Večina ljudi vstopi v odnose iz napačnih razlogov, zato nam odnosi, predvsem partnerski,  povzročajo toliko preglavic in trpljenja. Eden izmed očitnejših je, da iščemo nekoga, ki nas bo izpolnil in nam uresničil naše sanje.

V odnose večinoma vstopimo s pričakovanjem, kaj bomo dobili v njih, kaj nam bo druga oseba dala ali odvzela, in ne z namenom, kaj bomo podelili.

Kaj je resničen namen odnosov?

Mojstri vstopijo v vse odnose – od najbolj vsakdanjih do najtesnejših – ne kot nekdo, ki išče odnos, da bi nekaj prejel, ampak kot nekdo, ki vstopi v odnos, ker išče, da bi dal. In to, kar želijo dati, je esenca tega, kar so. Mojstri tega ne storijo zato, da bi ustregli ali služili drugemu, ampak izključno zaradi samih sebe – da bi izkusili to, kar so se odločili, da bodo. Ironija tega je, da s tem, ko izpolnijo to drugo, popolnoma vase usmerjen vzgib, dosežejo tudi prvo – da služijo in ugodijo drugemu.

Namen odnosov in celotnega življenja je biti in se odločiti, kdo si.

Namen odnosa je naša osebna odločitev, kateri del sebe želimo, da se pojavi, izrazi in razvija, in ne kateri del drugega lahko ujamemo in obdržimo.

Namen odnosa naj bi bil prostor, polje, v katerem lahko prosto raziskujemo in oznanjamo sebe ter to delimo z okolico – zelo malo ljudi razume predvsem partnerski odnos v tem kontekstu.

V resnici nikoli ne propade, le ne dostavi tega, kar si želel …

Zelo romantično se sliši, da se zdaj, ko je partner vstopil v naše življenje, počutimo izpolnjeni in celoviti. Ampak to žal ni res, še huje – to naše drage zavestno ali podzavestno postavi pod ogromen pritisk, da morajo biti vse tisto, kar v resnici niso. Ker vas ne želijo razočarati, se bodo zelo trudili, da bi bili to ali da bi naredili, kar pričakujete, dokler tega preprosto ne bodo več zmogli. Dokler ne bodo več mogli izpolnjevati slike, ki jo imate o njem/njej, o vajini družini, o vlogah, ki ste mu/ji jih dodelili, o vajini skupni poti … Tako se začnejo gojiti zamere, jeza narašča … In nato ali eksplodira ali se utopi.

Ampak namen odnosov ni imeti nekoga, ki nas izpolnjuje, ampak imeti nekoga, s komer lahko delimo svojo celovitost – sebe točno takšnega, kot smo v tem trenutku.

In tukaj se pojavi še en paradoks vseh odnosov: nikoli ne potrebuješ nikogar drugega, da bi sebe izkusil v svoji polnosti. A hkrati kot človeško bitje biološko potrebuješ drugega.

To je obenem skrivnost, frustracija in radost človeške izkušnje – da bi to izkusil, potrebuješ globoko razumevanje in močno željo, da bi živel znotraj tega paradoksa in ga izkušal v celotnem njegovem spektru – ne samo radost, ampak tudi frustracijo. Zato je zanj potrebna res velika, globoka, iskrena želja. Zelo malo ljudi je pripravljeno tako živeti.

Večina nas v razmerja vstopi z velikim zanosom, polni spolne energije, z odprtim srcem in dušo, polno upanja in sanj. A čez nekaj let (opažam pri večini med 35. in 60. letom) obupamo nad svojimi največjimi sanjami, izgubimo upanje in vero ter se zadovoljimo z najmanjšim.

Odnosi ne vodijo v razočaranje in izgubo življenjske energije, vere in sanj. Naš odnos do odnosov vodi v to …

Problem je namreč povsem preprost in se zgodi na osnovni ravni, ko vstopimo v razmerje, ter tako tragično nerazumljen, da boli srce. Nekako prevzamemo koncept, da so naše največje sanje, upi in želje povezani z našimi dragimi, in ne z nami samimi.

Test naših odnosov je namreč to: kako dobro živimo v skladu s svojimi idejami, NE pa, kako dobro tvoj partner in bližnji živijo po tvojih idejah ali ti po njihovih.

Odnosi so sveti, ker nam ponudijo največjo življenjsko priložnost, edino priložnost, da ustvarimo in izkusimo svojo najvišjo konceptualizacijo SEBE. Odnosi razpadejo, ko jih dojemamo kot življenjsko priložnost, da ustvarimo in izkusimo svojo najvišjo konceptualizacijo DRUGEGA.

