V življenju vsi mi pogosto sprejemamo odločitve, ki se kasneje pokažejo za nespametne, preuranjene ali neprimerne. Pogosto jim sledi obžalovanje in kesanje, saj so včasih posledice naših odločitev boleče, nepredvidljive ali pač neugodne za nas. Poznate?

Pri svojem delu s strankami v Svetovalnici se zelo pogosto soočam z ogromno, tako rekoč neizmerno čustveno bolečino posameznikov, ki so se ločili od svojih partnerjev ali partnerk in so to kasneje obžalovali. V navalu jeze ali razočaranja so potrgali nitke odnosa, odšli in se niso bili pripravljeni pogovoriti in razčistiti vzroka, zakaj je sploh prišlo do nesporazuma ali nekega dogodka, ki je povzročil tako drastično odločitev. Včasih nam hipna bolečina zamegli zdrav razum, reagiramo brez razmisleka, škoda je storjena.

Sicer nisem čisto prepričana, zakaj so si pred nekaj desetletji izmislili termin »nadarjeni otroci«, a tako sedaj v osnovnem šolstvu opredeljujejo otroke, ki so nadpovprečno inteligentni, kot bi jaz temu rekla. Sicer je res, da besedna zveza »nadarjeni otroci« zajema nadpovprečno nadarjenost ne zgolj pri merjenju inteligenčnega kvocienta temveč zajema testiranje otroka na področju glasbe, umetnosti ter vodstvenih sposobnosti oziroma da otrok izkazuje nadpovprečne sposobnosti mišljenja.

Danes razmišljam o naših brihtnih otrocih. K meni prihaja vedno več staršev v močni stiski, ker ne zmorejo spremljati, vzgajati in krotiti svojih izjemnih otrok. Ki jim povedo pri petem letu starosti, da nekaj ne bodo naredili, ker jih to ne zanima, da rišejo takšne slike, da stojiš in debelo gledaš, da je osemletniku povsem jasno, kaj se v družini dogaja ter da se v drugem razredu osnovne šole dolgočasi, saj ves učni program že obvlada.

Ko skozi leta spremljaš vso to "silno" komunikacijo skozi elektronske medije, ne moreš mimo preproste ugotovitve, da se vso ljudsko umsko, intelektualno, čustveno in "humorno" dno v pretežni večini konča z dvema modnima črkama: »Lp«.

Tu nekje se sliši tudi tista s figo v žepu: »Oglasi se kaj!«

Po vzoru takšne mentalne siromaščine je med nepregledno množico podobnih tudi: »Čas je denar.« V isti sapi namreč čuješ: »Joj! – nimam časa,« ki mu v glavnem sledi še kakšen trapast, v največ primerih lažniv izgovor.

Vsi smo že kdaj doživeli bolečo izgubo, ki smo jo zelo težko preboleli. Razlog, da se tako oklepamo ljudi in situacij, ki nam ne služijo več, je strah pred spremembami in neznanim ter tudi strah pred samoto.

Težko je izpustiti preteklost, še zlasti takrat, kadar se vidimo kot žrtev, ki je v nekaj vložila veliko energije in truda, a na koncu tudi to ni bilo dovolj. Oklepamo se prijateljev in partnerjev, ki smo jih že leta nazaj prerasli. Oklepamo se starih čustev – še zlasti bolečih – o katerih ves čas razmišljamo, ker ne znamo oprostiti niti sebi niti drugim.

Triletni otroci imajo pogoste napade trme. Nekaj si zapičijo v bučko in ne odnehajo dokler tega, kar so si zahoteli, ne dobijo. Če jim tega starši ne omogočimo, se trmasto držijo, užaljeno, mogoče se celo vržejo sredi trgovine na tla in tulijo v ihti in trmi, da dosežejo svoje. Vsi starši smo verjetno tole fazo dali čez pri svoji zlati mulariji.

Kaj pa se zgodi, ko zelo podobno reagirata odrasla človeka?
Moški in ženska, ki tvorita partnerski odnos. Skupaj sta dobro desetletje, nimata otrok, imata materialno vse, kar si poželita, marljivo delata vsak v svojem poklicu, prihajata pozno zvečer domov. Znata se ‘zahaklati’ za vsako malenkost in potem dokazujeta eden drugemu, da ima sam seveda sto procentni prav in da ima druga stran povsem narobe. Druga stran seveda trdi povsem enako. In ne odstopata.

Ženske s prijateljicami so bolj zdrave in samozavestne!

