Ali ste pripravljeni biti dovolj drugačni, da imate čudovit odnos?

Na tem planetu porabimo veliko – VELIKO – časa in energije za ljubezen in odnose.

O tem kaj je resnična ljubezen in kaj ne, imamo veliko sodb, zaključkov in pogledov. Skoraj vsi iščemo popoln odnos – četudi se pretvarjamo, da ga ne.

Kaj če bi lahko spremenili celotno paradigmo odnosov?! Kaj če bi jih lahko spremenili v nekaj, kar za nas resnično deluje? Kaj če to ne bi bilo več o nadzoru in ljubosumju in zavisti in prav in narobe? Kaj če bi lahko bilo o darilu, kar smo lahko drug za drugega?

Kaj če ste največje darilo svojemu odnosu vi – voljni, da ste tako briljantno, prelepo, čudovito, čudaško, intenzivno in radostno drugačni, kot resnično ste, ne da bi se ločili od katerega koli dela sebe?

Partnerski odnos je odnos intimnosti in zato je eden najbolj tesnih in svetih odnosov, kar jih lahko izkusimo v odnosu z drugimi.

Izhajal naj bi iz svobodne izbire, vendar redki dosežejo stanje zavedanja, da lahko že v prvo izberejo s tega nivoja. Čeprav je v osnovi vsak partner, ki ga izberemo, za nas pravi partner, ker odraža našo izbiro in vse, kar iz nje lahko izhaja, in ga zato lahko sprejmemo kot svojega najboljšega partnerja v danem trenutku.

Imate težave s tem, da bi drugo osebo med pogovorom gledali naravnost v oči? Sramežljivost nima nič s tem, obstaja pa zanimiva znanstvena razlaga.
Sodeč po japonskih raziskavah je razlog v preobremenjenosti kognitivnega sistema. V praksi možgani prejmejo preveč informacij, zato preprosto izberejo, na katere se bodo osredotočili.

Težave pri gledanju v oči
Gre za hipotezo iz študije, ki jo je vodil Shogo Kajimure z Univerze v Kyotu in ki so jo objavili v reviji Cognition. Po mnenju strokovnjaka gledanje stran od svojega sogovornika ali nezmožnost pogleda v njegove oči med pogovorom, ni posledica neke sramežljivosti, temveč izhaja iz dejstva, da pogovor in vizualni stik črpata iz istih spoznavnih virov. S tem prisilita možgane, da izbirajo med eno ali drugo stvarjo.

Naše babice so govorile, da je strah votel, okoli njega pa ničesar ni. Globoka misel, ki je bila meni, kot otroku malce težko razumljiva, saj sem si živo predstavljala tisto »nekaj«, ki je prazno in ga ovija…nič.

Ampak kako, saj se vendar skriva pod mojo posteljo, v omari, ko pade mrak, ko zunaj grmi, ko s sosednjega dvorišča priteče tisti ogromen pes. In občutki danes niso nič drugačni, ko se v moje misli prikrade kaj takega, kar povzroči plitko dihanje, potenje rok, vse telo se strese in v glavi nastanejo grooozni scenariji. V besedah, ki ste jih pravkar prebrali, se skriva odgovor, kaj je strah.

Glavna tema pogovorov z ljudmi, s katerimi sem se družila zadnje čase, so bili odnosi. Očitno smo kolektivno v obdobju prečiščevanja vseh nerazrešenih odnosov, zato ni čudno, da sem med prazniki tudi sama veliko razmišljala o njih.

Predvsem o tistih, ki se ne izidejo. O tem, koliko priložnosti za samoizpraševanje, za globlji vpogled vase nam takšni, neuspeli odnosi lahko prinesejo. Pa tudi o vseh pasteh, v katere se tako zlahka ujamemo, ko se odnosi končajo in se v nas zbudijo stare, nepredelane bolečine, zaradi katerih se (spet) počutimo, izdani, izkoriščeni, zavrženi, prazni … Še toliko bolj, če smo sami ljubili z odprtim srcem, dobili pa laži, manipulacije, prevare, zavračanja …

Komunikacija, ki jo imaš sam s seboj, odločilno vpliva na tvoje življenje. Si ponavljaš zgolj odgovore, ki si jih sprejel od drugih (kdo si, kakšen si, kako moraš živeti, kaj moraš imeti, kaj moraš postati, kaj je pomembno …), ali si znaš zastaviti tudi pomembna vprašanja?

Verjetno se nihče od nas ne zaveda gravitacije, pa ta na nas kljub temu deluje. Se zavedate svoje komunikacije s samim seboj?

