Velika Britanija je decembra 2011 prvič izvedla raziskavo o sreči svojih prebivalcev. Odločitev vlade je komentiral dr. Mark Williamson vodja gibanja Action for happines, ki ima že 20.000 članov iz več kot 100 držav sveta. Gibanje se posveča spodbujanju dejavnosti za srečnejše skupnosti, družine, delovne pogoje in šole.

Priča smo velikemu miselnemu premiku, ko govorimo o družbenem napredku. Vse več ekonomistov, politikov in drugih strokovnjakov si prizadeva pridobiti nova merila za uspešnost družbe. Tiste, ki se ne bodo omejili le na ekonomske kazalce, temveč bomo merili celotno kvaliteto življenja. Nobena novost pa ni, da se sodobno potrošništvo ni izkazalo pri izpopolnitvi življenj.

Zjutraj me osupne radijska »pametna« misel: Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Svet je vse bolj v razsulu, ker nas nekateri zelo nepremišljeno spodbujajo k ločevanju med pomembnimi in nepomembnimi oz. koristnimi in nekoristnimi ljudmi.

Če je še pretežko ljubiti vsakogar, zakaj jim odrekati še spoštovanje? Spoštovati človeško bitje še ne pomeni, da potrjujemo njegove morebitne napake. Mnogi podobni usmerjevalci sveta so skozi dolgo človeško zgodovino dopuščali preganjanje, odobravali vojne ali celo hujskali k njim.

Nenehen stres na delovnem mestu nas lahko pripelje do poklicne izgorelosti
Občutek, da ne zmoremo ničesar več dati, povečana razdražljivost, izrazit občutek nemoči, ki ga spremlja mnenje, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, čustvena izčrpanost, pogosti glavoboli, razočaranja, želodčne in prebavne težave, nizko samospoštovanje so lahko pogosti spremljevalci našega dela in sčasoma tudi našega življenja. To so občutki in znaki, da se v naše delo počasi, korak za korakom, vtihotaplja sindrom izgorelosti.

Christina Maslach je bila med prvimi raziskovalci, ki so identificirali ter poglobili poznavanje in razumevanje sindroma izgorelosti. Opiše ga kot obliko stresa, ki nastane v socialni interakciji med pomagajočim in prejemnikom pomoči ter vpletenostjo, ki je del tega odnosa. Izgorelost  se pojavi kot skupek simptomov, ki dokazujejo nastanek vedenjske motnje v poklicih, kjer so prisotni številni odnosi.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da majhni otroci pogosto doživijo napad besa, se mečejo po tleh in kričijo. A vse to je le iskanje mej pri starših. Kako daleč boste otroku pustili, pa je odvisno od vas. Normalno je, da majhni otroci do četrtega leta iščejo meje, zelo pomembno pa je, da starši te meje jasno začrtajo. Otroci starše najpogosteje preizkušajo z napadi besa, metanjem po tleh in kričanjem, starši pa radi povedo, da se to pogosto zgodi tam, kjer si to sami najmanj želijo – v trgovini, na igrišču ali na obisku pri sorodnikih.

Preusmerite pozornost
Napade besa boste hitro preprečili ali omilili z ignoriranjem, seveda pa to ni vedno najlažji način. Z ignoriranjem besa otrokovo pozornost preusmerite na neko drugo stvar ali dogodek. Otrok protestira vedno pri enakih stvareh? Potem ga na to opozorite. Na primer, če otrok ne mara kopanja, ga 10 minut pred tem opozorite, da bo kopel kmalu pripravljena. Otrok bo tako postopoma uvidel, da je kopanje del rutine.

Življenje je eno(st). O tem govorijo mnoga izročila modrecev in jogijev. Vendar je ta enost nekje v ozadju ali v globinah življenja, v vsakodnevni praksi pa je življenje izjemno raznoliko in mnogotero. Tako je tudi s človekom. Nikakor nismo eno, smo mnogoteri, da bolj ne bi mogli biti. Koliko različnih misli in koliko različnih dialogov poteka v naši glavi?

Če bi bili eno, ne bi imeli notranjih dialogov, ko se v nas pogovarjajo različni glasovi - in vsi ti glasovi smo mi. Enako velja za naša čustva. Imamo mnogo čustev, celo do iste osebe lahko gojimo različna čustva, nekaj ljubezni, za ščepec ljubosumja, morda tudi kaj zavisti in odpora. Tudi v našem telesu lahko hkrati obstajajo različni nagoni.

