Usoda se nam pogosto zdi kot nekakšno kolo sreče ali loterija, pri kateri naključje določa večjo ali manjšo srečo ljudi.
Toda če poskušamo nekoliko odstreti tančico Maje1, da bi razumeli smisel njene igre, bomo videli, da ni toliko naključij, temveč da, nasprotno, obstajajo očitna vzročnost, red, zakon, ki usmerjajo vse dogodke.

Naključij ni, čeprav Maja daje nasproten vtis; je samo nepoznavanje vzročnosti. Če nam, ljudem, ne uspe razumeti končnega smisla igre Maje, nerazumevanje, čemu počne, to, kar počne, in čemu gre, kamor gre, še ne pomeni nujno, da Majo vodi naključnost.

Problem zaskrbljenosti zadeva vsakega človeka. Zaskrbljenost je oblika strahu, ki nastane zaradi ponavljajočih se krožnih misli o morebitnih prihodnjih dogodkih. To stanje nastane takrat, kadar izgubimo nadzor nad razumom, njegove posledice pa so utrujenost, nezbranost in nezmožnost biti v sedanjem trenutku.

Nihče si ne želi biti zaskrbljen, a naj se sliši še tako nenavadno – včasih mislimo, da če nismo zaskrbljeni, to pomeni, da nam je vseeno ali da smo prezrli prihodnje možnosti neuspeha.

10 odličnih nasvetov za samo-motivacijo po Miku
Mike Moore je mednarodni predavatelj in avtor številnih knjig o motivaciji, uspešnosti ter človeških potencialih.

Skrivnost motivacije je v tem, da izvira iz nas samih in da se lahko motiviraš za dosego česa le sam. Vse kar lahko storite za drugega je to, da jim zagotovite spodbude za lasno motivacijo. Tu je deset zelo učinkovitih strategij, ki vam pomagajo, da vstanete in se osredotočite v smeri uresničitve svojega velikega, neizkoriščenega potenciala.

Kadar imamo več časa za gibanje, lahko bolj pridemo v stik s svojim telesom. Telesno gibanje … Kako si ga predstavljate? Kot potenje v fitness klubu na eni od naprav za 'kurjenje' odvečne maščobe ali povečanje mišične mase, ko v ozadju 'tolče' neumorno ponavljajoči se ritem bolj ali manj divje glasbe, medtem pa naše misli blodijo naokoli? Kot lahkoten tek, živahno hojo ali plavanje – ali pa strm vzpon na enega od slovenskih dvatisočakov?

Ali pa kaj še bolj drznega in eksotičnega ob čemer se adrenalin izdatno sprošča v kri? Vse to so primerni načini, kako razgibati telo – nekateri so telesu in psihi bolj prijazni, drugi manj. Z nekaterimi vnašamo v svoje telo in življenje harmonijo, urejenost in subtilnost, z drugimi razdraženost in grobost.

Iz Vive www.viva.si

Pozdravljeni,
želim si dobrih in pozitivnih odnosov, vendar ljudje okrog mene večinoma niso takšni, kot bi si želela, kakršne bi potrebovala. Čutim, da je nastopil čas za spremembo, v svoje življenje bi rada priklicala nove, pozitivne ljudi. Kaj naj storim? Hvala za odgovor!
Lijana iz Novega mesta

KLINIČNA PSIHOLOGINJA
Vaše vprašanje je zelo obširno in splošno, zato je nanj težko odgovoriti preprosto. Najpomembnejša sta vaše samospoštovanje in samozavest. Če se dovolj cenite in spoštujete, če znate samozavestno zagovarjati svoja stališča, če ne doživljate strahov ob stikih z drugimi ljudmi, boste najverjetneje pozitivno gledali na življenje in ljudi okrog sebe.

Piše: Bern Jurečič v reviji Karmaplus

Poletni čas je kot nalašč za veliko stvari.
Pod tem si vsakdo lahko predstavlja tisto, kar mu najbolj ustreza. Eni pomislijo najprej na letovanje z obveznim morjem ter neobveznimi (vendar navadno neizogibnimi) spremljevalnimi pojavi, kot so gneča na cestah, vročina, stroški in podobno; drugi komaj čakajo, da pride čas za oddih, pa naj gre za poležavanje doma ali pa izlet v gore ali pa kolesarjenje po Prekmurju; tretji spet za poletje prihranijo obnovitvena dela, gradnjo, pospravljanje, tudi konjičke in še marsikaj takega, "za kar med letom nikakor ni časa".

