V otroštvu izoblikujemo pozitivne in negativne vzorce, ki nezavedno krmilijo naše življenje ter vplivajo na naše vedenje in pomembne odločitve tudi v odrasli dobi. Pri oblikovanju vzorcev imajo najpomembnejšo vlogo starši. Kako prepoznamo svoje nezavedne življenjske vzorce, ki nam škodijo in kako lahko vplivamo na oblikovanje pozitivnih vzorcev in navad pri svojem otroku?

Oblikovanje vzorcev v otroštvu
Ko se rodimo o sebi in svetu ne vemo nič. Smo namreč kot nepopisan list, naša zavest je nezaznamovana od izkušenj. Predstave o tem, kdo smo, kako pomembni smo, koliko ljubezni si zaslužimo, kakšno mesto v svetu nam pripada, kaj je "dobro" in kaj "slabo" itd., spoznamo v odnosih z ljudmi.

Najpomembnejšo vlogo pri tem imajo starši, saj je otrok od njih eksistencialno odvisen in čustveno najbolj povezan, obenem pa je v prvih letih kot goba, ki vsrka vase prav vse, kar prihaja iz okolja. Tako se ustvarijo podzavestni vzorci, ki imajo velik vpliv na vedenje v prihodnosti, ko se ljudje vedemo v skladu z našimi predstavami, ki smo jih razvili v otroštvu.

Razlika med pozitivnimi in negativnimi vzorci, pozitivno in negativno navado
Že znan slovenski pregovor pravi: »Navada je železna srajca». Najbolj "železne", trdne, stabilne in težko spremenljive so navade in vzorci, ki jih pridobimo v zgodnjem otroštvu, v prvih letih življenja, skozi proces socializacije. Kot že omenjeno, največ navad povzamemo od svoji skrbnikov (po navadi so to starši) in drugih pomembnih oseb.

Skratka, ljudje smo družbena bitja, ki za svoj razvoj in obstoj potrebujemo druge osebe. Skozi proces socializacije se učimo, kaj naj bi bilo za nas "dobro" in kaj "slabo". Žal pa velikokrat to ni blizu resnice… Navade, ki jih lahko pridobimo tekom socializacije, so lahko pozitivne in negativne. Pozitivni vzorci in navade so tisti, ki nam koristijo in vplivajo na kvaliteto našega življenja.

To so npr. preproste navade kot je ta, da si vsako jutro in zvečer umijemo zobe; da si privoščimo počitek, kadar smo utrujeni; da jemo večkrat na dan; da imamo delovne navade… Kompleksnejši pozitivni vzorci pa so, da se imamo radi, spoštujemo sami sebe, se znamo ceniti, pohvaliti, smo pošteni, se ne lažemo ipd. Vendar ljudje po enaki zakonitosti kot pozitivne vzorce in navade, razvijemo tudi negativne navade, ki jim ponavadi rečemo kar razvade.

Razvada je slaba, neprimerna navada, ki nas ponavadi omejuje in nam škodi. Enostavna razvada je npr. to, da ne pokrivamo wc školjke, bolj kompleksna pa npr., da ne izražamo svojih čustev; da drugim ne znamo reči »ne«; da ne spremenimo svojega življenjskega stila kljub zdravstvenim težavam, ki smo si jih pridelali s napačnim ali bolje rečeno škodljivim življenjskim vzorcem…

Najbolj trdoživi so vzorci, ki jih dobimo v otroštvu
V otroštvu na podlagi razmer, v katerih odraščamo, izoblikujemo svoje "zemljevid sveta". V skladu s tem zemljevidom se odzivamo tudi v odrasli dobi. Hitro se zgodi, da svoj zemljevid zamenjujemo z resničnostjo, tudi ko z njo nima nobene povezave, saj dogodke zelo težko ocenjujemo objektivno. Otrok, katerega starši neprestano kritizirajo za vsako vedenje, ki ga naredi napačno, se bo enako vedel tudi v odrasli dobi.

Kot odrasel bo kritičen do sebe in/ali drugih ob vsaki napaki, saj kritike ne zmore usmeriti le na svoje vedenje, ampak ob napaki sebe obsodi kot neustreznega, slabega, nevrednega in nespodobnega. Na svoje napake, ki so del življenja, se je že v otroštvu, ko so starši namesto njegovega vedenja kritizirali njegovo osebnost, naučil odzivati neprimerno in samodestruktivno.

Verjamem, da se vsi starši v skladu s svojimi zmožnosti, zavedanjem in znanjem maksimalno trudijo za otrokovo dobrobit, dobro vzgojo in mu poskušajo "dati krila, da lahko poleti v življenje". Pojavi pa se vprašanje, kako kljub temu, da se starši trudijo za dobro vzgojo svojih otrok, pridobimo negativne navade oz. “razvade” ali negativne življenjske vzorce?

