Vedno več jih je,
Nimajo za hrano, oblačila,
Ničesar neobičajnega.
Njihov dan je žalosten, mrk.

Stvari se ne pomikajo na bolje,
So v primežu časa,
Ljudi ki o njih odločajo,
Pametujejo, besedičijo.


Pa saj ne morejo živeti od obljub,
Prijaznih nasmehov,
Od sonca in zraka,
naj jih imeti za bedaka.

jože.k