Dovolite, da vsaka oseba v razmerju skrbi ZASE – za svoj del SEBE: kaj ta SEBE je, dela in ima, kaj želi, sprašuje. Kaj išče, ustvarja, izkuša … In tako bo odnos mogočno služil svojemu namenu in vsem vpletenim vanj!

Dovolite vsaki osebi v razmerju, da ne razmišlja o drugem, ampak zgolj in samo o sebi.

To se najverjetneje zdi popolnoma tuje v praksi, saj nas je večina v otroštvu ponotranjila, da je najvišja oblika ljubezni in odnosa skrb za drugega. Ampak povem vam, vaš fokus na drugega – vaša obsedenost z drugim – je to, kar obsodi razmerje na propad. Nihče ne bi smel postavljati drugega na prvo mesto (razen mati otroka do njegovega sedmega leta starosti).

Kako je drugi, kaj počne, kaj ima, kaj govori, kaj želi, zahteva, misli, pričakuje, načrtuje?

Resnična ljubezen in dober odnos lahko obstajata le, če oseba utelešeno razume, da ni pomembno, kaj DRUGI misli, čuti, dela, ima, govori, želi, pričakuje, zahteva, načrtuje. Edina stvar, ki je pomembna, je to, kaj si TI v odnosu do tega.

Najbolj ljubeča oseba na svetu je tista, ki je usmerjena vase.

Povej svojo resnico, takoj ko jo poznaš. Leta in leta nisem počel tega. V resnici sem večino življenja lagal – majhne laži, velike laži, ker sem mislil, da mi služijo. A danes vidim, da mi nič ni služilo manj. Toda za to, da lahko deliš resnico z drugim, jo moraš najprej deliti s seboj. In da lahko narediš to, se moraš ljubiti bolj kot kogarkoli drugega. Vem, da je to kliše, ki ga skoraj vsak dan slišiš v duhovnih sferah, a želim, da se danes ustaviš ob tem. Preberi še enkrat. Občuti te besede. Ljubiti sebe bolj kot kogarkoli drugega. Kaj prinašajo, kaj ti vzbujajo?

Da se ljubiš, kot še nisi ljubil nikogar. Ljubiti sebe dovolj, da začutiš in spregovoriš svojo globoko resnico. Predvsem svojemu najbližjemu. Dovoliti si govoriti iz popolne transparentnosti in vidnosti v vsakem trenutku. Ne da bi karkoli skril. Dovoliti si biti viden, poznan, točno takšen kot si – fizično, čustveno, duhovno. Kako bi bilo to? Razmisli, kako bi bilo to videti? Raziskuj …

Pripravljenost biti popolnoma ranljiv in popolnoma brez obrambe v prostoru drugega je največje darilo, ki ga lahko podariš drugemu.

Pripravljenost, da nekoga raje izgubiš, kot da ga obdržiš v svojem življenju pod lažnimi pretvezami, je najvišja oblika ljubezni. In največja ironija je, da deljenje tega, za kar ste prepričani, da bo odgnalo drugega, tega prepriča, da ostane. Saj potem vedo, da ne živijo z vašo sliko, ampak z vami. S pristnimi vami.

Ljudje, ki jim svetujem, me sprašujejo, kako naj delijo svojo resnico z drugim, če še sami ne vedo, kaj točno je njihova resnica in kaj želijo. Prosijo me, da naj skupaj odkrijemo, kaj je tisto, kar si želijo.

Povem jim, da morajo svojo resnico začeti izražati. Začeti morajo govoriti. Na glas. Drugim. Glede vsega.

Kako se počutijo. Kaj hočejo zdaj. Res je, da veliko ljudi ne ve, kaj si želi na dolgi rok, ampak ni res, da ne vedo, kaj si želijo točno v tem trenutku, zdaj. To vedo, vprašanje je le, ali imajo pogum to izraziti – tudi če so zmedeni. Če smo toliko let držali resnico v sebi, smo izgubili stik s tem, kar smo, s svojo esenco in s tem, kar želimo, zato smo padli v tiho zamerljivost, živimo iz tihega obupa. Rečemo manj in manj, mislimo več in več. Zato je izjemno pomembno, da začnemo z besedami izražati, karkoli pač pride. Na glas.

Zato te praznike podarimo največje darilo – poskusimo povedati resnico. Dobro in slabo. Izrazi besede, ki bodo dobro sprejete, in tiste, za katere veš, da ne bodo. Poskusi – mogoče najprej s šepetanjem?

Neale Donald Walsch

Vir: www.svetloba.si