Skrajni čas je nadeti uzde na naše potrebe. Ali se je težko odločiti za samoutesnitev in na žrtve? Težko zato, ker se nam je v osebnem življenju in v družbenem in v državnem že zdavnaj izmuznil na morsko dno zlati ključ Samoomejitve. Samoomejitev pa je – prvo in najbolj razumsko dejanje človeka, ki je dobil svobodo. Je najbolj pravilna pot uresničitve svobode. Ne smemo čakati, da nas zunanji dogodki trdo stisnejo ali celo prevrnejo – umeti treba z daljnovidno samoomejitvijo odpirati neizogibnemu toku dogodkov spravljivo pot.

Primeri, kako se oddaljujemo od te poti v svojem osebnem življenju, – so znani naši vesti in našim bližnjim. Primeri, ko se od nje oddaljujejo veliki subjekti – stranke ali države, so vsem na očeh.

Razmišljam o tragedijah, s katerimi so se spopadale ženske v mojem življenju. Kako so vsakič, ko zboli otrok ali odide moški ali umre kdo od staršev ali se sesuje skupnost, ženske tiste, ki vztrajajo, ki sredi svojega lastnega trpljenja naredijo tisto, kar je treba, za svoje ljudi.

Medtem ko tisti okrog njih odpadajo, ženske stiskajo k sebi bolne in negujejo šibke, služijo kruh, prenašajo žalost in jezo in ljubezen in upanje svojih družin. Ne bežijo iz svojih življenj in od svojih ljudi, čeprav imajo slabe karte in prenašajo težo sveta na plečih.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Iz temne v svetlo paleto čustev
Človek je čustveno bitje. Le kot tak lahko vstopa v odnose z drugimi in preživlja svoj vsakdan. Vsa čustva resda niso takšna, da bi nam olajšala življenje – nekatera so negativna in kot posledica slabih življenjskih izkušenj lahko pomembno vplivajo na naše razpoloženje, celo zdravje. Prav je, da se takšnim čustvom in občutkom, ki jih prinašajo, ne izogibamo, marveč se z njimi spopademo in naučimo, kako ravnati v prihodnje. Življenje namreč niso le rožice in smeh – je tudi žalost in jok.

Samo od nas pa je odvisno, ali bomo takšna obdobja prebrodili in jih izkoristili sebi v prid – ali pa nas bodo spravila v še večji obup.

Verjamem, da sta tišina in samota nekaj, kar potrebuje vsak človek. A vem tudi, da ju v veliki večini nismo vajeni in nam sta nam neprijetni. Ko govorimo o samoti, pa ne govorimo le o neprijetnosti, temveč tudi o tem, da se je kar malo bojimo.

Ste se kdaj zalotili, da ste prižgali radio ali televizijo samo zato, da je v ozadju nekaj brnelo, medtem ko ste vi postorili gospodinjske opravke, ki ste si jih zadali za ta dan. Niti niste poslušali vsebine programa, potrebovali ste le nekaj, da ni bilo tišine. Ali pa, da niste imeli občutka, da ste sami?

Prepiri imajo sposobnost, da zelo pametne ljudi spreobrnejo v majhne razdražljive otroke. Z nekaj triki pa se temu z lahkoto izognete.

Vsi poznamo kakšen par, katerega prepiri izgledajo kot iz mehiške nadaljevanke. Tu pa je nekaj uporabnih trikov, s katerimi se lahko izognemo preveliki drami.

Ne vpijte 
Kričanje je naraven refleks, a na žalost vodi v le še večji prepir. Namesto, da želimo s povišanjem tona nekaj dokazati, se že na začetku dogovorimo, da v primeru neprimerne jakosti takoj zaključimo pogovor in ga nadaljujemo, ko se malce pomirimo. Na ta način bomo lažje resnično slišali argumente, ki bi jih drugače preglasilo kričanje.

Ljudje smo si različni med seboj. Nekateri so komunikativni, za druge so značilni natančnost, red in disciplina, spet za tretje imamo občutek, da gredo skozi življenje, kot da se jih čisto nič ne dotakne. O vsem tem govori naš temperament in o tem smo se pogovarjali z Boštjanom Trtnikom, predavateljem in svetovalcem v izobraževalnem modulu Šole čustvene inteligence 5 korakov do boljših odnosov. Intervju si lahko ogledate tudi na spletni strani Studia 12, www.s12.si.

Jelena Jančič: Boštjan, pozdravljen. Omenila sem že temperamente. Koliko pa jih je?
Boštjan Trtnik: Štirje osnovni temperamenti so, ki jih je grški filozof Hipokrat 400 let pred našim štetjem opredelil in poimenoval kot sangvinik, kolerik, flegmatik in melanholik.

