V prejšnjem članku sem izpostavila zelo pomemben člen v kreiranju naše 'realnosti'. Preden začnemo karkoli kreirati moramo najprej vedeti in čim bolj precizno definirati, kaj sploh hočemo.

To ne pomeni, da bomo dobili točno to, kar smo si zamislili, dobili pa bomo zelo podobno zadevo, ki bo prišla čisto po nepričakovani poti. V večini primerov se dokazuje, da je navadno to kar dobimo, še boljše od tistega, kar smo si najprej zamislili.
Potem pa se vprašamo, zakaj je potemtakem sploh pomembno, da si točno določimo kaj hočemo. Pomembno je zato, ker se moramo zavedati, da svojo realnost kreiramo tako ali tako vsako sekundo, do neke mere zavestno, predvsem pa iz naše podzavesti in prepričanj.

V prejšnjem članku sem se dotaknila tematike, v kateri smo na kratko pogledali, kaj naša čustva so, od kod izvirajo in čemu služijo. Nadaljujem pa z opisom načinov, kako mi upravljamo s svojimi čustvi in ne obratno. Če čustva upravljajo z našimi življenji in našimi odzivi na življenjske situacije, gre rado vse skupaj svojo pot, običajno neodvisno od naše volje in kar je še huje, dogajajo se nam stvari, ki nam niso ravno pogodu. In ne dovolimo, da se nam življenje »dogaja«, ampak ga zavestno in kreativno živimo.

Zaupati moramo, da naša duša najbolje ve, kaj je dobro za nas. Zato nam pošilja izzive in situacije ravno s tem namenom, da to ozavestimo. Čustva pa so kreacija, s katero ustvarjamo svojo realnost. Čustva niso nekaj, kar »se nam dogaja«, ampak so aspekti naših življenj, ki jih ustvarjamo. Na podlagi preteklih izkušenj, na podlagi tega, kar znamo, vemo, kako živimo in tako se lahko naučimo upravljati z njimi.

Razlika med srečnimi in nesrečnimi ljudmi je v izražanju hvaležnosti. Nesrečni posvečajo pozornost temu česar nimajo, srečni pa so hvaležni za tisto kar imajo. Mi se ne rodimo hvaležni, ampak se učimo biti hvaležni. Hvaležnost je veščina, ki se je lahko naučimo. Kako? Hvaležnost dosežemo z ozaveščanjem, s pozornostjo in z vajo.

Ko boste zares ozavestili, kako blagoslovljeni ste v resnici, takrat se vam bo spremenila zaznava življenja. Takrat boste svojo pozornost preusmerili na blagoslove in opazili jih boste vedno več. Vedno bolj jih boste privlačili in vedno več jih boste imeli.

Nova raziskava strokovnjakov z Univerze v Kaliforniji o tem, ali so samski bolj žalostni in obupani v iskanju sorodne duše.
V raziskavo so vključili kar 814 predhodnih študij in ugotovili, da so v družbi še vedno močni stereotipi o tem, da so samski bolj žalostni in obupani.

V raziskavi pa so ugotovili, da temu ni tako. Samski namenijo večji poudarek svoji službi, so bolj povezani s starši, prijatelji, sosedi in sodelavci. Samski imajo sodeč po raziskavi tudi močnejši občutek samoodločbe, več svojega časa namenijo osebni rasti.
Samski so sodeč po raziskavi tudi manj nagnjeni k slabi volji in negativnim čustvom kot poročene osebe.

Fokus življenja ponavadi posvečamo vzgoji otrok, finančnemu stanju, službi in zdravju. Recimo, da se nam ta področja zdijo najbolj pereča. Pozabljamo pa na osebno rast. Tekom življenja se zlijemo z našim programom, postanemo del navidezne celote, ki jo ta področja predstavljajo, pozabimo pa na nas same, kot individum. Seveda smo del neke naše celice, neke skupnosti, vendar kdaj pa kdaj moramo izstopiti iz tega. Zakaj?

Zato, ker se identificiramo z našim življenjskim okoljem, s tem pa prevzemamo nase tudi breme in težve posameznikov, ki so nam najbližji. Tako en velik del našega uma išče rešitve tudi za vse bližnje. Moje mnenje pa je, da ko nas potegne v ta krog, ni potrebno, da rešujemo vse težave drugih, temveč, da smo v ta krog poklicani, da predstavimo drugo mnenje, druga znanja in se iz vsega nekaj naučimo, da dvignemo vibracijo našega najbližnjega okolja, zato, da se bomo sami razvijali naprej.

Začnimo provokativno: družba danes potrebuje več alfa moških, vendar celostnih alfa moških!

