Ali sem to, kar nosim v svojem telesu? Ali sem to, kar nosim v svoji osebnosti? Ali sem to, kar nosim v svojem srcu? A zakaj mi to ni dovolj za srečo?

Zakaj iščem še neko drugo osebo, takšno, ki bi pomirila hrepenenje mojega srca po sreči, pomirila pričakovanja moje osebnosti po uspehu, pomirila mojega telesne potrebe po užitku?

Ali bi to osebo iskal, če ne bi hrepenel po njej, če ne bi užival z njo, če je ne bi potreboval?

Kdo sem jaz? Če sem to telo, ta osebnost, ta človeška duša v svojem srcu, zakaj me to ne pomiri, da bi bil srečen s seboj, zadovoljen, potešen. Zakaj nisem dovolj sam sebi?

Razmerja so ena najbolj kompleksnih stvari in tu se navezujem na razmerja v odnosu med dvema človekoma, ki delita partnersko razmerje, družinsko razmerje, prijateljsko razmerje ali poslovno razmerje.

Ker vsak vedno izhaja samo iz sebe in deluje kot najbolje ve in zna je včasih težko najti kompromis, nivo prilagoditve ali nivo sprejemanja v celoti. Vedno nas lahko pri drugem oz. pri delovanju drugega kaj zmoti. Zakaj? Ker je drugače od nam poznanega, ker je drugače od naših prepričanj, ker je drugače od naše vrednostne lestvice in pridobljenega znanja in ker je drugače od naših dotedanjih izkušenj.

Ste kdaj razmišljali v smeri, da smo samo podaljšek, določena oblika ali pa izraz nečesa veliko večjega? Del nečesa, kar predstavlja vse kar je, je bilo, bo in nima začetka niti konca.

Torej, če lahko verjamemo, da smo vse kar je, pa recimo temu stvaritev, potem ne moremo ničesar izgubiti in če se še bolj poglobimo, ničesar tudi ne moremo pridobiti. Nečemu kar je vse kar je, ne moremo nič odvzeti in nič dodati.

Veliko poslušamo in beremo o visokih vibracijah. A še vedno ne razumemo najbolje, kaj to pravzaprav pomeni. Sprašujemo se, kje smo v svoji vibraciji. Kakšen dan se počutimo fantastično, objeli bi ves svet in še Vesolje hkrati, klatili zvezde z neba, potem pa se že naslednji dan zbudimo in naše počutje je povsem drugačno.

Iz nas privre na dan neka globoko potlačena žalost, ko se morda spomnimo nekega dogodka iz preteklosti, ko morda zaslišimo pesem na radiu, ki nas spet pomni na nekaj drugega, morda se trenutni dogodki ne odvijajo po naših željah in še bi lahko naštevala.

Odnosi so življenje. Če pogledamo življenje, je zbirka odnosov vse, kar življenje v resnici je. Odnos imamo s samim seboj, odnose imamo z ljudmi in s stvarmi okoli nas. Očitno je, da se na svetu lahko počutimo varno predvsem, ko čutimo, da nam naši odnosi ne povzročajo nikakršne škode. Žal pa večina ljudi ne ve, kako doseči odnos, v katerem bi se lahko počutili varno.

Opredelitev negotovega odnosa je odnos z nekom, ki nas ne more občutiti kot dela sebe in zato ne more skrbeti za naše interese in potrebe, kot bi bili del njegovih lastnih interesov in potreb. To je stanje nepovezanosti. To je stanje ločevanja in zaznane ločenosti, v katerem nas druga oseba ne zmore videti, čutiti, slišati in razumeti, niti ne poznati naših interesov in potreb.

Malo nenavaden naslov danes. Kako delujejo pametne in sposobne ženske v ljubezenskih odnosih. O tem bom danes razmišljala. Povod mi je dal prispevek, ki je zaokrožil svoje argumente tako, da je bilo napisano, da so pametne, izobražene, samostojne in sposobne ženske pogosto nesrečne v ljubezni in da imajo velike težave z vstopanjem v partnerski odnos. Poglejmo kje se skrivajo hakelci.

Mnogi moški se enostavno bojijo inteligentnih in uspešnih žensk, ki vedo, kaj si želijo ter dosegajo svoje cilje brez tuje pomoči.

Praznino občutimo kot notranji primanjkljaj. Primanjkljaj je pogosto tako boleč, da beseda praznina ne zadostuje. Praznino zaznavamo kot lakoto, notranji vakuum, črno luknjo ali prepad.