Pod črto, če odštejemo odhod na morje, ki je večinoma družinski dogodek in projekt, je pri drugih omenjenih opcijah skupni imenovalec bržčas "končno imam čas zase in za tisto, kar bi rad v miru ali pa kar moram nujno opraviti, ker sicer nisem mogel". Se pravi, čas predvsem zase. S tem kajpak ni nič narobe, ampak tu se pojavi kolateralni, stranski efekt – otroci.

Piše: Zoran Železnikar www.prisluhni.si

Seveda boste takoj ugotovili, da v tem naslovu nekaj manjka. Zakaj nismo – kaj? Celoten naslov bi se moral glasiti: Kdo smo in zakaj nismo tisto, kar bi morali biti. A kaj bi morali biti? Odgovor na to vprašanje je težak. Vemo pravzaprav le to, da nismo tisto, kar bi želeli ali mogli biti. Če bi bili to, kar bi želeli biti, bi bili mnogo srečnejši, svet bi bil danes mnogo lepši kot je in ne bi bilo skrbi, kaj bomo zapustili našim potomcem. A pojdimo lepo po vrsti.

Danes lahko govorimo o krizi identitete, vsaj za človeka v zahodnem, razvitem svetu. Posplošeno rečeno lahko trdimo, da ta človek ne ve, kdo je, od kod prihaja, kakšno je njegovo poslanstvo v življenju in smisel bivanja. Vprašanja, ki dišijo po filozofiji in duhovnosti. Ali je to resnično tako nepomembno, da se nam s tem ni potrebno ukvarjati?

Zaradi zakonskih prepirov bolj trpijo moški kot ženske.

Moški, ki se veliko prepirajo s svojimi ženami, pogosto trpijo za nespečnostjo in migrenami, piše hrvaški portal 24sata. Prepiri med partnerjema imajo sicer čustvene in fizične posledice za moške in ženske, a ko gre za zdravje, se je izkazalo, da večje posledice dolgotrajnih prepirov nosijo moški. Raziskave, ki so jih v ZDA delali kar 16 let, so namreč pokazale, da v zakonih, kjer je veliko konfliktov, moški trpijo za številnimi težavami, kot so glavobol, nespečnost in slabše splošno zdravstveno stanje.

Čeprav se vam morda zdijo še premladi, se tem temam ne izogibajte predolgo.
Starši morajo sami presoditi, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli za pogovore o določenih temah. Čeprav niso vse najbolj prijetne za uho, se je z njimi treba spopasti prej ali slej.

Denar - Otroci se morajo na določeni točki naučiti odgovorno ravnati z denarjem. Najlažje jim boste to pokazali tako, da jim začnete dajati žepnino. Seveda govorimo o majhnih vsotah. Otroci lahko z njo počnejo, kar želijo, a vedeti morajo, da ko jo bodo porabili, si drugega ne bodo mogli več privoščiti. Ena od možnosti je tudi, da jim predlagate delitev stroškov, ko kupujete nekaj, kar so si otroci sami zaželeli.

Filozof Sokrat je organiziral veliko pojedino. Medtem, ko so jedli in pili, so bili gostje povabljeni, naj izberejo eno filozofsko temo, da bi razpravljali o njej.
Predmet diskusije je bil izbran: govorili bodo o ljubezni.
„Poskusili bomo opredeliti ljubezen, kako se počutimo, kadar sami ljubimo in kako, kadar smo ljubljeni.“ je rekel Sokrat.

Zacela je Fedra, nato je govoril Pausenis in se Eriksimas, ki je govoril namesto Aristofana, kateremu se je grozno kolcalo. Ko se je počutil boljše, je še enkrat prosil za besedo.Takrat je ustregel družbi s čudovito in globoko zgodbo.
Povedal je naslednje:

Zaupanje, ob bok vrednotam, postaja čedalje bolj pereč problem v svetu: zaupanje v sistem, zaupanje v posameznika. Kitajski pregovor pove veliko: »Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži!«

Ne tako dolgo nazaj sem se s sodelavci z vseh vetrov Evrope spustil v debato o demokraciji. Čeprav je imel vsak izmed nas nek svojstven pogled na demokracijo in na to, kaj demokracija sploh je ter kaj predstavlja, je bilo skupno vsem, da smo bili polni hvale in dobrih zgledov. Samo eden izmed nas ni komentiral nič. Presenetljivo je bilo predvsem to, da je ravno ta sodelavec prihajal iz dežele, kjer se je demokracije »rodila« – iz Grčije.