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

Zdaj je jasno, da to, kako starši vzgajajo svoje otroke, vpliva na razvoj osebnosti, v katero se bodo njihovi otroci razvili, ko odrastejo. Načelo je preprosto: otrok si zapomni način vzgoje in tudi sporočila, ki mu jih v določenih okoliščinah namenjajo starši. Pri tem se gradi notranja psihična struktura, ki pozneje na otroka deluje od znotraj tako, kot so prej starši delovali od zunaj.

Zato je pomembno, kako kakšno držo zavzamemo do svojih otrok in kako jih obravnavamo, saj bodo kot odrasli ljudje enako obravnavali sami sebe. Kako torej vzgojiti otroka, da se bo razvil v zdravo, funkcionalno odraslo osebo, ki je sposobna samostojnega in kakovostnega življenja v družbi?

“Nikoli se nismo pogovarjali”
Točno tale stavek slišim pri svojem delu tako rekoč vsak dan. Kaj menite, da pove? Vedno se zdrznem, ko mi stranke povejo, da se partnerja med seboj ne pogovarjata, ker se tudi v njihovi družini nikoli niso pogovarjali in sploh ne vesta kaj naj bi s pogovorom delala.

Tole ni pretiravanje. Marsikdo moje generacije, pa tudi mlajši imajo v sebi vzorec, da je partnerski odnos nekaj, kar pač je samo po sebi, dve osebi živita skupaj, pomenita se pomembne stvari na začetku zveze, potem pa vse postane rutina in samoumevnost. Če imata oba partnerja takšen vzorec, sta običajno odtujeno živeča skupaj, nikoli sproti ne razčistita nabranih nesporazumov ali različnosti, temveč vse skupaj pometeta pod preprogo in se delata, da problem ne obstaja.

Verjemite ljudem, ko vam govorijo, da nečesa ne želijo. Vse prevečkrat ljudje trpijo, ker ne slišijo, kaj jim govorijo, in ne vidijo, kaj jim dejanja drugih sporočajo. Vse prevečkrat menijo, da ko jih bodo ljudje bolje spoznali, bo drugače. Si bodo premislili. Še posebej to velja v partnerskih odnosih. Predvsem ženske velikokrat trpijo, ker ne vidijo, ne slišijo ali nočejo videti in slišati, kaj jim druga stran govori.

Največ bolečine si povzročijo prav same. Želijo prepričati moškega, da so prave zanj. Zato naredijo vse namesto njih. Kar posledično odbije moške. Če moškemu ponudite vse na pladnju, bo seveda vzel ponujeno in odšel ob prvi priložnost. In tukaj ne govorim samo o seksu. Ženske še vedno preveč razdajajo svoj čas, pozornost in naklonjenost moškim, ki si tega še zdaleč ne zaslužijo.

Na Bavarskem že več let uspeva nekaj kmetij, kjer je domačim, poljskim in gozdnim živalim omogočeno takšno življenje, za kakršno so ustvarjene; in polja znova dobivajo svojo nekdanjo podobo. Ni več monokultur, pač pa kolobarjenje in počitek s praho, zato škodljiva gnojila in škropiva niso potrebna. Talnim živalcam in mikroorganizmom je prepuščeno, da nemoteno opravljajo svoje delo.

Vračajo se žive meje, jarki z vodo za gozdne in travniške živali, prej skoraj odmrla drevesa spet oživljajo. Tam so našli svojo oazo miru zajci, veverice, ptice, lisice, divje race, plazilci, srne in celo divji prašiči. Gozdne živali spoznavajo tamkajšnje ljudi s prijazne plati. Živalim so namenjena krmišča, napajališča ter zavetja, kamor se lahko zatečejo ob dežju in v zimi, in nikjer ni nobene preže, obore in podobnega. Vse diha v na novo prebujenem in povezanem življenju.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

NE PRESLIŠITE BESED, KI RANIJO
“Nesposoben/nesposobna si!”, “Ne vem, kako ti je uspelo dokončati šolanje, če pa si tako butast/butasta?”
Se vam takšni izpadi zdijo znani? Pritrdilni odgovor pomeni, da ste žrtev verbalnega nasilja. Čeprav morda menite nasprotno, vas moramo razočarati – in hkrati opozoriti: duševne bolečine, ki jih povzročajo nenehne žalitve in posmehovanje, so (lahko) veliko globlje od tistih, ki jih povzroči telesno nasilje.

Verbalno nasilje je vedenje, ki napada človekovo samopodobo, da bi prizadejalo duševno bolečino, ali pa nasilnež s prenašanjem krivde, z obtoževanjem, žalitvami ali zmerjanjem upravičuje svoja dejanja in odločitve.

Eden izmed mojih največjih izzivov, ki me spremlja že kar lep del življenja je slediti svoji intuiciji in živeti svoje življenje v skladu z narekom svoje duše.  Vedno znova se nekje na poti spotaknem in s solzami v očeh obležim na tleh. Občutim samoto in odrezanost od življenja, na plano se prikrade tisti občutek »spet nisi naredila dovolj«, »nisi dovolj dobra«.