Teorije o alfa moških, ki smo jih popularizirali na podlagi raziskovanja živalskega sveta, so se izkazale za napačne. Kvalitete alfa samca niso le dominanca, moč in odločnost, značilne za plenilce iz živalskega sveta, temveč tudi in predvsem kvalitete vodje, ki vodi, ščiti in ljubeče skrbi za svojo družino ali skupnost.

Alfa moške v popularni kulturi vidimo kot “prave moške” ali pa kot “neumne mačote”.

»Čeprav smo si ljudje različni, vsi nosimo enako željo v sebi. Vsak hrepeni po nekom, ki bi mu nudil uteho in bližino, po nekom, s katerim bi lahko delil vesele trenutke ali lažje prebrodil boleče. Naša notranja potreba nas vodi v to, da smo čustveno povezani z nenadomestljivimi drugimi,« razlaga dr. Sue Johnson, kanadska klinična psihologinja, ki je za Vivo spregovorila o tem, kaj je v ozadju partnerskih konfliktov in kako v čustva usmerjeni terapiji za pare (Emotionally Focused Couple Therapy – EFT) vrača zadovoljstvo v odnosu in življenju

Njeno sporočilo je, da se nam za srečno partnerstvo ni potrebno ukvarjati z učenjem učinkovitejših komunikacijskih veščin, proučevanja otroštva ali velikih romantičnih gest.

»Kaj nas ohranja zdrave in srečne skozi življenje? Nedavno so anketirali generacijo Y z vprašanjem, kateri so njihovi najpomembnejši cilji v življenju, in več kot 80 odstotkov jih je reklo, da je njihov glavni življenjski cilj to, da postanejo bogati.

Prav tako je 50 odstotkov teh mladih odraslih reklo, da je drugi pomemben življenjski cilj to, da postanejo slavni,« začne svoj TED govor psihiater Robert Waldinger z univerze Harvard, že četrti vodja raziskave o razvoju odraslega življenja, ene najdaljših raziskav o sreči.

“Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti, roke časa napletejo pajčevinasto nebo.
Duša je ptič brez kril, ko življenje se dotakne dna, proti soncu seže ta, ki zna vstati sam, ko je sam.”
(Dušan Velkavrh)

Tokrat se mi je zaradi osebne izkušnje porodil naslov 'vsak je sam', ki me je takoj navedel na čudovito besedilo pesmi, ki jo je izvajala meni zelo ljuba skupina Hazard in katere priredbo je naredila tudi Alenka Godec.

Pa bi nekateri lahko tudi pomislili, le kaj ima to veze z Djotiš-vedsko astrologijo, s katero se ukvarjam. Direktno nič (če izvzamem mojo osebno karto), indirektno vse, saj Djotiš razlaga in pojasnjuje življenje samo.

Znanstveniki že dalj časa raziskujejo, ali nam lahko naša osebnost pomaga, da bomo živeli dlje ali pa nam povečuje tveganje, da bomo imeli visok krvni pritisk ali holesterol ali morda zboleli za artritisom, sladkorno boleznijo ali katero od bolezni srca. Tega sta se zavedala že Hipokrat in Galen v antični Grčiji, ki sta za štiri tipe osebnosti predvidela dovzetnost za določene telesne in duševne bolezni.

Do danes je bilo na tem področju narejenih že veliko raziskav, ki potrjujejo, da lahko naše lastnosti napovedujejo, kako zdravi bomo. Eden od razlogov, zakaj lahko osebnost vpliva na naše zdravje, se skriva v tem, da pomeni strategije, s katerimi se soočamo s težkimi situacijami v življenju, te pa dejansko pomenijo, kakšna vedenja in navade imamo.

Karkoli v življenju izkušamo, je naša resničnost. A resničnost niso dogodki sami po sebi. Dogodki samo so. Takšni kot so. O nekem dogodku, doživetju, nečemu, čemur smo pač priča, razvijemo neke misli, te pa v nas izzovejo določena čustva, ki tem dogodkom dodajo barve. Ker smo ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko pišem članek, si lahko vzamemo za primer trenutek, ko prižgemo televizor in zagledamo na prvem programu nogometno tekmo.

Nekdo, ki ga nogomet ne zanima, niti opazil ne bo, kaj je na sporedu in bo z daljincem nadaljeval raziskovanje programov. Nekdo drug bo preveril, kateri moštvi se pomerjajo in če mu ni v interesu, bo prav tako preskočil tekmo. Spet tretji bo preklical pomemben sestanek, da bi si lahko ogledal tekmo, četrti bo med spremljanjem tekme glasno vzklikal, bodril »svoje« moštvo in ob tla vrgel skledo pokovke, če izid ne bo po njegovih pričakovanjih.