V študiji univerze v Oxfordu, ki jo je vodil psiholog Robin Dunbar, so ugotavljali, kaj pozitivno vpliva na zdravje in srečo žensk. Ob zaključku študije je Dunbar ugotovil, da zdravje in blagostanje ženk občutno naraste, če se vsaj dvakrat na teden družijo s prijateljicami, piše portal Miss7.

Dotik pride pred pogledom, pred govorom. Je prvi in zadnji jezik ter vedno pove resnico,« pravi znana kanadska pisateljica in pesnica, med drugim tudi avtorica romana Deklina zgodba, Margaret Atwood. Dotik je evolucijsko najstarejše čutilo, drug drugega pa se lahko prijetno dotikamo na tisoče načinov. 

Dotik je čut bližine, zaupnosti, sprejemanja in ljubezni ter blagodejno vpliva na naše psihofizično počutje, poudarja psihoterapevtka Mateja Švetak. Vendar pa ga je v zahodni sodobni družbi preglasil vid, ob tem pa ga pred izzive postavlja še digitalna doba.
»Dotik je na neki način naš prvi stik s svetom in prek tega tudi oblikujemo občutek, ali je svet varen in ali je tam nekdo, ki nas sprejema. V otroštvu je zelo pomembno, koliko je dotikov, kako so ti pristni, kako nežni, podporni in spodbudni za otroka,« pojasnjuje sogovornica Mateja Švetak. Omeni tudi Evo Reich, ki je razvila terapijo Gentle Bioenergetics, imenovano tudi »masaža metulja«, pri kateri z zelo nežnimi dotiki vzpostavljamo stik otroka z drugo osebo.

Ljuba duša' mi je velikokrat rekla stara mama, po očetu, ki je bila polna ljubezni in me nikoli ni zares kregala, tudi, če se s čim ni strinjala, bi uporabila izraz 'o, ljuba duša'.

Moja stara mama je bila tudi meni zelo, zelo ljuba duša. Z njo sem preživela veliko časa. Pripovedovala mi je veliko zanimivih zgodb. Tudi pravljice, ko sva se stiskali ob krušni peči, mi je pripovedovala na tako zanimiv, doživet način, da mi še sedaj odzvanja njen glas v ušesih. Rada je pela in imela je visok glas, ki je bil simpatično in igrivo otroški. Bila je vedrega duha, kljub veliko bridkih preizkušenj.

Želijo si ljubezni, a jih nekaj ovira …

Najti partnerja za celo življenje in zgraditi ter vzdrževati srečno zvezo je vse prej kot enostavno. Rezultati nedavne raziskave, ki jo je naredila ena izmed spletnih strani za spoznavanje, je pokazala, kje tiči razlog, da so nekateri moški in ženske še vedno samski, kljub temu da si zveze želijo. 

Kar petindvajset odstotkov moških je navedlo, da je za njihov samski stan kriva sramežljivost, medtem ko je 37 odstotkov žensk kot razlog navedlo prevelike zahteve, piše portal Miss7. Oba spola pa kot dokaj močen razlog za samski stan navajata tudi dejstvo, da niso bili dovolj odprti za spoznavanje novih ljudi in reči (moški 26 odstotkov, ženske 28).

Se pritožujete nad tem, kaj nekdo počne z vami, nad tem, kako se obnaša do vas? Se kregate, morda celo rečete "Skozi eno uho notri, skozi drugo ven" (kar nikoli ne deluje ... no, vsaj zame ni, ko so me nenehno kritizirali), se na vse možne načine skušate prilagajati, ustrezati, situacija pa ni nič boljša – lahko prav nasprotno ... slabša.

Ne veste, kaj še ... kako naj se še spremenite, kako naj se še prilagodite, da se bodo vaši odnosi spremenili? Žal to ne deluje.

Zadnje čase na internetu seveda, kje drugje, vidim veliko posnetkov, kako so moški poženščeni, ženske pa možate. Zadnjič mi je v oči padla beograjska komičarka, ki se je razhudila, da je nihče na nekem srečanju ni več gledal v oprsje, temveč so jo spraševali, kaj misli o političnem stanju. Kje so pravi moški, se je spraševala. So še, še obstajajo, se mi pa zdi, da jim dandanes ženske ne dovolimo biti moški in lovci, saj takoj, ko nakažejo morda, da ima osvajanje sexualno noto, postanemo napadalne. Zakaj sem razmišljala?

