|
||||||
|
|||||||
Piše: Leo Ivandič
Občutek lastne vrednosti je v prvi meri izraz odnosa do sebe in govori o stopnji
samosprejemanja in samospoštovanja, posledično pa se kaže v vseh odnosih, v
katere vstopamo. Ljudje, ki so prepričani v svojo vrednost, se počutijo bolj
varne in povezane z drugimi, bolj zaupajo v svoje sposobnosti ter lažje prepoznajo
smisel v življenju. Občutek lastne vrednosti se prične oblikovati že v ranem
otroštvu, njegov razvoj pa je zelo občutljiv in je v največji meri odvisen od
odnosov, v katerih smo odraščali. Oglejmo si nekaj dejavnikov, ki prispevajo
k ustreznemu oziroma neustreznemu razvoju samovrednotenja.
Varno in spodbudno okolje
Varno okolje za otrokov razvoj ne gradi toliko prostor, kjer otrok prebiva,
temveč predvsem starša s svojim medsebojnim odnosom. Za vzpostavitev takšnega
okolja morata biti starša pozorna na dva pomembna dejavnika. Prvi je generacijska
meja, ki ločuje generacijo staršev in generacijo otrok, drugi pa medsebojno
zavezništvo staršev v odnosu do otroka.
Da bi partnerja lahko vzpostavila in ohranjala generacijsko mejo, ki razmejuje
odgovornosti in pravice odraslih od odgovornosti in pravic otrok, morata v prvi
meri poskrbeti, da je njun partnerski odnos živ in zadovoljujoč za oba. To pomeni,
da si morata poleg obveznosti, ki jih ob otroku ni malo, vzeti čas tudi zase,
da lahko skupaj obvladujeta svoje stiske in razrešujeta konflikte, ki se porajajo
v odnosu ter si delita veselje in srečo. Takšen odnos daje otroku občutek varnosti
in sporočilo, da sta starša pri zadovoljevanju svojih potreb neodvisna od njega
in da se lahko mirno posveti sebi, svojemu otroštvu, raziskovanju in igri. Na
ta način bo otrok lahko odraščal v skladu s svojimi prepoznanji, željami in
potrebami.
Kadar partnerja drug drugemu ne namenita dovolj časa, del bremena za njun partnerski
odnos nehote preneseta na otroka, ki se mora zaradi tega prezgodaj odpovedati
lastnemu otroštvu, vstopiti v svet odraslih in prevzeti del skrbi za starše.
Otroci to naredijo spontano, v ozadju pa je strah, da bo zveza, od katere je
odvisno njihovo preživetje, razpadla. Nekateri otroci skrb za starše izražajo
s pridnostjo in ubogljivostjo, s katerima jih želijo nagraditi za tisto, kar
jim dajejo. Pri drugih se skrb za starše kaže s problematičnem vedenjem in uporništvom,
s katerima želijo pozornost staršev usmeriti nase in jih odvrniti od njihovega
nikoli razrešenega medsebojnega konflikta.
Kadar starša svojih konfliktov ne razrešujeta med seboj, vanje avtomatično
potegneta tudi otroka, ki prevzame del odgovornosti za družinska nesoglasja
in lahko postane 'grešni kozel' za marsikaj, kar je v družini narobe. Ti otroci
čutijo, da takšni, kot so, niso ustrezni, da je z njimi nekaj hudo narobe ter
da si morajo ljubezen in pozornost staršev na tak ali drugačen način šele prislužiti.
Ker je to način, kako so se naučili preživeti, se tudi kasneje kot odrasli trudijo,
da bi izpolnjevali želje drugih in se jim prilagajali, saj še vedno pričakujejo,
da bodo v zameno dobili sprejemanje in ljubezen. Zaradi notranje zmedenosti
običajno ne vedo, kaj si zares želijo, kaj potrebujejo in so lahko silno negotovi.
Otroci, ki so vpleteni v partnerski odnos, se neprestano obremenjujejo s svojo
skrbjo za starše, zato se zelo težko osamosvojijo in odrastejo v samostojne
in odgovorne odrasle ljudi.
Zavezništvo med staršema pa se kaže skozi sodelovanje in iskanje soglasja o
tem, kako bosta starša kot posameznika in kot par obravnavala otrokovo vedenje,
kaj bosta dopuščala in česa ne. Tako otrok lažje prepozna, kaj se od njega pričakuje,
kje so meje in kaj se zgodi, če jih prestopi. Če ni zavezništva med staršema,
se pravila ves čas spreminjajo, eden od staršev določeno vedenje dopušča, drugi
ne in otrok dobiva nejasne informacije, kaj mora upoštevati in česa ne. Pravzaprav
gre pri tem za področje postavljanja meja, pri čemer naj se oba starša trudita
čimbolj dosledno upoštevati pravila, ki veljajo v družini, oziroma zagovarjati
zahteve enega starša, če se otrok zaradi pravil pritožuje pri drugem.
Spodbujanje razvoja identitete in samozavesti
Da otrok lažje razvije občutek identitete, je pomembno, da dobiva pozitivne
povratne informacije iz okolja, da ga obravnavamo s spoštovanjem ter da mu pokažemo,
da ga cenimo in imamo radi. Seveda je lahko spodbujati otroka, dokler sodeluje
in se vede, kot želimo sami. Problem nastane, ko mu želimo pokazati, da nam
njegovo vedenje ne ustreza ali da nečesa ne sme početi. Iz načinov, ki jih uporabljamo,
da otroka omejimo, bo namreč spoznaval, koliko je v naših očeh vreden.
