Čustva so sok našega življenja. Dajejo nam življenjski zagon, občutek za lepoto in barvitost življenja, v naše odnose vnašajo toplino in nas povezujejo z bližnjimi. Vendar niso vedno prijetna. Neprijetna čustva nam občasno grenijo življenje, če pa se pogosto pojavljajo, potem dobesedno zastrupljajo našo duševnost in medsebojne odnose.

Čustva nas lahko popeljejo od "pekla" do "nebes". So sestavni del našega vsakdana in brez njih si življenja pravzaprav ne moremo predstavljati. Ker je tako in ker je moč čustev tako velika, bi se bilo dobro naučiti primernega ravnanja z njimi. Te zahtevne naloge pa se lahko bolj učinkovito lotimo, če vemo, kako čustva nastajajo.

Poudariti je še treba, da se faze nastajanja čustva, s katerimi se boste seznanili, običajno hitro zvrstijo, včasih tako hitro, da od dražljajske situacije do našega odziva ne mine niti ena sekunda.

POGOJI ZA NASTANEK ČUSTEV ALI FAZE NASTAJANJA ČUSTEV

Dražljajska situacija kot sprožilec
Da bi prišlo do čustvenega odziva, se mora najprej nekaj zgoditi. Dražljajska situacija je lahko realni dogodek - dobimo pismo od ljubljene osebe; nekdo je parkiral avto pred našo garažo, nam se pa mudi; izvemo, da smo dobili prvo nagrado v nagradni igri; otrok in partner nas ne upoštevata; nekdo se vrine pred nas v vrsti; izvemo, da nas je šef pohvalil pri direktorju in podobno. Vsaka od teh situacij bo povzročila specifičen čustveni odziv. Dražljajska situacija je lahko tudi podoživljanje nekega dogodka iz preteklosti ali projiciranje svojih scenarijev v prihodnost. Ko razmišljamo o preteklih dogodkih, jih v svoji domišljiji še enkrat podoživimo, to pa ponovno prebudi določena čustva. Kadar razmišljamo o dogodkih, ki so še pred nami, v svoji domišljiji "rišemo" sliko prihodnosti in vanjo vgrajujemo svoja pričakovanja. Tudi takrat se v nas prebujajo čustva. Kakšna, je odvisno od naše projekcije. Ne glede na to, ali gre za realen dogodek, podoživljanje preteklega dogajanja ali za projekcijo, je dražljajska situacija vselej sprožilec nadaljnjega dogajanja.

Interpretacija dražljajske situacije
To je faza oblikovanja predstave o dražljajski situaciji in ocena našega položaja v njej. Pomensko si razložimo (interpretiramo), kaj se dogaja in kakšna je naša vloga oziroma položaj v tem dogajanju. Te ocene so pogosto nezavedne, avtomatične in temeljijo na preteklih izkušnjah. Pri podoživljanju seveda ocenjujemo, kaj se je zgodilo, pri projekciji pa, kaj se bo zgodilo. Interpretacija, ki je izraz naših prepričanj in ocen, običajno odloča o tem, katero čustvo se bo pojavilo v naši duševnosti. Če ocenjujemo, da dražljajska situacija ogroža neko našo vrednoto (zdravje, otroka, ugled, svobodo, imetje, samopodobo .) in verjamemo, da nismo dovolj močni ali izkušeni, da se temu zoperstavimo, se bo najverjetneje pojavil strah. Če nekdo s svojim ravnanjem ogroža neko našo vrednoto (popoldanski mir, otroka, hišnega ljubljenčka .), mi pa smo prepričani, da smo dovolj močni in izkušeni, da se temu zoperstavimo in zaščitimo ogroženo vrednoto, se bo verjetno pojavila jeza.