Praznina je prav to – stanje pomanjkanja. Pomanjkanje kaže na dejstvo, da nam nekaj manjka. Ključ je najti to, kar nam manjka, tisto, česar ne posedujemo.

Sama sebe imam za srečno osebo. Če že ne vedno srečno, pa vsaj zadovoljno. Tisti, ki me poznajo, pa bi ti lahko povedali, da če nisem vsaj malo nesrečna okrog kakšne stvari, nisem srečna. Pa se vendarle počutim srečno. Zakaj? Hm, dobro vprašanje.

Sem srečna, ker nisem v službi in peljem svoj posel? Sem srečna, ker sem ženska? Poročena? Mlada? Ker imam prijatelje? Najboljšo babico na svetu? Psa? Ker živim v Evropi, Sloveniji? Ja, vse to, pa vendar ne zaradi tega.

Ali ste pripravljeni biti dovolj drugačni, da imate čudovit odnos?

Na tem planetu porabimo veliko – VELIKO – časa in energije za ljubezen in odnose.

O tem kaj je resnična ljubezen in kaj ne, imamo veliko sodb, zaključkov in pogledov. Skoraj vsi iščemo popoln odnos – četudi se pretvarjamo, da ga ne.

Kaj če bi lahko spremenili celotno paradigmo odnosov?! Kaj če bi jih lahko spremenili v nekaj, kar za nas resnično deluje? Kaj če to ne bi bilo več o nadzoru in ljubosumju in zavisti in prav in narobe? Kaj če bi lahko bilo o darilu, kar smo lahko drug za drugega?

Kaj če ste največje darilo svojemu odnosu vi – voljni, da ste tako briljantno, prelepo, čudovito, čudaško, intenzivno in radostno drugačni, kot resnično ste, ne da bi se ločili od katerega koli dela sebe?

Partnerski odnos je odnos intimnosti in zato je eden najbolj tesnih in svetih odnosov, kar jih lahko izkusimo v odnosu z drugimi.

Izhajal naj bi iz svobodne izbire, vendar redki dosežejo stanje zavedanja, da lahko že v prvo izberejo s tega nivoja. Čeprav je v osnovi vsak partner, ki ga izberemo, za nas pravi partner, ker odraža našo izbiro in vse, kar iz nje lahko izhaja, in ga zato lahko sprejmemo kot svojega najboljšega partnerja v danem trenutku.

Imate težave s tem, da bi drugo osebo med pogovorom gledali naravnost v oči? Sramežljivost nima nič s tem, obstaja pa zanimiva znanstvena razlaga.
Sodeč po japonskih raziskavah je razlog v preobremenjenosti kognitivnega sistema. V praksi možgani prejmejo preveč informacij, zato preprosto izberejo, na katere se bodo osredotočili.

Težave pri gledanju v oči
Gre za hipotezo iz študije, ki jo je vodil Shogo Kajimure z Univerze v Kyotu in ki so jo objavili v reviji Cognition. Po mnenju strokovnjaka gledanje stran od svojega sogovornika ali nezmožnost pogleda v njegove oči med pogovorom, ni posledica neke sramežljivosti, temveč izhaja iz dejstva, da pogovor in vizualni stik črpata iz istih spoznavnih virov. S tem prisilita možgane, da izbirajo med eno ali drugo stvarjo.

Naše babice so govorile, da je strah votel, okoli njega pa ničesar ni. Globoka misel, ki je bila meni, kot otroku malce težko razumljiva, saj sem si živo predstavljala tisto »nekaj«, ki je prazno in ga ovija…nič.

Ampak kako, saj se vendar skriva pod mojo posteljo, v omari, ko pade mrak, ko zunaj grmi, ko s sosednjega dvorišča priteče tisti ogromen pes. In občutki danes niso nič drugačni, ko se v moje misli prikrade kaj takega, kar povzroči plitko dihanje, potenje rok, vse telo se strese in v glavi nastanejo grooozni scenariji. V besedah, ki ste jih pravkar prebrali, se skriva odgovor, kaj je strah.

Glavna tema pogovorov z ljudmi, s katerimi sem se družila zadnje čase, so bili odnosi. Očitno smo kolektivno v obdobju prečiščevanja vseh nerazrešenih odnosov, zato ni čudno, da sem med prazniki tudi sama veliko razmišljala o njih.