Princesa Merida je še zelo mlada, vendar je že trdno odločena, da bo šla skozi življenje po svoji poti. Odločitev je preprosta in v nekem smislu celo trivialna, saj človek ne more hoditi po poti koga drugega. Ali pa ni tako preprosto.

Tam sta kajpak tudi oče in mati, saj naj bi princesa nekoč postala kraljica, kar pomeni, da ravno ne more utirati čisto svoje poti skozi življenje, saj je njena usoda določena že vnaprej. A zadeva ni preveč kompleksna. Toda vprašanje se kljub temu zastavlja in je dobro: Kaj v resnici pomeni iti skozi življenje po svoji poti?

Ljudje se spreminjamo, to je dejstvo. Skozi rast, odraščanje, situacije, ki nam dajejo izkušnje in drugačen pogled na dih, življenje, ljudi, dogodke. Dajo nam drugačen Obraz. Vrnite se v svojo mladost in pomislite, kako zelo ste od takrat spremenili sebe in svoje lastnosti. Pomagate si lahko že s spominom na vašo pisavo, ki je bila, ko ste bili otrok, še veliko manj izklesana, kot je sedaj. Opazi se tista otroška razposajenost, ko je bil list papirja popolnoma počečkan z vsemi barvami, danes pa je besedilo v predalčku svoje pokončnosti – razuma, odgovornosti, resnosti.

Naš notranji svet se ovija v podobe krhkih sanj in se po drugi strani z vsakim stoletjem sooča z vedno bolj napornim svetom, ki ga živimo in v katerem smo … Vse to se odraža v naših potezah, gibih, mimiki, predvsem pa v vsakodnevni izraznosti, ki jo kažemo v odnosih z drugimi ljudmi.

Ko v zraku vonjaš svežino in čutiš nežen vetrič, ki se igra z teboj, občutiš življenje, ko zazreš se pred seboj in vse ti je odprto.

Vdihneš na polno in se podaš po svojih poteh. Pogumno zakorakaš po začrtanih stezah, ki te vodijo skozi izkušnje in spoznanja, ki sam jim postavljaš meje.

Življenje komaj začenjaš zajemati na polno in spoznavati vse kotičke kjer se ljubezen lahko skrije, v vsem vidiš le dobro. Pred teboj so vsi načrti za tisti jutri, ki ga pričakuješ z tem pa pozabljaš na ta danes, ki ga živiš. Nikoli ne pomisliš, da si ti tisti, ki mu je usoda dala zadnji hladni dih in mu ukradla prihodnost.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Zdi se, kot da je kritiziranje slovenski nacionalni šport. Vsakdo ima, bodisi dobronamerno ali zlonamerno, kaj za povedati o kom drugem. Dejstvu, da je kritika sestavni del vsakdanje komunikacije, se sicer ne moremo izogniti – lahko pa se potrudimo razumeti njene vzgibe ter načine, kako iz nje potegniti najboljše. Vsaka kritika namreč ni zlonamerna in ni nujno, da smo zaradi nje slabe volje.

Seveda nihče ne mara kritiziranja. Na nas vpliva negativno, ker nam daje občutek, da nam nekaj manjka oziroma je z nami nekaj narobe. Kritika je neke vrste obsodba in prihaja v različnih oblikah: otroci jo "pokasirajo" od staršev in učiteljev, odrasli se s kritiko spopadamo na delovnem mestu, o nas imajo veliko povedati tudi prijatelji, partnerji in ljubimci: da tehtamo preveč, smo preveč neodločni, da ne znamo z otroki itd.

Če sklepamo po tehničnem napredku v zadnjih nekaj desetletjih, lahko hitro pridemo do zaključka, da postaja človek vedno bolj inteligenten. A to ne drži. Že več let je opaziti znake, da se povprečni inteligenčni količnik mladih znižuje po vsem svetu, so ugotovili norveški znanstveniki.

Medtem ko se je povprečni inteligenčni količnik vse od uvedbe prvega množičnega inteligenčnega testa v letu 1905 vztrajno zviševal, pa se je z generacijo, rojeno leta 1975, ta trend obrnil navzdol. Nova raziskava norveških znanstvenikov namreč kaže, da imajo mladi danes nižji inteligenčni količnik kot njihovi starši.