Biti svoboden
Če nisi pazljiv, lahko ustvariš napačno podobo o tem, kaj pomeni biti »svoboden« ali kaj pomeni biti posameznik, ki brezpogojno ljubi.

Ko se navežemo na to podobo, jo lahko pokvarimo, če jo vidimo kot zgled, ki ga je treba uresničiti, namesto da bi se sprejemali, kakršni smo v vsakem trenutku.

Recimo, da nas v nekih okoliščinah premaga ljubosumje. S takim čustvenim odzivom se zelo oddaljimo od idealizirane podobe brezpogojne ljubezni. Zamika nas, da bi verjeli v napačno podobo o sebi in si vsilili pogoje, ki jo podpirajo.

Kaj komu podariti in kako komu polepšati dan?

Darila je vsak vesel, še posebej, če to dobimo na dan, ki ni nič posebnega … Na dan, ki ni naš rojstni dan, ki ni božič ali novo leto. Zato obdarujte svoje najbližje in jih presenetite. Mini presenečenja so vedno dobrodošla!

Za mamo
Lepa vaza, v katero bo lahko dala le eno vrtnico ali pa izberite malo večjo, da bo vanjo lahko dala večji šopek.

Kozarci za vino ali martini in steklenica pijače, s katero lahko skupaj nazdravita na življenje.

»Občutek imam, da se mu moram vedno podrejati, da moram vedno popustiti jaz. Vedno se jaz prilagajam njemu, ne vem, kdaj se je nazadnje on meni,« je vrelo iz ust ene mojih klientk.

Razumela sem jo. Še kako dobro. To je bil občutek, ki sem ga v odnosih, ne le partnerskih, temveč tudi na splošno, pogosto imela tudi jaz. In verjamem, da je to občutek, ki ga marsikdo prepozna pri sebi.

Že dolgo nisem prebrala misli, ki bi me tako streznila, kot me je misel Dereka Rydalla. »Če se to, kar imam namen izgovoriti, spremeni v realnost, je to realnost, ki si je želim?« se je spraševal. Priznam, moj odgovor na to vprašanje bi bil pogosto: »Ne.«

Še vedno sem namreč zvesta svoji navadi skrbeti na zalogo. Sicer je tega mnogo manj kot v preteklosti, a še vedno se zalotim, da rešujem probleme, ki še niso nastali, še posebno v obdobjih, ko me življenje vodi po novih, še neuhojenih poteh. Takrat se mi zdi, da moram predvideti vse možne negativne scenarije in poiskati rešitve zanje.

Piše: Regina S. Rant v reviji Karmaplus

Hura! Socializma ni več, živel kapitalizem! Tako smo se veselili pred dvajsetimi leti. Zdaj pa ugotavljamo, da so spet v uporabi socialistični instrumenti: zamrznitev plač, zamrznitev pokojnin, reforme take in drugačne, čakamo še na sistem "par – nepar" in podobne oslarije, da se bomo kot nekdaj ukvarjali samo z golim preživetjem, namesto da bi kreativno razmišljali o svojem delu in na ta način pripomogli k izboljšanju narodne ekonomije. 

V vrtincu privatnih interesov smo vse bolj prepuščeni sami sebi. V prihajajočem valu revščine nam ne bo veliko pomagalo, če bomo iskali krivdo pri drugih. Vprašajmo se raje, do katere mere smo za tako situacijo krivi sami.

Že dalj časa iščete sorodno dušo, a je ne najdete? Morda pa ste za to krivi sami …

1. Ljubezen iščete na napačnih mestih 
Spletna strani za zmenkarije in aplikacije, kot je Tinder, niso le za tiste, ki so nad tradicionalnim načinom spoznavanja že obupali ali iščejo le spolno naslado za eno noč. Mnogi so se s pomočjo spleta spoznali in zaljubili. Verjetnost, da boste našli partnerja, je večja, če ga boste iskali tam, kjer je veliko samskih oseb, zato se opogumite in se udeležite kakšne zabave, ki je organizirana za samske.

Kliče zaskrbljena mama petnajstletnice, da ne ve kaj se dogaja s hčerko, a da ima močne napade tesnobe, ne želi iti zjutraj v šolo, nerazložljivo joka in pravi, da se ji zdi brez veze sploh še živeti. Šokirana tudi jaz sama povabim oba starša k meni na osvetlitev družinskega dogajanja, s ciljem, da lažje in bolj osredotočeno pomagam mladi najstnici, ki si je obupno želela pogovora z nekom, ki je ne pozna.