Svetovni ženski #dost'mam mi je odprl oči. Ne, da sem bil prej neobčutljiv za nasilje nad njimi. A ker so bile ob (priznam – svojčas tudi mojih) deških otipavanjih in moških seksističnih opazkah praviloma vljudno tiho ali ljubko besne, so se mi večinoma smilile. V najboljšem primeru sem z njimi sočustvoval. Ko so začele govoriti o svojih občutkih, pa sem začel o njih razmišljati. Nisem več gledal sveta skozi svoje oči, če bi bil ženska, ampak sem ga skušal dojeti skozi njihove …

Kako je biti ženska in vse življenje požirati ogabno mešanico nadlegovanja in zaničevanja? Kaj občuti, ko se ji na trenutno neobljudenem kosu ceste približuje moški? Kaj, ko se znajde sama z njim v zaprtem prostoru in na lepem postane nasilen? Kako se počuti, ko ji z gnjavljenjem ali žaljenjem pokvari večer s prijatelji(cami)? Kaj jo spreletava, če je ta moški znanec: sorodnik, sosed, sodelavec, prijatelj? Kako živi z mislijo, da ga bo spet srečala, in kako se odzove, ko se to zgodi? …

Ja, Ti. Kaj hočeš? Sploh veš kaj hočeš? A sploh kaj hočeš?

Meni se to ne zdijo preprosta vprašanja. Če me kdo to vpraša, se kar zdrznem, ker na momente ne vem odgovora, ker se ukvarjam z vsem drugim, samo s sabo ne in se zgubljam in ne vem kaj hočem, samo še drvim in se težko ustavim v zavestnem stanju, v popolnem brezdelju.
Zelo pa mi paše čista tišina in mir. To je definitivno že ena od stvari, ki bi jo hotela večkrat doživljat.
Vendar, ne o meni, jaz sem nepomembna oz. ravno toliko, kot si pomemben-a ti. Zato bolj na splošno, da nagovori vse, ki bodo morebiti tole brali.

Ko se je prvič začelo govoriti o čustveni inteligenci, je postala manjkajoči člen v zanimivem odkritju – ljudje s povprečnim inteligenčnim količnikom so namreč lahko uspešnejši od tistih z najvišjim v 70 odstotkih. Kako je to mogoče? V ozadju navidezne anomalije je spoznanje, da zgolj »pamet« še ne prinese uspeha v življenju – lahko pa nanj vpliva čustvena inteligenca.

Desetletja raziskav so že pokazala, da je čustvena inteligenca ključni dejavnik, ki ločuje uspešne ljudi od neuspešnih. Tako naj bi kar 90 odstotkov najuspešnejših ljudi imelo tudi najvišjo čustveno inteligenco. Kaj pa sploh je čustvena inteligenca? Morda je malce neoprijemljiva, lahko pa bi jo opisali kot način, s katerim usmerjamo svoje vedenje, kako se znajdemo v različnih okoliščinah ter kako sprejemamo odločitve, ki lahko prinesejo najboljše rezultate.

Želja po osrečujočem partnerskem razmerju je običajno na samem vrhu lestvice prioritet, ki si jo sami postavimo kot pogoj za srečo. Primernega partnerja razumemo kot prvi kamen, ki je potreben za izgradnjo palače našega srečnega življenja. Le redkokdaj iščemo druge elemente izpolnitve in če že, so to le nadomestki, ker pri prvem nismo imeli sreče.

Če nam usoda ni namenila partnerja, kot smo si ga zamislili, bomo v srcu čutili neizpolnjeno praznino – zevajoči vakuum, ki ne glede na morebitne nadomestke ves čas vztrajno kliče po izpolnitvi.

Seveda nimam v mislih tistih ogledal, ki jih imate v svoji kopalnici in vam zjutraj pokažejo vaše nezavidljivo stanje po neprespani noči. Simbolika pa je dokaj podobna. Ljudje smo redkokdaj zadovoljni s tistim, kar vidimo v ogledalu in vedno najdemo kako malenkost, ki bi jo radi vsaj malo popravili. S popravki na sebi nam celo kdaj uspe, kaj pa storimo, ko je naše ogledalo neizprosno in nam neprestano servira dejstva, ki jih ne samo ne želimo videti, ampak se nam celo zdi, da jih je nemogoče urediti, kaj šele, da bi vedeli, kako naj se tega sploh lotimo.

Steklena ogledala v kopalnici nam pokažejo samo našo zunanjo podobo. Kdo pa s ogledala, v katerih vidimo svojo dušo? To pa so druge duše, ki v času našega bivanja na Zemlji kažejo odsev naše duše. In nam kdaj pošteno načnejo naš živčni sistem. Še lepše postane, ko se nam nekako uspe znebiti prve, dobimo v svojo bližino tri nove, ki so običajno še trši oreh.