Solze se ulijejo po licu in na dan ponovno privre »zakaj vedno jaz??«. Po smrti svojega očeta in dedka sem se neštetokrat s solzami v očeh spraševala: »Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni?«, »Zakaj že tako zgodaj?«, »Zakaj me nihče ne razume?«, Zakaj moram sama rinit čez tako težko stvar?«, »Zakaj jaz?«,…

Dokler v svoje telo trpamo nezdravo hrano, se nimamo niti toliko radi, da bi v svoje telo dali nekaj zdravega

Občutek, da ste vredni, zaželeni, sprejeti, lahko zraste samo v vaši zavesti.
Začnite sejati semena – začnite govoriti sebi, da ste ljubljeni otrok vesolja.

Ko sem se učila ljubezni do sebe, sem prebirala knjigo Moč je v tebi. Bila sem v obdobju, ko so se vrstile nosečnosti ena za drugo, dojenje, smeh in jok otrok, objemčki, poljubčki, vstajanje ponoči, zobki, umazane ritke, previjanje … In takrat sem imela čas, da sem brala. V tišini sem dojila in uspavala Anjo in poleg brala. Poglavje o jezi govori:

Živimo v svetu, v katerem je - o tem ni dvoma - videz pomemben. Mediji nas »posiljujejo« z ideali lepote. Idealom se, večina izmed nas, po svojih najboljših močeh, želi približati. Pritisk je tako močan, da smo zaradi njega ponotranjili prepričanje o pomembnosti videza, in sicer do te mere, da prek njega sklepamo tudi o osebnosti posameznika.

Sodimo takole; dobro telo, dobra osebnost in seveda obratno! Brezhiben videz je, poleg tega, da ga je lepo pogledati, tudi simbol zdravja, dobrega počutja, zadovoljstva, samospoštovanja, občutka moči in nadzora nad življenjem. Tako ni nič nenavadnega, da je cilj mnogih izmed nas imeti kar se da dovršen izgled. Če ta namreč preveč odstopa od standardov za privlačno, je hitro - in praviloma tudi je - mesto družbene stigmatizacije, tudi omaloževanja (pomilovanja). Temu pa se vsak izmed nas želi izogniti, kajne?

Učiteljica, ki je učila 6 letne otroke matematiko, je dečka po imenu Arnav uprašala: “Arnav, če ti dam 2 manga in nato še 2, koliko jih boš imel?”

“5”, je rekel Arnav.

Učiteljica ga je vprašala še enkrat: “Če ti dam 2 manga in nato še 2, koliko jih boš imel?”

“5”, je ponovil Arnav.

Učiteljica je postala jezna. Spomnila se je, da Arnav ne mara manga, zato je še enkrat poskusila, tokrat z jagodami.

“Arnav”, je rekla, “če ti dam 2 jagodi in nato še 2, koliko jih imaš?”

Zakaj se dandanes zdi, da so razmerja tako težka? Zakaj toliko razmerij propade, čeprav se trudimo po najboljših močeh? Smo ljudje postali nezmožni ohranjati dolgotrajna razmerja? Ali pa smo preprosto pozabili, kako ljubiti? Ali pa smo pozabili, kaj ljubezen sploh je.

Resnica je v tem, da nismo pripravljeni. Nismo pripravljeni na brezpogojno ljubezen in na vse, kar to potegne za seboj, ne glede na to, kako močno trdimo, da smo. V resnici nismo pripravljeni niti resnično pogledati vase, se spoznati, se sprejeti in začutiti ljubezen, ki smo. Kaj šele, da bi to začutili do drugih bitij na tem svetu.

Pogosto se nam zgodi, da moramo sodelavcu, prijatelju ali najbližjemu povedati, da nismo zadovoljni z rezulati njegovega dela, opozoriti na napako, slabo delo ali neustrezno komunikacijo. Le kako to narediti? Težko nam je, ne pridemo z besedo na dan in jezo ter nezadovoljstvo držimo v sebi. Zatiskamo si oči in ne povemo.

Je to rešitev? Ni. Vsakdo si zasluži pošteno povratno informacijo (feedback) in to čim prej. Zavedajmo se, da se vsi učimo na lastnih napakah in vsak spodrsljaj ali padec vzemimo kot novo izkušnjo, kot še eno stopnjo v razvoju svoje osebnosti. Učenje na lastnih napakah je predpogoj za uspešen osebnostni razvoj. Zato je tako imenovano »povratno sporočilo oz. feedback« tako pomemben. Povratno sporočilo je način učenja. Kot otroci smo se učili hoditi, padali smo in se pobirali, a smo se naučili. Hodimo!