Pripisovanje pomembnosti dražljajski situaciji
V tej fazi ocenjujemo, kako je za nas pomembna sprememba, ki nam jo prinaša dražljajska situacija. Tudi ta ocena se običajno zgodi hipno in avtomatično. Bolj ko nam je pomembna vrednota, ki jo dražljajska situacija zadeva, intenzivnejša so čustva in bolj smo čustveno odvisni od izida dogajanja. Kako intenziven bo naš čustveni odziv, ko nam šef pove, da bomo čez pol leta ostali brez službe, je odvisno od tega, koliko smo na svojo službo navezani. Če verjamemo, da bomo brez večjih težav dobili novo službo, bodo čustva manj intenzivna, in obratno. Bolj ko nam je pomembno, kaj si neka oseba misli o nas, izkaže pa se, da nam njeno mnenje ni naklonjeno, bolj bomo razočarani in prizadeti, s tem pa tudi bolj odvisni od njenega mnenja in vedenja. Če izvemo, da nekomu nismo simpatični, a nam mnenje te osebe ni tako pomembno, sicer ne bomo ravno skakali od veselja, vendar si tega ne bomo preveč gnali k srcu. Kot vidimo, je pripisovanje pomembnosti tisti dejavnik, ki nas postavlja v položaj večje ali manjše odvisnosti od razpleta dogodkov.

Nastanek čustva
To je trenutek oziroma faza, ko čustvo preplavi našo duševnost. Katero čustvo bo to, je povečini odvisno od naše interpretacije dražljajske situacije, kako intenzivno bo to čustvo, pa je odvisno od tega, kako pomembna je za nas dražljajska situacija.

Odziv
Vsako čustvo povzroča določene spremembe v naši fiziologiji ter v našem doživljanju in vedenju. Kakšen bo naš odziv, je odvisno od tega, za katero čustvo gre, kako intenzivno je in kako smo se naučili ravnati z njim. V fazi, ko se čustvo že pojavi, lahko odločamo samo o tem, kaj bomo z njim naredili. Tudi ti odzivi so običajno avtomatični, ker smo se tega ravnanja naučili že v mladosti. In kaj vse lahko naredimo s čustvom, ko to začne porajati v nas? Lahko ga potlačimo oziroma izrinemo iz zavesti, tako da se ga niti ne zavedamo več. Lahko ga zadušimo, to pomeni, da se čustva zavedamo in ga občutimo, vendar ga skušamo prikriti pred drugimi. Lahko ga nenadzorovano izrazimo, takrat čustvo usmerja naše vedenje mimo naše volje, zato nam je pozneje marsikdaj žal, da smo se tako odzvali. Lahko pa ga tudi ozaveščeno in nadzorovano izrazimo, tako da s tem ne škodujemo ne sebi ne drugim. Slednje ravnanje s čustvi je možno le, če smo se tega naučili v preteklosti. Če pa se tega šele učimo, je potrebno pokukati še v predhodne faze nastajanja čustva.

KAKO LAHKO NADZIRAMO ČUSTVA?

Energijo čustev lahko do neke mere primerjamo z energijo ognja. Ogenj nadziramo tako, da omejimo in reguliramo njegovo gorenje. Če nam uide izpod nadzora, lahko naredi veliko škode. Podobno je z energijo čustev - ko se ta preveč razvnamejo, lahko povzročijo precejšnjo škodo našim odnosom, pa tudi našemu počutju in zdravju. Zato se je treba naučiti nadzorovati in regulirati njihovo moč. Ogenj omejimo tako, da njegovo nenadzorovano širitev preprečimo, še preden zakurimo. Potem, ko se razvname, ga je težje nadzorovati. Nekaj podobnega je s čustvi. Najlažje jih je regulirati še preden se razvnamejo, to pa lahko naredimo v prvih treh fazah. Poskus obvladovanja čustev v fazi, ko se ta že razgrejejo in razbohotijo, je podobno gašenju požara.