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči.
Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

Ločitev je po statistiki drugi najhujši udarec in stres za posameznika. Ločitev nam pusti veliko posledic..od nižje vrednosti samega sebe, do strahu pred postavljanjem novega življenja in predvsem, ne pušča posledic samo na nas, ampak tudi na otrocih, če smo jih imeli s partnerjem, s katerim se ločujemo. In statistika pravi, da ne glede na to, kateri partner se je odločil za ločitev, traja žalovanje nekje štiri leta, pri otrocih pa nekje dve leti, s tem da ne smemo pozabiti, da otroci vse življenje upajo, da bosta starša spet nekoč skupaj.

Ko poslušam zgodbe o ločitvah in kaj je do njih pripeljalo, imamo tisoč in en primer. Niti en ni enak. Vendar bi rada opozorila, da se psihična ločitev med partnerji začenja že veliko prej in, če bi bili pozorni, bi to zaznali že zelo na začetku krhanja odnosa. Morda bi v tem primeru lahko reševali že prej in preprečili neizogibno ali pa rešili odnos že v začetni akutni fazi.

Usoda se nam pogosto zdi kot nekakšno kolo sreče ali loterija, pri kateri naključje določa večjo ali manjšo srečo ljudi.
Toda če poskušamo nekoliko odstreti tančico Maje1, da bi razumeli smisel njene igre, bomo videli, da ni toliko naključij, temveč da, nasprotno, obstajajo očitna vzročnost, red, zakon, ki usmerjajo vse dogodke.

Naključij ni, čeprav Maja daje nasproten vtis; je samo nepoznavanje vzročnosti. Če nam, ljudem, ne uspe razumeti končnega smisla igre Maje, nerazumevanje, čemu počne, to, kar počne, in čemu gre, kamor gre, še ne pomeni nujno, da Majo vodi naključnost.

Problem zaskrbljenosti zadeva vsakega človeka. Zaskrbljenost je oblika strahu, ki nastane zaradi ponavljajočih se krožnih misli o morebitnih prihodnjih dogodkih. To stanje nastane takrat, kadar izgubimo nadzor nad razumom, njegove posledice pa so utrujenost, nezbranost in nezmožnost biti v sedanjem trenutku.

Nihče si ne želi biti zaskrbljen, a naj se sliši še tako nenavadno – včasih mislimo, da če nismo zaskrbljeni, to pomeni, da nam je vseeno ali da smo prezrli prihodnje možnosti neuspeha.

10 odličnih nasvetov za samo-motivacijo po Miku
Mike Moore je mednarodni predavatelj in avtor številnih knjig o motivaciji, uspešnosti ter človeških potencialih.

Skrivnost motivacije je v tem, da izvira iz nas samih in da se lahko motiviraš za dosego česa le sam. Vse kar lahko storite za drugega je to, da jim zagotovite spodbude za lasno motivacijo. Tu je deset zelo učinkovitih strategij, ki vam pomagajo, da vstanete in se osredotočite v smeri uresničitve svojega velikega, neizkoriščenega potenciala.

Kadar imamo več časa za gibanje, lahko bolj pridemo v stik s svojim telesom. Telesno gibanje … Kako si ga predstavljate? Kot potenje v fitness klubu na eni od naprav za 'kurjenje' odvečne maščobe ali povečanje mišične mase, ko v ozadju 'tolče' neumorno ponavljajoči se ritem bolj ali manj divje glasbe, medtem pa naše misli blodijo naokoli? Kot lahkoten tek, živahno hojo ali plavanje – ali pa strm vzpon na enega od slovenskih dvatisočakov?

Ali pa kaj še bolj drznega in eksotičnega ob čemer se adrenalin izdatno sprošča v kri? Vse to so primerni načini, kako razgibati telo – nekateri so telesu in psihi bolj prijazni, drugi manj. Z nekaterimi vnašamo v svoje telo in življenje harmonijo, urejenost in subtilnost, z drugimi razdraženost in grobost.

Iz Vive www.viva.si

Pozdravljeni,
želim si dobrih in pozitivnih odnosov, vendar ljudje okrog mene večinoma niso takšni, kot bi si želela, kakršne bi potrebovala. Čutim, da je nastopil čas za spremembo, v svoje življenje bi rada priklicala nove, pozitivne ljudi. Kaj naj storim? Hvala za odgovor!
Lijana iz Novega mesta

KLINIČNA PSIHOLOGINJA
Vaše vprašanje je zelo obširno in splošno, zato je nanj težko odgovoriti preprosto. Najpomembnejša sta vaše samospoštovanje in samozavest. Če se dovolj cenite in spoštujete, če znate samozavestno zagovarjati svoja stališča, če ne doživljate strahov ob stikih z drugimi ljudmi, boste najverjetneje pozitivno gledali na življenje in ljudi okrog sebe.