Majhen otrok še nima izoblikovanega občutka lastne vrednosti in ne ve, da je
kot bitje vreden že sam po sebi. Ta občutek razvije v interakciji z okoljem
v prvih letih, najbolj med drugim in četrtim letom starosti, predvsem na osnovi
tega, kako se do otroka vedejo starši. Da je vreden, bo spoznal, če mu starši
oziroma 'pomembni drugi' to pokažejo. Način vedenja staršev do sebe doživlja
kot refleksijo lastne vrednosti. Pri odraslih, ki imajo težave z občutkom manjvrednosti,
lahko opazimo podobno logiko: kadar se nekdo neprimerno vede do njih ali jih
ne upošteva, to vedenje doživljajo kot oceno lastne vrednosti oziroma kot potrditev,
da so nevredni.
Pri vzgoji, ki bo podpirala razvoj otrokove identitete, je pomembno upoštevati,
da otrok sam ne zna razločevati med seboj in svojim vedenjem. (Tega zaradi neustrezne
vzgoje ne zna niti marsikateri odrasel.) Zato kritiko vedenja sprejme kot zavrnitev
svojega celotnega bitja. Otrok pojme biti sprejet, biti ljubljen in biti vreden
doživlja medsebojno povezane in soodvisne. Kadar starši kaznujejo otroka z namenom,
da spremeni vedenje, pa tega ne pospremijo z jasno razlago, kaj se kaznuje in
zakaj, bo to doživel kot sporočilo, da takšen, kot je, ni sprejet, da z njim
nekaj ni v redu oziroma da ni ljubezni vredno bitje. Otrokove spoznavne sposobnosti
niso dovolj razvite, da bi lahko sam, brez pomoči staršev, razlikoval, da se
zavrača določeno vedenje in ne on kot bitje. Nekateri starši otroku z besedami,
kot so na primer: "Takšnega te ne maramo! Kar drugam pojdi kazat svojo
jezo!", celo odkrito grozijo, da ga bodo zapustili, če ne bo prenehal z
neustreznim obnašanjem (ponavadi ne mislijo resno, česar pa otrok ne ve).
Tak način vzgajanja je 'dobro delujoč' v kratkoročnem smislu, saj otrok zaradi
strahu prilagodi svoje vedenje, v dolgoročnem smislu pa mu ne omogoči, da bi
se naučil razločevati med seboj in svojim obnašanjem. Otrok, ki to ve, si bo
dovolil napake ter se bo iz njih lahko učil in razvijal. Vsega tega otrok, ki
se ne nauči razločevati med seboj in svojim vedenjem, ne more, saj ga vsako
'napačno' obnašanje označi kot neustreznega in nevrednega. Ostane mu le malo
manevrskega prostora za eksperimentiranje, svoje učenje pa usmeri predvsem v
to, da se s pasivnostjo in pridnostjo čimbolj prilagodi in izogne kritiki ali
pa ubere drugo skrajnost in se začne na različne načine upirati avtoriteti,
postane nasilen, skrajno neubogljiv in nevodljiv.
Izkušnja brezpogojne ljubezni
Odnos staršev do otroka je eden redkih, za marsikoga pa edini odnos v življenju,
kjer lahko doživi brezpogojno sprejetost in ljubezen. Izkušnja sprejetosti pomeni
bistveno sestavino človekove pozitivne samopodobe in občutka lastne vrednosti
ter je verjetno ena najpomembnejših popotnic za odraslost. Otroci, ki to izkušnjo
imajo, bodo kot odrasli lahko navezovali odnose različnih kakovosti, od bežnih
znanstev do prijateljskih in delovnih. Tisti, ki pa so za izkušnjo brezpogojne
sprejetosti prikrajšani, bodo vse življenje iskali to brezpogojnost bodisi pri
partnerju, prijateljih ali sodelavcih. Ker jim ti te izkušnje ne morejo dati,
bodo odnose z njimi doživljali kot nezadovoljujoče in pomanjkljive.
V družini se pogojena ljubezen pogosto kaže s primerjanjem med posameznima
družinskima članoma ali pa med članom družine in nekom izven nje. Pri primerjanju
gre v resnici za nesprejemanje oziroma zavrnitev! Otroku s tem sporočimo, da
takšen, kot je, ni dovolj dober in da bi ga imeli dosti raje, če bi bil takšen,
kot je njegov prijatelj, brat ali sestra. Zato je tako pomembno, da otroku vedno
znova pokažemo, da ga sprejemamo takšnega, kot je. S tem bo sebe doživljal kot
dovolj pomembnega in upoštevanja vrednega, lažje bo sprejel svoje lastnosti
in razvil sposobnosti, ki se mu zdijo pomembne, ne da bi se skušal z njimi dvigniti
nad druge in jim dokazovati svojo vrednost.
Če pa bo doživljal svojo vrednost v odvisnosti od svojih sposobnosti, si bo lahko nadvse prizadeval zanje, ker bo mislil, da brez njih ni dovolj vreden. To vodi v primerjanje in tekmovanje z drugimi. Kadarkoli pa se znajdemo v situaciji, ko se primerjamo z nekom in si želimo, da bi bili takšni, kot je on, se nezavedno zavračamo. Zato se ljudje velikokrat zatečejo v takšne skrajnosti, kot so plastične operacije, da bi 'popravili' nek nesprejemljiv del sebe. Ker ne vedo, da se vrtijo v začaranem krogu zavračanja samega sebe, to početje največkrat nima konca.
Leo Ivandič
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Vzgoja_Lastna_Vrednost_Samospostovanje
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