Predvsem o tistih, ki se ne izidejo. O tem, koliko priložnosti za samoizpraševanje, za globlji vpogled vase nam takšni, neuspeli odnosi lahko prinesejo. Pa tudi o vseh pasteh, v katere se tako zlahka ujamemo, ko se odnosi končajo in se v nas zbudijo stare, nepredelane bolečine, zaradi katerih se (spet) počutimo, izdani, izkoriščeni, zavrženi, prazni … Še toliko bolj, če smo sami ljubili z odprtim srcem, dobili pa laži, manipulacije, prevare, zavračanja …

Komunikacija, ki jo imaš sam s seboj, odločilno vpliva na tvoje življenje. Si ponavljaš zgolj odgovore, ki si jih sprejel od drugih (kdo si, kakšen si, kako moraš živeti, kaj moraš imeti, kaj moraš postati, kaj je pomembno …), ali si znaš zastaviti tudi pomembna vprašanja?

Verjetno se nihče od nas ne zaveda gravitacije, pa ta na nas kljub temu deluje. Se zavedate svoje komunikacije s samim seboj?

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

Zdaj je jasno, da to, kako starši vzgajajo svoje otroke, vpliva na razvoj osebnosti, v katero se bodo njihovi otroci razvili, ko odrastejo. Načelo je preprosto: otrok si zapomni način vzgoje in tudi sporočila, ki mu jih v določenih okoliščinah namenjajo starši. Pri tem se gradi notranja psihična struktura, ki pozneje na otroka deluje od znotraj tako, kot so prej starši delovali od zunaj.

Zato je pomembno, kako kakšno držo zavzamemo do svojih otrok in kako jih obravnavamo, saj bodo kot odrasli ljudje enako obravnavali sami sebe. Kako torej vzgojiti otroka, da se bo razvil v zdravo, funkcionalno odraslo osebo, ki je sposobna samostojnega in kakovostnega življenja v družbi?

“Nikoli se nismo pogovarjali”
Točno tale stavek slišim pri svojem delu tako rekoč vsak dan. Kaj menite, da pove? Vedno se zdrznem, ko mi stranke povejo, da se partnerja med seboj ne pogovarjata, ker se tudi v njihovi družini nikoli niso pogovarjali in sploh ne vesta kaj naj bi s pogovorom delala.

Tole ni pretiravanje. Marsikdo moje generacije, pa tudi mlajši imajo v sebi vzorec, da je partnerski odnos nekaj, kar pač je samo po sebi, dve osebi živita skupaj, pomenita se pomembne stvari na začetku zveze, potem pa vse postane rutina in samoumevnost. Če imata oba partnerja takšen vzorec, sta običajno odtujeno živeča skupaj, nikoli sproti ne razčistita nabranih nesporazumov ali različnosti, temveč vse skupaj pometeta pod preprogo in se delata, da problem ne obstaja.

Verjemite ljudem, ko vam govorijo, da nečesa ne želijo. Vse prevečkrat ljudje trpijo, ker ne slišijo, kaj jim govorijo, in ne vidijo, kaj jim dejanja drugih sporočajo. Vse prevečkrat menijo, da ko jih bodo ljudje bolje spoznali, bo drugače. Si bodo premislili. Še posebej to velja v partnerskih odnosih. Predvsem ženske velikokrat trpijo, ker ne vidijo, ne slišijo ali nočejo videti in slišati, kaj jim druga stran govori.

Največ bolečine si povzročijo prav same. Želijo prepričati moškega, da so prave zanj. Zato naredijo vse namesto njih. Kar posledično odbije moške. Če moškemu ponudite vse na pladnju, bo seveda vzel ponujeno in odšel ob prvi priložnost. In tukaj ne govorim samo o seksu. Ženske še vedno preveč razdajajo svoj čas, pozornost in naklonjenost moškim, ki si tega še zdaleč ne zaslužijo.

Na Bavarskem že več let uspeva nekaj kmetij, kjer je domačim, poljskim in gozdnim živalim omogočeno takšno življenje, za kakršno so ustvarjene; in polja znova dobivajo svojo nekdanjo podobo. Ni več monokultur, pač pa kolobarjenje in počitek s praho, zato škodljiva gnojila in škropiva niso potrebna. Talnim živalcam in mikroorganizmom je prepuščeno, da nemoteno opravljajo svoje delo.