Mislim, da je se je dobro zavedati, da tisti, ki zanemarjajo ali kakorkoli trpinčijo svoje otroke, nimajo ljubezni in odgovornosti niti do sebe, kaj šele do koga drugega. Le kako naj dajo otroku ljubezen in spoštovanje, če tega sami niso nikoli imeli. Le če imajo srečo oz. bolje rečeno, da vložijo v spoznavanje sebe in svojih negativnih vzorcev ter osebno rast zelo veliko časa in energije, lahko svoje otroke vzgajajo s pozitivnim zgledom.

Primer
Najprej razmislite o naslednjem primeru. Imate prekomerno telesno težo, ki resno ogroža vaše zdravje. Po številnih neuspenih dietah in trpljenju, ste se odločili, da boste poiskali strokovno pomoč. Na izbiro imate dva strokovnjaka, med katerima se morate odločiti. Izbira A je svetovalec za zdravo prehrano, ki je poln teorije in ”znanja” s področja zdrave prehrane in telesne dejavnosti in vam sicer lahko ponudi zelo veliko nasvetov, kako lahko zmanjšate svoje telesno težo in živite zdravo.

Opazite pa, da ima tudi sam preveč kilogramov in ga pestijo zdravstvene težave. Izbira B je svetovalec za zdravo življenje, ki vam poda veliko praktičnih nasvetov, ki jih pojasni iz svojih osebnih izkušenj. Vidite tudi, da je energičen, v dobri telesni pripravljenosti in ima normalno telesno težo. Torej, katerega bi izbrali, da vam bi osebno svetoval pri spremembi vašega življenjske stila? Primer A ali primer B? Kateri je v vas vzbudil večje zaupanje?

Otrokom moramo biti zgled!
Najverjetneje ste izbrali primer B, saj le tak človek, ki živi svoja prepričanja, vzbudi v nas zaupanje. Le takemu človeku lahko res verjamemo, da je to kar nam govori in prepričuje res dobro. In prav enako se dogaja v odnosu otrok-starš. Otroci so namreč zelo pametni in intuitivni ter nas kaj hitro spregledajo. Nikoli ne naredijo tistega, kar jim rečemo. Otroci naredijo tisto, kar delamo mi.

Tako velikokrat slišimo starše, ki otroku pridigajo, da naj ne pije alkohola, sami pa ga uživajo. Ali pa mu pridigajo o tem, kako pomembna je zdrava prehrana, ob naslednji priložnosti pa že zavijejo v Mc’Donalds. Takšna vzgoja je navadna goljufija! Otrokom moramo biti zgled, kar pomeni, da moramo sami živeti takšno življenje kot si ga želimo zanje. Kako naj otroci cenijo in spoštujejo sami sebe, če jih starši tega ne naučijo.

Zakaj je zgled oz. neverbalno komuniciranje tako pomembno?
Starši se vse premalo zavedajo, da je vzgled najučinkovitejše vzgojno sredstvo. Starši vzgajajo vsak dan, prav vsako minuto, s svojim lastnim zgledom. Življenjske resnice, kamor spadajo tudi dobre navade in pozitivni življenjski vzorci, veliko bolje in bolj uspešno sprejemajo s pomočjo tako imenovane odnosne kot vsebinske komunikacije.

Vsebino prenašamo po verbalni, to je digitalni poti, odnos pa verbalni, to je analogni poti. Tisto, na kar reagira sprejemnik informacije, je naš odnos do vsebine, ki jo prenašamo, in naš odnos do tega, ki mu sporočamo vsebino. Zato ni naključje, da mladi ne reagirajo na nasvete odraslih. Verbalno oziroma vsebinsko so točni, nimajo pa odnosne podlage.

Šele s pomočjo odnosnega in neverbalnega namreč naredimo vsebino sprejemljivo za drugega. Prav v tem skriva neuspeh številnih staršev, vzgojiteljev in učiteljev, ki otroku govorijo samo dobro, medtem ko sami ne ravnajo v skladu s temi vsebinami. Življenjskih vsebin pa si ni mogoče zamisliti brez odnosnega dejavnika.

POVEZANI ČLANKI:

• Pomen stabilnega partnerstva za vzgojo otroka
• Razvoj otrokove osebnosti
• Temeljna načela dobre komunikacije med starši in otroci
• Pomembnost pohval in spodbud
• Nasveti za razvijanje discipline-kako postaviti jasna pravila in meje