Kakor se zmrznjena prst začne topiti ob prvih toplih spomladanskih žarkih, tako se lahko naše srce zmehča in sprejema dobro, če se naučimo odpuščati.

Ko obsojamo, ne zmoremo sprejemati novih zamisli, tako ne moremo ničesar spremeniti in naša osebna rast je zaustavljena. Obsojanje vedno sproži neki dogodek, ki nas je vznemirili, ker se niso ravnali po vaših pravilih. Ko obsojamo, nimamo več svojega miru.

Raje se odločimo za odpuščanje. Nekomu odpustimo in se osvobodimo obsojanja, ker je svet tak kot je in ne tak, kot smo si ga sami zamišljali ali želeli. Ko odpuščamo, se naučimo nečesa novega, začnemo sprejemati drugačnost, ustvarimo si notranji mir.

Pri obsojanju se ničesar ne naučimo, z njim se samo omejujemo. Z odpuščanjem pa pridobimo tudi moč. Če vas je nekdo razburil, potem ima neko moč nad vami. Ko mu odpustite za njegovo dejanje, vzamete to moč nazaj. Tja, kamor priprada.

Obsojanje in zamera so dejanja, ki jemljejo. Odpuščanje pa je dejanje, ki nam nekaj podarja. In del tega je tudi ljubezen. Ljubezen pa je naše bistvo.

Prevedla in priredila Petra Strugar