Vračajo se žive meje, jarki z vodo za gozdne in travniške živali, prej skoraj odmrla drevesa spet oživljajo. Tam so našli svojo oazo miru zajci, veverice, ptice, lisice, divje race, plazilci, srne in celo divji prašiči. Gozdne živali spoznavajo tamkajšnje ljudi s prijazne plati. Živalim so namenjena krmišča, napajališča ter zavetja, kamor se lahko zatečejo ob dežju in v zimi, in nikjer ni nobene preže, obore in podobnega. Vse diha v na novo prebujenem in povezanem življenju.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

NE PRESLIŠITE BESED, KI RANIJO
“Nesposoben/nesposobna si!”, “Ne vem, kako ti je uspelo dokončati šolanje, če pa si tako butast/butasta?”
Se vam takšni izpadi zdijo znani? Pritrdilni odgovor pomeni, da ste žrtev verbalnega nasilja. Čeprav morda menite nasprotno, vas moramo razočarati – in hkrati opozoriti: duševne bolečine, ki jih povzročajo nenehne žalitve in posmehovanje, so (lahko) veliko globlje od tistih, ki jih povzroči telesno nasilje.

Verbalno nasilje je vedenje, ki napada človekovo samopodobo, da bi prizadejalo duševno bolečino, ali pa nasilnež s prenašanjem krivde, z obtoževanjem, žalitvami ali zmerjanjem upravičuje svoja dejanja in odločitve.

Eden izmed mojih največjih izzivov, ki me spremlja že kar lep del življenja je slediti svoji intuiciji in živeti svoje življenje v skladu z narekom svoje duše.  Vedno znova se nekje na poti spotaknem in s solzami v očeh obležim na tleh. Občutim samoto in odrezanost od življenja, na plano se prikrade tisti občutek »spet nisi naredila dovolj«, »nisi dovolj dobra«.

Solze se ulijejo po licu in na dan ponovno privre »zakaj vedno jaz??«. Po smrti svojega očeta in dedka sem se neštetokrat s solzami v očeh spraševala: »Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni?«, »Zakaj že tako zgodaj?«, »Zakaj me nihče ne razume?«, Zakaj moram sama rinit čez tako težko stvar?«, »Zakaj jaz?«,…

Dokler v svoje telo trpamo nezdravo hrano, se nimamo niti toliko radi, da bi v svoje telo dali nekaj zdravega

Občutek, da ste vredni, zaželeni, sprejeti, lahko zraste samo v vaši zavesti.
Začnite sejati semena – začnite govoriti sebi, da ste ljubljeni otrok vesolja.

Ko sem se učila ljubezni do sebe, sem prebirala knjigo Moč je v tebi. Bila sem v obdobju, ko so se vrstile nosečnosti ena za drugo, dojenje, smeh in jok otrok, objemčki, poljubčki, vstajanje ponoči, zobki, umazane ritke, previjanje … In takrat sem imela čas, da sem brala. V tišini sem dojila in uspavala Anjo in poleg brala. Poglavje o jezi govori:

Živimo v svetu, v katerem je - o tem ni dvoma - videz pomemben. Mediji nas »posiljujejo« z ideali lepote. Idealom se, večina izmed nas, po svojih najboljših močeh, želi približati. Pritisk je tako močan, da smo zaradi njega ponotranjili prepričanje o pomembnosti videza, in sicer do te mere, da prek njega sklepamo tudi o osebnosti posameznika.

Sodimo takole; dobro telo, dobra osebnost in seveda obratno! Brezhiben videz je, poleg tega, da ga je lepo pogledati, tudi simbol zdravja, dobrega počutja, zadovoljstva, samospoštovanja, občutka moči in nadzora nad življenjem. Tako ni nič nenavadnega, da je cilj mnogih izmed nas imeti kar se da dovršen izgled. Če ta namreč preveč odstopa od standardov za privlačno, je hitro - in praviloma tudi je - mesto družbene stigmatizacije, tudi omaloževanja (pomilovanja). Temu pa se vsak izmed nas želi izogniti, kajne?

Učiteljica, ki je učila 6 letne otroke matematiko, je dečka po imenu Arnav uprašala: “Arnav, če ti dam 2 manga in nato še 2, koliko jih boš imel?”

“5”, je rekel Arnav.

Učiteljica ga je vprašala še enkrat: “Če ti dam 2 manga in nato še 2, koliko jih boš imel?”

“5”, je ponovil Arnav.

Učiteljica je postala jezna. Spomnila se je, da Arnav ne mara manga, zato je še enkrat poskusila, tokrat z jagodami.

“Arnav”, je rekla, “če ti dam 2 jagodi in nato še 2, koliko jih imaš?”