Dražljajska situacija kot sprožilec
Prvo fazo lahko nadziramo tako, da se izognemo dražljajski situaciji, ki sproža neželeno čustveno reakcijo. To pomeni, da se izognemo dogodkom, ki sprožajo neželeno čustvo v nas. Kadar gre za podoživljanje ali projekcijo, se lahko izognemo tako, da zaposlimo svojo pozornost z nečim drugim, namesto da na neprimeren način razmišljamo o preteklosti ali prihodnosti. Pri tem pa je treba paziti, da izogibanje ne postane naš utečen način reguliranja čustev, kajti ta način ni primeren za vsako situacijo. Lahko se namreč začnemo izogibati tudi situacijam, s katerimi bi se bilo dobro soočiti, zato da presežemo svoje omejitve ali usvojimo pomembne življenjske lekcije.

Interpretacija dražljajske situacije
Drugo fazo lahko reguliramo tako, da si vzamemo čas in preverimo svoje predstave o dražljajski situaciji. Naše interpretacije so zelo pomembne, saj prav one odločajo o tem, katera čustva se bodo prebudila v nas. Če je naša interpretacija pomanjkljiva, popačena ali celo napačna, se bodo v nas prebudila situaciji povsem neprimerna čustva. To pa bo samo dodatno zapletlo naše odnose in naše življenje. Zato je važno, da preverimo, ali smo dražljajski situaciji in svoji vlogi v njej res pripisali pravi pomen. Ali je dražljajska situacija (obnašanje druge osebe, dogodek, naša pričakovanja .) za nas res tako ogrožajoča, škodljiva, koristna ali navdihujoča, kot mislimo? Ali so naše sposobnosti v tej situaciji res tako velike ali tako majhne, kot verjamemo? Kako lahko preverimo, ali so naše interpretacije pravilne, ko pa vemo, da ni enostavno izstopiti iz svojih predpostavk in scenarijev? Tako, da se iskreno pogovorimo z osebo, ki je neposredno udeležena v dražljajski situaciji in izvemo, kako ona doživlja to situacijo, kako gleda na nas, zaradi kakšnih motivov se tako vede in podobno.

Če to ni možno, si lahko sami zastavimo nekaj (situaciji primernih) vprašanj in skušamo iskreno odgovoriti nanje: Kako (na osnovi česa) vem, da mi ta oseba sporoča prav to, kar verjamem, da mi? Ali obstajajo še kake druge razlage za njeno vedenje? Kako vem, da se bo zgodilo prav to, kar pričakujem? Kaj pa če se bodo dogodki zasukali v povsem drugo smer? Katera od možnih razlag se mi zdi najbolj verjetna? Svoje interpretacije lahko preverimo tudi tako, da se pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo in vemo, da se zna vživeti v sogovornika, ter svoja prepričanja dopolnimo z njegovimi pogledi na situacijo.

Pripisovanje pomembnosti dražljajski situaciji
Tretjo fazo lahko nadziramo s korekcijo pomembnosti dražljajske situacije. Recimo, da se jezimo na partnerja, ko stiska tubo zobne paste na sredini ali ko ne odloži svojih oblačil v koš za umazano perilo. To lahko pomeni, da nam red predstavlja pomembno vrednoto. Vprašajmo se, ali se lahko in v kolikšni meri odvežemo od svojih pričakovanj do partnerja, ki mu red očitno ne predstavlja take vrednote kot nam. Ali nam red pomeni več kot dober odnos s partnerjem? Katerim vrednotam bomo v svojem doživljanju zvišali pomembnost in katerim znižali? Če pa se v tej situaciji predvsem počutimo neupoštevane, je dobro pretresti tudi svojo interpretacijo. Je res, da partner to počne zato, ker nas ne spoštuje? Ali nemara zaradi drugih razlogov? Partnerski pogovor o tem bo zagotovo drugače potekal, če si bomo prej odgovorili na zastavljena vprašanja.

Brane Krapež

Vir: www.cdk.si/soutripanje