Pričakovati "princa na belem konju" vendar KAKO? REPLIKA na članek Sedem napak, ki jih delamo v ljubezni
sobota, 15. februar 2025 @ 16:44 CET
Uporabnik: Kornelija
Navedek:
2. Pričakovati nekaj od zveze
Pravijo, da bolj trpi tisti, ki čaka, kot tisti, ki nikoli ne čaka ničesar. Vsaka oseba razmišlja drugače in ljubi na drugačen način. Ljubezen izkazujemo na različne načine in ravno zaradi tega ne moremo zahtevati od nekoga, da vas bo ljubil na enak način kot vi njega.
Nasvet: Nehajte pričakovati, da bo vaš partner točno takšen, kot si ga vi želite, da je. Dajte si priložnost, da ga spoznate, preden ga začnete obsojati. In če vam ni všeč njegov način izkazovanja ljubezni ali njegov karakter, ga ne poskušajte spreminjati, ampak spremenite pričakovanja ali zamenjajte partnerja. Ne pričakujte, da se bo vaš partner spremenil samo zaradi vas.
DOPOLNILO IN NADGRADNJA:
Razlike med moško in žensko energijo in vlogo spolov
Partnerski odnos lahko primerjamo z žogo. Moška energija predstavlja njeno zunanjo zaščitno plast in akcijo navzven, ženska energija pa je njena notranja vsebina in skrb za "gospodinjstvo" - seveda v širšem smislu.
Moška energija je aktivna, usmerjena v delovanje, medtem ko je ženska pasivna, sprejemajoča in intuitivna.
Pred leti sem ene noči doživela stanje čiste ženske energije. To stanje je bila absolutna pasivnost, da se nisem mogla niti premakniti. V naslednjih dneh je pasivnost bila manj izrazita čeprav sem komaj opravila preprosta opravila, denimo speljala avto iz garaže, čeprav sem bila sicer dolgoletna voznica.
V obrazložitvi, ki je spremljalo doživetje, je bilo "povedano", da otrokom starši "posodijo" nasprotno energijo, da se lahko razvijejo. Deklicam oče dopolni moško energijo, fantkom mati žensko. Ko pa odrastejo, partnerji drug drugemu omogočijo to, kar so prej dobivali od staršev. Če ta proces ni pravilen, mladi prehitro iščejo partnerje in se prepuščajo spolnosti.
Ko sem o tem pred tridesetimi leti pripovedovala svojim pacientom v skupini, se je oglasil moški srednjih let, ki je bil sicer samski. Povedal je, da si je gradil hišo. Hiša je bila dokončana, vendar je nekaj manjkalo, on pa ni vedel, kaj. Moral je poklicati sosedo, da mu je pomagala z nasveti.
To pomeni, da ženska intuitivno čuti vsebino in zazna pomanjkljivosti. Za njihovo uresničitev ima na voljo le nekaj preprostih rešitev - "za silo".
Moški bi okvirno vedel, kaj je treba v hišo postaviti (na primer napihljivo blazino namesto postelje ali nekaj desk namesto mize), vendar ima nešteto možnosti in sposobnost izbrati in izpeljati najboljšo rešitev za doseganje pravih ciljev – če je od žene prejel vsebino.
Človekovo modrovanje s svojo dvodimenzionalno, omejeno glavo in danes tako priljubljena miselnost uničita vsako možnost, da bi starši lahko opravili svojo vlogo. Obtoževanje staršev za vse nevšečnosti v človekovem življenju in s tem obračanje otrok proti njim je krona vseh uničujočih neumnosti. Tako otroci ostanejo nezaščiteni in popolnoma izpostavljeni PROGRAMIRANJU v korist tujih interesov, obenem pa so prisiljeni tudi v PROSTITUCIJO, ki jo danes imenujejo "svoboda" in "pravice".
Težava moderne družbe
V sodobni družbi se vloge spolov napačno razumejo. Emancipacija žensk je bila odziv na stoletja zatiranja, vendar je, zaradi našega dvodimenzionalnega razmišljanja, zašla v skrajnost in namesto iskanja ravnovesja zdaj imamo boj za premoč med spoloma. Moški svojo vlogo pogosto razumejo kot pravico nadvlade nad žensko, ženske pa kot dolžnost, da moškim odvzamejo vse njihove pristojnosti. Ne zadošča jim da predložijo "notranjo ureditev hiše" temveč hoče narekovati tudi to, KAKO naj bi ta moški točno to in tako naredil, kar in kako pričakujejo od njega.