Bila sem vzgojena v duhu, ko je spolnost tabu tema. Vse, kar so me od spolnosti naučili, je bilo, da naj pazim, da ne bom spala s preveč moškimi, ker bom težko dobila partnerja. To misel sem imela v mladih letih vseskozi v glavi. Res je, da se časi spreminjajo in sedaj ne več v tempu 100 let, temveč dnevno, mesečno.

Nasveti in zgodbice naših babic so zlata vredne. To običajno spoznamo takrat, ko jih ni več med nami. Zato le pohitite k svoji in ji zastaviti ta vprašanja.

Mame disciplinirajo, babice razvajajo. Še zlasti v otroštvu so predstavljale pomemben del našega življenja. Kadar starši niso imeli časa, so bile babice tiste, ki so nas tolažile, zabavale in poskrbele za polne želodčke. Ko vnuki odrastejo, se ta vez zaradi pomanjkanja časa ohladi. A njihove zgodbice in nasveti so zlata vredni, zato si zanje le vzemite čas in jih poslušajte.

Živimo v kontaminiranem svetu in na to smo se navadili. Zlasti v velikih mestih se onesnaženost okolja iz dneva v dan povečuje, ker pa je ne moremo odpraviti, saj to za nas pomeni določene obveznosti, smo se na to preprosto navadili. Naši organizmi so razvili protitelesa in skoraj naravno se prilagajamo protinaravnemu.

Toda proces je še večplastnejši. Kontaminacija namreč ni omejena na fizično okolje, temveč vključuje tudi psihološke in mentalne ravni, s čimer do neslutenih razsežnosti vpliva na človekovo doživljanje sveta.

Ledeno mrzel tuš navsezgodaj zjutraj se ne zdi prijetna ideja, predvsem če ne živimo v tropih – stopiti pod mrzel tuš je, kot bi nas zbadalo tisoč mokrih, mrzlih nožev.

Ampak mrzel tuš je v resnici lahko izjemno dober za nas, lahko nam spremeni življenje. Ledeno mrzel tuš ti ponudi možnost, da v nov dan vstopiš zunaj svoje cone udobja in razširiš svoj svet onkraj omejenih prepričanj in zmogljivosti. Poleg tega izjemno dobro vpliva na tvoje telesno in duševno zdravje!

Na Božični dan sem videla na socialnih medijih, poleg vseh nasmejanih obrazov, kako je prostovoljec brezdomcem delil oblačila.Zamislila sem se, kako večina od nas uživa v pojedinah, katerih je vedno preveč, nekje pa so ljudje, ki potrebujejo samo posvečen čas in morda kakšno obleko ali malo hrane. Kako malo bi bilo potrebno, da si nekatera velika podjetja, ki stran mečejo hrano in obleke, namesto v razreze in med odpad, aktivirale posameznike, ki bi si vzeli čas za najšibkejše člene. Je to težko?

Kasneje sem si vzela še čas za filmski maraton s hčero, kjer sem se nasmejala, predvsem pa zamislila.

Tako je, prišla sem do točke, da izbiram samo še iskrenost, v vseh odnosnih relacijah, torej tudi z vami, ki me zdaj berete.

Spet je tu december, ko že sama energija, zaradi vsesplošne skupne evforije, pripelje do več druženja, smeha in veselja. Zato se mu tudi reče veseli december, mar ne. Mene pa je to vedno po malem motilo. Čudila sem se, zakaj veselje ravno samo decembra? Zakaj ne bi bili v taki energiji kar skozi vse leto in bi se obdarjali predvsem z nasmehi, prijaznostjo in sočutjem.
Sem velik pristaš iskrenosti in pristnosti, medsebojne enakosti in povezanosti. Vsi smo krvavi pod kožo, radi rečemo in vsi imamo svojo zgodbo. Zakaj si jih ne bi podelili.

Da so prav podzavestna prepričanja tista, ki usmerjajo naše vedenje, verjetno ni več skrivnost. O njihovi pomembnosti in vplivu, ki ga imajo na naše življenje, je bilo zapisanega že mnogo.
Tudi med zapisi na tej spletni strani jih je mogoče najti kar nekaj, ki so namenjeni prepoznavanju podzavestnih prepričanj, med drugim tudi prepoznavanju prepričanja: »Nisem dovolj dobra in nisem pomembna.«

Prepoznavanje je prvi korak, ki ga moramo opraviti vsi, ki si želimo svoja prepričanja spremeniti. In pogosto se tu tudi ustavimo, saj ne najdemo načina, kako bi omejujoča prepričanja spremenili v takšna, ki nas bodo podpirala. Zato v tokratnem zapisu predstavljam dva načina, ki sem ju v procesu spreminjanja svojih prepričanj uspešno uporabila tudi sama.

