživlja se tvoja Indija Koromandija.
A najprej v Svetu,
ki ni od tega Sveta.

Kako priti tja?
Pokaže se pot,
ki je tvoja.
Pripelje te dlje
od tega Sveta,
v katerem živi to,
kar ti je poznano.
V zameno ji zbiraš izkušnje.
To je tvoja popotnica,
spoštljivo jo spravljaj v nahrbtnik.

Lev in levinja,
kraljevski par,
vlada iz prestola
v velikem kraljestvu.

Zdaj je njun čas.
Mogočno rjovenje
polni posestvo,
zariše mu jasne meje.

Minilo let je desetletje,
Tolikokrat je uvelo cvetje,
A jaz zaman hrepenim,
Si le preveč želim?

Želel sem vnuka, vnukinjo spoznati,
Z njima pogovarjati igrati, igrati,
A moč njunih staršev je imela moč,
Kot da mi ju je vzela noč.

Le čemu so mi naložili breme,
Sovraštvu zasejali seme,
A ljudje naokoli se slepijo,
Saj se nekoč pogovorijo.

Oko boža poglede,
ki objemajo Svet.
Le od kod prihaja,
kako nastaja in kam gre?
Resnica ne kaže ne časa,
ne kraja.

Razrije jo vid,
ki vidi uvid.
Razteza se preko snovnega,
vidi,
kar je za njim,
kar je bilo in kar nastaja.
Obrnjen je navznoter.
Resnica ne kaže ne časa,
ne kraja.

Napisala se je.
Zgodba,
vzdignila se je iz moje Duše,
se potopila v moje srce,
privrela na plano skozi moje prste.

Tako se napišejo,
ena za drugo.
Včasih v rimi,
včasih v prozi,
oživljene z mojo Dušno esenco.

Le materina beseda je tista
Ki nikoli ne ponikne iz spomina,
Besede ki so te vedno božale,
Iz solznemu privabile nasmeh...

Vselej je bila nasmejana,
Tudi ko je bedela bolna,
Bila sama potrebna pomoči,
Od kod je črpala toliko moči?

Odšla je a za vedno ostaja,
Ostaja še v naših srcih,
Ko pa nam je težko,
Nas v duši pomiri...

jože.k

Je ptica preveč želela,
Da bi do sonca poletela,
Kjer žge sonce žari in sije.
Tja visoko gor si želi...

A omagala je, pada v globino,
Na zemljo od koder je poletela,
Tako visoko nebi smela,
Nemočna, preveč si je želela.

Čeprav je videla modro obzorje,
Svetlikajoče morje,
Lepe vrhove in planine,
Zdaj vse izginja za vedno mine.

jože.k