Idealni partnerski odnos bi bil združitev dveh, NE ENAKIH, temveč ENAKOVREDNIH a KOMPLEMENTARNIH polovic, da bi ustvari SINGULARNOSTI.
Pri tem moški prispeva zaščito te ENOSTI in izvedbo vizije, ki jo je ustvarila ženska.
Izvedba pa ni takšna, kot si ženska zamišlja, temveč na način, ki najbolj ustreza njegovim sposobnostim.
Ta singularnost pa je: inkarnacija boga (božje ENOSTI) na materialni ravni.
Vse to pa niti ni tako nemogoče, kot se to sedaj zdi!
Kako je to v konkretnosti?
Primer iz prakse:
Žena je želela določen dodatek v kuhinji. Mož ji je obljubil, da bo to uredil, vendar se dela ni lotil takoj. Zato je žena postala nestrpna.
Pri Transformi osebnostni terapiji (TOT) pomiritev ne pride zaradi dopovedovanja in potlačevanja nestrpnosti (kot so sicer vsi in vsepovsod počno), temveč kot posledica narejene lekcije, ki je V TEM TRENUTKU primerna in potrebna.
Žena se je, zaradi narejene lekcije, pomirila in postala pripravljena pustiti možu čas. Ko je mož končno začel delati, je bila znova nezadovoljna, saj ni delal po njenih načrtih.
Pri tem je žena potrebovala novo lekcijo, da bi resnično sprejela prepustiti izpeljavo možu.
Ko je mož projekt končal, je ugotovila, da je rešitev idealna - čeprav povsem drugačna od njene zamisli.
POMEMBNA PRIPOMBA:
Pri težavah, kot so "pomiriti se", "dati nekomu čas" in podobno, si nihče niti ne predstavlja, da obstaja druga možnost - ne le neka oblika zatiranja čustev, kot jo običajno poznamo. Rezultat potlačenih čustev je enak kot pri zaigranih čustvih med ljubljenjem - NI TA PRAVO.
Ko pa se pomirimo, kot posledica osvojene lekcije, se sproži verižna reakcija, podobna tisti pri pravem ljubljenju, ko emocije in motivacija enega spodbujajo emocije drugega, kar se nato pri obeh vzajemno stopnjuje vse do vrhunca.
Zato narejena lekcija žene v zvezi z njeno nestrpnostjo pri njenem moškem odpira prave ideje in prave sposobnosti, da bi lahko na idealen način opravil njemu zaupano delo.
Na primer, strpnost, ki nastane kot posledica narejene lekcije, ustvarja odprtost in pretok misli in čustev med partnerjema, ki ostajata za vedno in ni ju treba nenehno ponavljati ali nadzorovati.
Med moško in žensko energijo in vlogo je še veliko razlik. In partnerski odnosi ne bi smeli biti stvar odločitve in dogovora.
Izstop iz pekla dvodimenzionalnosti
Padli človek je ujetnik dvodimenzionalnosti. Zaradi padca in odrezanosti od našega božanskega bistva smo se deformirali. Te deformirane lastnosti so hudobije.
To velja tudi za partnerske odnose. Nobena moška "navada", ki jo ženske dojemamo kot hudobijo, ne obstaja brez razloga - vsaka ima svoje opravičilo.
Naša ženska hudobija pa je iluzija, da smo svetnice in nedolžne žrtve moških hudobij.
Zaradi naše deformiranosti in dvodimenzionalnosti je pač tako, kot je. O tem govori citirani avtor v svojem članku.
Navedeni napotki za reševanje so trenutno optimalni, vendar so le ena "postaja" na poti do dokončne rešitve. Pot se mora nadaljevati. Dana nam je in omogočena, in čeprav zveni utopično, je realna in na dosegu roke.
Moj cilj pa je odpreti vrata tega pekla in vas motivirati, da stopite naprej - na pot do idealnosti.
Začetek poti do idealne rešitve
Kaj je narobe s rešitvam, ki se jih danes daje?
Sodobni pristop k partnerskim odnosom pogosto temelji na iskanju aritmetične sredine in ustvarjanju kompromisa, kjer vsak nekaj pridobi in nekaj izgubi.
Za mene je to kot "kupoprodajna pogodba" ali "dogovor o sodelovanju med poslovnimi strankami".
To vodi v promiskuiteto, eksperimentiranje in začasne zveze brez globokega pomena.
To je napačna smer, ki nas ne približuje temveč močno oddaljuje od našega pravega cilja.