Kako napredovati?
Potrebujemo informacije o resnični zgodovini sveta in človeštva. Razumevanje sveta, obstoječe koncepte znanosti moramo nadgraditi z znanjem, ki odstira širši pogled. Spoznati moramo, kdo smo in od kod prihajamo ter kakšen je smisel življenja. Potrebujemo znanje o nematerialnem področju, področju metafizike, od koder izhaja življenje.

Kako začeti? Najprej se morate iskreno odločiti za svoj napredek. Z vašim napredkom se spremeni družba in svet okoli vas. Napredek bo zahteval vašo energijo in prinesel ovire, s katerimi se bo treba spopasti. Ste pripravljeni za to?

Disciplinirati otroka je eden od naj težjih delov starševstva. To je proces, ki zahteva predanost in vztrajnost. Eden od ciljev discipliniranja otrok je naučiti jih samodiscipline. Učimo jih, kako razlikovati, kaj je prav in kaj ne tako, da se bodo nekoč lahko sami odločali brez našega posredovanja.

Ko učite otroka discipline morate paziti, da to delate z ljubeznijo. Kaj to pomeni? Za začetek ne disciplinirajte, ko ste jezni. Ko ste pred izbruhom jeze, globoko vdihnite vzemite si trenutek, da se pomirite in šele potem pristopite k otroku. Z drugimi besedami, mislite preden ukrepate. V učenje discipline ne smejo nikoli bit vključeni osebni napadi. Nikoli ne zmerjajte oroka z grdimi imeni.

Vzroki zagate
Zakaj se družbena kriza hitreje ne premakne k pravim rešitvam? Ker manka razumevanja, kaj se v resnici dogaja, kakšen je skriti cilj v ozadju globalnega dogajanja in ker se ne zavedamo, da je naše pojmovanje stvarnosti in znanje v naših glavah obupno zastarelo.

Imamo dva problema: ne zavedamo se, da je sedanje znanje zastarelo, novega pa nam nihče ne ponuja. Kako bi ga le, kajti z neukimi in prestrašenimi ljudmi, polnimi omejujočih prepričanj in predstav je mnogo laže manipulirati.

Otroštvo – v objemu sanj, živosti, razigranosti in neskončnih želja. Se še spomnite vaših prvih poklicnih želja? Ko bom velik bom veterinar, pilot, košarkaš, kozmetičarka, pevka, kuhar….Ko bom velik, bom postal slaven, bogat, bom potoval po svetu, bom srečeval zanimive ljudi, bom pomagal revnim…

Ko bom velik, bom počel tisto, kar imam rad!… O da, takrat smo vsi vedeli oz si vsaj želeli, kateri naj bo naš sanjski poklic in kaj je tisto, kar nas bo osrečevalo.  Takrat smo zaupali in verjeli vase in se nismo ozirali na "življenje okoli nas". Bili smo drzni in samozavestni na svoji poti.

Spoznanje, ki nam vse močneje prodira v zavest, je jasno: staro ne ustreza več. Ustvarja vse večjo stisko. Potrebna je sprememba.
Na omenjeno notranje spoznanje se ljudje odzovejo na tri načine.

Prvi, ki jih je največ, ne vedo in ne razumejo, kaj se zares dogaja. Nezadovoljni bentijo nad razmerami in s prstom kažejo na oblast ter domnevne krivce za nastali položaj. Ne zavedajo se lastne odgovornosti in dejstva, da je rešitev nesmiselno pričakovati od drugih. Poglavitna lastnost te skupine je nemoč. Izhaja iz zastarele predstave, da je človek nepomembna svet v vesolju, ki jo vetrovi premetavajo sem in tja.

To, kar živimo, to, kar izkušamo v sedanjosti, to, kar se nam dogaja v naših odnosih, težave, s katerimi se soočamo danes – vse to je posledica energijskega dogajanja v nas. Marsikomu se takšna izjava lahko zdi kruta, lahko celo izzove jezo ali upor večinoma v smislu "to pa že ni res; kaj sem pa hudega storil, da moram sedaj to trpeti ali pa se ukvarjati s temi težavami …" Vendar pa je to zato, ker nimamo širšega pogleda na svoje življenje.

Življenje ni samo to, kar lahko otipamo z roko, okušamo na jeziku, vonjamo v zraku, slišimo po radiu ali vidimo na internetu, televiziji. Življenje je veliko več, je kompleksen "sistem" vzroka in posledice, je mala, osnovna in srednja šola ter fakulteta, katerih glavni namen je spoznavanje samega sebe, svojih notranjih globin in zakonitosti, po katerih delujemo. Učimo se čutenja samega sebe, obvladovanja svojih priučenih in vcepljenih impulzov ter zavedanja širše slike življenja. Ko to imamo, ne potrebujemo več nobene diplome, ker vse, kar nam pride na pot, sprejmemo kot darilo učenja.