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

Ljudem je praviloma neprijetno, kadar imajo pred seboj obveznost, ki jo iz različnih razlogov nenehno prelagajo. Več ko je takih nedokončanih zadev, večje je nelagodje. Nedokončane zadeve so breme, človekov mentalni aparat usmerjajo nazaj, v preteklost, k minulim obvezam in dolžnostim ter mu ne dovoljujejo, da bi se v celoti posvetil trenutnim zadevam ter se ukvarjal s sedanjostjo in prihodnostjo.

Zamera
Pomembnejša ko je nedokončana zadeva, več energije porabljamo zanjo in manj je ostane za ukvarjanje s trenutno stvarnostjo. Med nedokončane zadeve spadajo tudi zamere, ki jih ljudje gojijo do drugih.

Večina ljudi vstopi v odnose iz napačnih razlogov, zato nam odnosi, predvsem partnerski,  povzročajo toliko preglavic in trpljenja. Eden izmed očitnejših je, da iščemo nekoga, ki nas bo izpolnil in nam uresničil naše sanje.

V odnose večinoma vstopimo s pričakovanjem, kaj bomo dobili v njih, kaj nam bo druga oseba dala ali odvzela, in ne z namenom, kaj bomo podelili.

Verjamem, da si vsi želimo verjeti, da smo gospodarji svojega življenja oz. ne le, da smo gospodarji, temveč da smo pri tem tudi učinkoviti.

Bolj ko se zavedamo, da smo za svoje dobro ali slabo počutje odgovorni sami, učinkovitejši smo. Bolj ko znamo poskrbeti za dobro počutje kljub neprijetnim situacijam, ki jih izkušamo, učinkovitejši smo in bolj ko se zavedamo, da je treba za svoje dobro počutje skrbeti na način, s katerim to skrb olajšamo tudi drugim, učinkovitejši smo.

Učinkovito gospodarjenje s svojim življenjem pa si olajšamo tudi z upoštevanjem naslednjih načel.

So lastniki psov in mačk raje v družbi svojih živali ali prijateljev? To je pokazala raziskava ...

Več kot polovica skrbnikov psov ali mačk priznava, da bolj uživa v družbi svojega kosmatinca kot najboljšega človeškega prijatelja, ugotavlja nova raziskava, ki so jo objavli v Independent.
V raziskavi, kjer je sodelovalo 2.000 pasjih ali mačjih skrbnikov, je 53 odstotkov oseb priznalo, da preživljajo čas raje s svojo živaljo kot v človeški družbi. 17 odstotkov je dalo pri preživljanju časa prednost hišni živali in ne partnerju. Večina je druženje z živaljo povezala tudi z dobrim počutjem.

Kar 96 odstotkov žensk se vsaj enkrat na dan počuti za nekaj krivo oziroma ima sabo vest.
Je slaba vest vaš zvesti spremljevalec? Brez skrbi, lahko se ga znebite. 

Vsi s seboj nosimo določene vrednote in prepričanja, po katerih poskušamo živeti oziroma urejamo svoje življenje. Včasih nam to ne uspe. Smo samo ljudje … Najprej se moramo zavedati, da sami odločamo o tem, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne, se pravi, da v resnici pravo ali napačno delovanje sploh ne obstaja. Na nas z določenimi pričakovanji vpliva okolica -  lahko jih izpolnite ali pa tudi ne. Vsaka vaša odločitev pa seveda s sabo prinaša neko posledico.

Piše: Marjana Florjan

Ljudje smo polni najrazličnejših pričakovanj. Nenehno pričakujemo, kaj vse bomo dobili, kje in kaj vse bi lahko dobili, kdo bi nam lahko ali moral nekaj dati, kje vse bi lahko še kaj izvrtali … Pa ne govorimo samo o denarju; z "dobiti kaj" mislimo tudi na pozornost, ljubezen, varnost, občutek sprejetost, pohvalo, zahvalo, uslugo, spoštovanje …

In v svojih pričakovanjih do drugih smo si precej podobni. Do najpikantnejših podrobnosti si namreč znamo predstavljati scenarij, kako bi nam nekdo drug lahko nekaj dal, a precej skromni in ubogi smo v viziji tega, kako mi sami komu kaj dajemo. Hm …