Rešitev ni v dogovorih in kompromisih, temveč v dvigu zavesti - v iskanju nečesa tretjega, kar presega dvodimenzionalno logiko. Do tega pridemo z ozaveščanjem in transformacijo sebe po metodi TOT.
Začetek poti
Začetek te poti ozaveščanja kot nadgradnja dosedanje "aritmetične sredine" do pravega partnerskega odnosa lahko razložim - seveda, le z ženske strani:
Verjetno ni deklice, ki ni sanjarila o svojem "princu na belem konju".
To sanjarjenje je vizija - "idejni načrt", pa tudi domača naloga in poslanstvo o partnerskem odnosu v katerem želimo živeti. Princip je enak kot pri viziji oziroma načrtu za novo obleko ali hišo. Če ga izgubimo, ne moremo ustvarjati – nastane anarhija in postanemo ladja brez krmarja na razburkanem morju.
A ravno to nam danes svetujejo vsi svetovalci - da opustimo te "idejne načrte" z izgovorom, da to ni realnost.
Da, to ŠE ni realnost!
A do njene uresničitve vodi pot. Ta pot pa nikakor ni tista, ki se danes vsepovsod ponuja. Popularne poti nas vodijo stran od uresničitve pravega cilja.
Obstaja nekaj pravi
Na tej poti obstaja nekaj pravil, ki jih nikakor ne smemo spregledati.
NAJBOLJ OSNOVNA PRAVILA SO:
• Naš idealni partner je enako hudoben kot smo sami!
Ko po metodi TOT predelamo pri sebi hudobije, ki nam grenijo življenje pri drugih, napredujemo v višji letnik naše življenjske šole. NIKOLI VEČ ne bomo srečali tiste vrste hudobije, ki smo jo prej.
Kljub temu lahko istega človeka še naprej srečujemo iz dveh razlogov:
1. Najpogosteje zato, ker še nismo predelali svoje hudobije, čeprav mislimo, da smo.
2. Ker ne znamo ločevati med osebo kot celoto in njenimi "hudobci". Ko bolje opazujemo, ugotovimo, da je ista oseba zdaj z nami, vendar brez svojega prejšnjega "hudobca". Ljudje v naši bližini se lahko skozi nas transformirajo, brez, da bi se tega zavedali.
Vedno srečamo partnerje, ki odražajo našo notranjo resničnost.
Prav zato se svojih pravih dušnih dvojčkov nikakor ne moremo znebiti - tudi oni morajo opraviti isto šolo in iste razrede kot mi.
Med "šolanjem" se začnemo prepoznavati. Marsikdaj pa se v resnici prepoznamo šele pri "diplomi".
Če partnerja preprosto zavrnemo zaradi njegovih napak, ne da bi sami opravili lekcije, bomo kmalu našli nekoga s podobnimi pomanjkljivostmi.
• Nikoli nimamo pravice usmerjati svojih želja in potreb na določenega človeka.
Imeti moraš vizijo primernega partnerskega odnosa, nikoli pa ne smeš od konkretne osebe zahtevati, da se spremeni in postane takšna, kot si si zamislil. Prav tako ne smeš siliti sebe, da postaneš nekaj, kar nisi.
V odnosu, ki temelji na "aritmetični sredini", morata oba veliko stvari v sebi potlačiti in si vsiliti nekaj, kar ni skladno z njunim značajem ali željami. Takšne omejitve človek nekaj časa zdrži, vendar se prej ali slej zlomi. Če pa se nekdo zna dobro obvladovati, se zaradi potlačevanja svojih prvinskih lastnosti lahko razvije bolezen.
Do pravega in primernega partnerstva vodi pot transformacije NAS SAMIH s sledenjem principom, ki jih podaja TOT.
Kaj je "primerno", je odvisno od vas:
- Nekateri želijo skupno službo, da bi tudi v prostem času lahko razpravljali o poklicnih temah.
- Drugi imajo za "primerno" enake prostočasne aktivnosti s partnerjem.
- Nekateri pa raje izbirajo ločene prostočasne dejavnosti in ločeno dopustovanje.
RAZLAGA S POMOČJO PRISPODOBE:
Če si prvošolček, se lahko nekaj časa družiš z nekom iz višjih letnikov. Lahko se delaš, da obvladaš enačbe, in na hitro preletiš nekaj snovi iz knjig za višje razrede. Vendar tega ne moreš dolgo vzdržati. Prav tako ne moreš skriti otroškega stanja svojega telesa, duha in miselnosti. Velja pa tudi obratno.