Na prvi dan novega leta, ko so dobri sklepi za prihodnost na mestu, bi bilo za nas dobro, če bi premislili ali smo čas, ki smo ga imeli na voljo dobro izkoristili ozirom kaj lahko v tej smeri ukrenemo za naprej. Čas je ena od stvari, ki jih posedujemo in naš uspeh je v veliki meri odvisen od tega ali ga uporabljamo pravilno.

Težavnost pravilne uporabe časa leži v naravi časa samega. Težko je nekaj koristno uporabljati, če ne veš koliko ti je tega sploh še ostalo. Vemo, da imamo na voljo le omejeno zalogo časa, nimamo pa načina, da bi odkrili kdaj bo ta zaloga pošla, tako pa zapravljamo čas ekstravagantno za trivialnosti, kot da bi bila ta zaloga neskončna.

Piše: Ksenija Tratnik v Vivi www.viva.si

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi.

Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom. Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več).

Misli,… ti neslišni glasovi v glavi, ki nikoli ne utihnejo, stalno se porajajo, nam zavedno in nezavedno prigovarjajo, narekujejo, prepričujejo, usmerjajo, vodijo,…se rojevajo v izgovorjenih besedah in se realizirajo skozi naše delovanje in čustvovanje.

Ali se zavedamo svojih misli? Velika večina ljudi premalo oz. se ne zavedamo, da je misel, zdaj že znanstveno dokazano, močna energija, ki kreira, dobesedno materializira, našo fizično realnost.

»Veliko je sil, a nič ni močnejšega od človeka.« je dejal veliki antični dramatik Sofoklej. Človekovo nasilno prodiranje v kozmični red že stoletja spreminja in prilagaja naravo. S pomočjo priučenih sposobnosti, kot sta mišljenje in govor, se zavestno uveljavlja v naravnem redu stvari in prevzema vlogo stvarnika. V naravi si postavi bivališča, da ga bolje varujejo pred nevarnostmi naravnega okolja, hiše, mesta so postali simboli boja z naravo, simboli civiliziranosti.

V naravi je pač za vsako bitje poskrbljeno na način, da je le to sposobno preživeti, človekova sposobnost preživetja je toliko bolj izrazita od ostalih bitij, ki so nižje na razvojni lestvici in ključno vprašanje, ki se postavlja je, ali ima človek, kakršnokoli pravico, dolžnost ali morda kakršen drug razlog, ki mu narekuje, da to svojo moč uveljavlja po nepotrebnem, oziroma v nasprotju od tistega, za kar jo potrebuje, to je za preživetje.

Piše: Ksenija Tratnik v Vivi www.viva.si

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi. Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom.

Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več). Prepričanje, da bo prihodnost veliko boljša kot preteklost in sedanjost, je poimenovano kot pristrani optimizem, zaslediti pa ga je pri vseh rasah, na vseh območjih in v vseh socialno-ekonomskih razredih, ne glede na starost in spol.

Ne vem kako vi doživljate in dojemate besedo ali pojem EGO. Osebno sem se veliko spraševala o tem, kaj naj bi to zares pomenilo. Ali je dobro, da imaš nekaj ega ali slabo? Kaj sploh opredeljuje beseda EGO? Sliši se zelo fiktivno, neoprijemljivo, nek izraz za nekaj. 

Definitivno pa velikokrat slišimo to besedo v različnih sodbah drugih: »poln je ega«; »en sam ego jo je«; »ima velik ego«, »ta je pa na ego tripu«; »vodi ga ego«; »zelo je egoistična« in tudi »ima majhen ego«; »ta je pa čist brez ega«… Če za nekoga lahko rečemo: »ta je pa čist brez ega« mi to spet zveni, kot da to spet ni najbolje. Ali pač? Vsekakor je to zelo razsežna tema. Poskušala jo bom predstaviti na čim krajši, upam da preprost in meni razumljiv način.

Konec partnerske zveze za nobeno od vpletenih strani ni lahek. Ne obstaja formula, po kateri bi lahko rekli, kako dolgo bo trajala faza prebolevanja. Ženske naj bile pogosteje tiste, ki dajo pobudo za konec zveze, a so hkrati tudi tiste, ki jo dlje časa prebolevajo. Nekateri pravijo, da je za vsako leto zveze potreben mesec dni žalovanja. Konec petletnega razmerja bi tako prebolevali pet mesecev. 

Seveda pa ljubezenska matematika ni nikoli tako preprosta, saj je obdobje prebolevanja odvisno od več faktorjev. Osebe, ki so že po naravi nostalgične, bodo verjetno potrebovale veliko več časa, da bi se postavile nazaj na noge.