Starša na videz povezana, naklonjena eden drugemu, se pozorno gledata, ko eden govori, tako da bi lahko hitro človeka premamil zunanji skladni videz, ki pa je v sebi skrival mnogo majhnih partnerskih pasti, kot sem hitro detektirala. Ko sem ju povprašala, kako pa kaj njun odnos, sta malce obmolknila, se spogledala in obirajoče začela razlagati, da sta sicer nekako kar v redu, a da se je pri soprogu pred mnogimi leti zgodila prevara, kar je žena izvedela nekaj let kasneje in mu oprostila.

"Nikoli se ne primerjaj z nikomer, kajti absolutna popolnost vsakega bitja izvira izključno iz njegove primerjave s samim seboj." - Helena P. Blavatsky

Enaki ali različni?

Enakost obstaja v našem duhu, v cilju, proti kateremu smo namenjeni, v učenjih, ki jih skupaj delimo, v krajih, kjer delamo. In še v mnogih drugih stvareh, ki so podobne pravkar naštetim. Verjamemo, da te temeljne enakosti zagotavljajo zdravo sobivanje in lahko zgladijo nesoglasja, ki izvirajo iz naravnih razlik, katerim se ni mogoče izogniti ali jih skriti.

Uvod v proti-hiper-potrošništvo
S tem ko pišem ta kratek članek, si lahko nakopljem kar nekaj težav. Večina mojih knjig in člankov namreč govori proti tehnikam trgovanja, o kakršnih lahko berete v revijah kot je tale. Moji običajni bralci so mladi, ki kupujejo revijo »Adbusters«, aktivisti, ki protestirajo zoper WTO (Svetovno trgovinsko organizacijo) in starši, ki bi radi svojim otrokom dokazali, da smisel življenja ni v športnih copatah znane znamke.

Če samo posumijo, da vam podajam ideje o tem, kako mladi razmišljajo in živijo, da bi jim vi potem lahko učinkoviteje prodajali modo, bo po meni. Tako je prijatelji, divja vojna, in kar se tiče ameriške mladinske kulture, ste vi njen sovražnik.

Tišina je sestavni del komunikacije. Sama po sebi je nevtralna, pozitiven ali negativen pomen ji da šele kontekst. Če sklepamo po slovenskih pregovorih, za nas tišina največkrat odraža prikrite težave, ki jih ne znamo ali ne želimo reševati.

Odsotnost komunikacije je lahko vrhunec medosebne skladnosti, lahko pa se čez odnos razširi strupeno kot gangrena in uniči živo tkivo ljubezni in zaupanja. Navade vzpostavljanja odnosov brez pristne komunikacije se pogosto dedujejo iz generacije v generacijo. Mnogo ljudi drugačne komunikacije niti ne pozna. Tudi zato, ker o njej prepogosto molčimo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, ljudje imajo v povprečju tri prave prijatelje, na katere se lahko zanesejo, je pokazala britanska raziskava. Raziskava britanskega spletnega raziskovalnega portala One Poll, v katero je bilo vključenih tri tisoč posameznikov, je pokazala, da tipičen Britanec ostane s tremi pravimi prijatelji, potem ko z leti izgubi tesnejši stik s 36 ljudmi.

Večina jih je sicer zatrdila, da imajo več prijateljev, a so to predvsem prijatelji iz navade, s katerimi si niso zares blizu. Več kot polovica anketiranih je dejala, da je natrpan vsakdan glavni razlog, da jim ne uspe ostati v stiku s starimi prijatelji. Najpopularnejši način vsakodnevnega komuniciranja s prijatelji so danes socialne spletne mreže, kot je Facebook, elektronska pošta, sms-sporočila. ''Žalostno je, da se ljudje lahko zanesejo na tako ozek krog bližnjih.

Najbrž bo res držalo, da so v tej naši obliki bivanja na Zemlji, največja lekcija ravno odnosi. Ker smo med sabo ločeni fizično in ker se ločujemo tako ali drugače, je bolečina ob iskanju načinov bližine lahko stalnica vsakodnevnega življenja. Pravijo, da so stvari, ki nas motijo pri drugih, stvari, ki jih nismo razrešili sami s sabo. Da smo drug drugemu ogledalo. Predvsem osebe, ki nas v življenju spremljajo že dlje časa, nam lahko še vedno odslikavajo nas, kakršni smo bili v preteklosti. Zato nas tudi lažje spravijo ob živce.

Ko se spremeni oseba, ki nam je blizu, smo ponavadi postavljeni pred preizkušnjo. Recimo, da je oseba delovala po določenem vzorcu, ki smo se ga navadili, sedaj pa tega vzorca ni več. Recimo, da se je spremenil nekdo, ki nas je prizadel, sedaj pa nam tega ne počne več. Morda se bomo spremenili tudi sami, morda se ne bomo, morda pa bomo preprosto odšli.