Najbolje se boš počutil med vrstniki iz svojega letnika. Če imaš v svojih vizijah potrebe, ki sodijo v višje letnike, moraš sam dorasti do te ravni. Ne smeš pa pričakovati, da se bo nekdo drug spustil na tvoj prvošolski nivo ali da te bo on dvignil na svojega.
Enako velja tudi obratno - nimaš pravice siliti nekoga drugega, da obvlada snov višjih razredov, če je šele prvošolček.
Najpogostejša in najusodnejša napaka je siliti sebe in partnerja v neka pravila in okvirje, ki so nam bili vsiljeni pod pretvezo, da so pravilni in zdravi, v resnici pa ne ustrezajo niti enemu niti drugemu.
Pot transformacije v ENOST partnerskega odnosa
Vse to bom najlažje prikazala s prispodobo:
Predstavljajmo si žensko, visoko 150 cm, ki ima dve levi roki, žoga pa ji vedno pade iz rok, ko jo poskuša ujeti. Nikoli ni bila fizično aktivna, raje se je posvečala učenju in branju.
Pod vplivom popularne miselnosti se pusti prepričati, da je igranje košarke nekaj izjemnega in nujno potrebnega za zdravje ter kondicijo. Zato začne siliti samo sebe v košarko in si za partnerja želi nekoga, s katerim bi jo lahko igrala.
Uspe ji osvojiti košarkarja, ki je povrh vsega še reprezentativec - torej popoln scenarij! Pričakuje, da bo on z njo navdušeno igral košarko. In ko sama ne zadene v koš, od njega zahteva, da jo vsakič dvigne do obroča, da bi lahko zadela.
Še več - pričakuje, da bo to počel ves čas in da bo pri tem celo navdušen nad takšno igro.
- Lahko pa sreča nekoga, ki o košarki nima pojma - prav tako kot ona sama. Kljub temu, navdušena nad idejami nekega coacha, zdaj od njega in sebe zahteva, da se z vsem zagonom posvetita košarki. Prepričana je namreč, da morata partnerja v idealnem razmerju deliti skupne prostočasne aktivnosti in v njih skupaj uživati.
- Seveda ima pravico do svoje vizije idealnega partnerstva, v katerem si partnerja delita enake hobije. Nima pa pravice zahtevati od drugega - niti od sebe - da bi to morala biti prav košarka.
Ko bi prenehala s svojimi neutemeljenimi pričakovanji in nesmiselnimi zahtevami, bi morda ugotovila, da njen "nemogoči" partner v prostem času z užitkom poležava in rešuje križanke - kar je v resnici tudi njena sanjska želja, ki jo je potlačila pod vplivom popularne miselnosti.
Rezultat opravljene lekcije po principih TOT vedno prinese NEKAJ TRETJEGA. Iz našega dvodimenzionalnega izhodišča ne moremo vnaprej vedeti, kaj bo to TRETJE, vedno pa je nekaj presenetljivega in navdušujočega.
Zato se v pravem partnerskem odnosu ustvari ENOST, zaradi katere vsak od partnerjev postane bistveno drugačen.
Na primer: nepričakovano ugotovita, da sta oba dobila potrebo in željo, da bi - kajtala. To pomeni, da ju je poležavanje združilo v singularnost, iz katere se je rodila popolnoma nova in nepričakovana vsebina njunega življenja.
Najpomembneje pa je, da se vse to zgodi SPONTANO, brez "kupoprodajne pogodbe", brez dodatnih vaj in brez strogega scenarija.
Ne gre zgolj za prostočasne aktivnosti. Gre za principe razmišljanja in sklepanja - ne pa za formo, v kateri se določen princip izraža.
Zato to, kar sem opisala kot prostočasno aktivnost v partnerskem odnosu, velja za vse možne nianse in vsa področja našega življenja ter vsakdana.
Rezime:
Zato se je treba vrniti k tem otroškim fantazijam. Če bi jih uspeli ponovno podoživeti, bi se ustvarila povezava z našim "božjim centrom upravljanja" - našim lastnim, pametnejšim delom.
Vsi takšni notranji programi, ki jih prinesemo v to življenje kot fantazije, so podprti z določeno pogonsko energijo. Zato podoživljanje, povezano z "barantanjem z Bogom", odpira neslutene globine, znanja in sposobnosti, medtem ko deformacije (hudobije) izginjajo skupaj z vsemi problemi, ki so jih povzročile.
